Jedro

Vsebina tožbenega predloga ni področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku. Navedeno vodstvo se nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.

Prepoved t. i. sodbe presenečenja stranke ne varuje pred spregledanimi pravnimi podlagami, ki bi jih z zadostno skrbnostjo lahko predvidela, in tudi ne pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, ampak pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za zdravje, št. 187-311/2020/3 z dne 4. 11. 2020. Z njo je toženka zaradi ugotovljene kršitve prepovedi prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov osebam, mlajšim od 18 let, določene s prvim odstavkom 30. člena Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (v nadaljevanju ZOUTPI), tožnici (gospodarski družbi) prepovedala prodajo navedenih izdelkov v konkretni poslovni enoti za obdobje šestih mesecev.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnica zoper odločbo vložila izpodbojno tožbo, za katero pa nima več pravnega interesa. Ukrep prepovedi prodaje je namreč prenehal veljati, zato si tožnica z odpravo izpodbijanega akta ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Sodišče s sklicevanjem na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 159/2015 dodaja, da tožnice ni pozvalo na spremembo, tako da bi zahtevala ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), saj ni šlo za formalno nepopolnost tožbe.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drug senat sodišča prve stopnje oziroma drugega sodnika posameznika, saj je sodnica v izpodbijanem (procesnem) sklepu že zavzela stališča, s katerimi prejudicira vsebinsko odločitev o zahtevku. Zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožnica 2. 12. 2020 vložila tožbo zoper odločbo, ki je bila izdana 4. 11. 2020. Ni sporno, da ji je bila odločba vročena 9. 11. 2020 in da je šestmesečno trajanje prepovedi poteklo pred odločitvijo o tožbi oziramo o v njej postavljenemu predlogu, naj sodišče odločbo odpravi. Ker so s potekom navedenega obdobja prenehali učinki izpodbijane odločbe o prepovedi prodaje tobačnih izdelkov,1 je to imelo za posledico njihovo nadaljnjo dopustno prodajo v tožničini poslovni enoti. Že s tem pa je nastopilo stanje, za katerega si je tožnica prizadevala s predlogom za odpravo odločbe s prepovedjo prodaje, kar pomeni, da si zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, svojega pravnega položaja z vloženo tožbo ne bi mogla več izboljšati.

7. Glede na navedeno je pravilno stališče izpodbijanega sklepa o pomanjkanju pritožničinega pravnega interesa za izpodbojno tožbo. Pritožnica nenazadnje sama priznava, da ji po naravi stvari ni mogoče povrniti pravice do prodaje tobačnih izdelkov v obdobju, ki je že preteklo. Neutemeljeno tudi navaja, da je bila odprava izpodbijanega akta kljub temu potrebna zaradi uveljavljanja morebitnega odškodninskega zahtevka in morebitnih posledic (po 37. členu ZOUTPI in strožjemu sankcioniranju ali celo trajni prepovedi prodaje tobačnih izdelkov ob morebitni vnovični ugotovitvi kršitve), ki bi jih lahko imel neodpravljeni upravni akt. V obravnavanem primeru bi namreč navedeno lahko dosegla z ugotovitvijo nezakonitosti odločbe, če bi tak tožbeni predlog postavila.

8. Neutemeljen je očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti pritožnico, da tožba ni primerna za obravnavo in da jo je treba spremeniti ali dopolniti. Vsebina tožbenega predloga namreč ni področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pomeni dolžnost sodišča, da poskrbi, da stranke pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Navedeno vodstvo se torej nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.

9. Po obrazloženem je neutemeljena pritožbena navedba, da je šlo za vsebinsko nepopolno tožbo v smislu, da je ni bilo mogoče obravnavati (šlo je za to, da si pritožnica upoštevaje materialnopravne učinke izpodbijane odločbe, ki so prenehali, z njo ni mogla več izboljšati pravnega položaja), kot tudi trditev o sklepu presenečenja zaradi opuščenega materialnega procesnega vodstva.

10. Če pritožnica s trditvijo o sklepu presenečenja cilja na to, da ni vedela, da bo sodišče tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa in da je uporabilo pravno podlago, na katero ni mogla računati, niti v tem okviru ne gre za presenetljivo odločitev sodišča. Prepoved t. i. sodbe presenečenja stranke namreč ne varuje pred spregledanimi pravnimi podlagami, ki bi jih z zadostno skrbnostjo lahko predvidela, in tudi ne pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, ampak pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.2 V tem pogledu pritožba nima konkretnih navedb, zato Vrhovno sodišče le dodaja, da za pritožnico, ki jo zastopa kvalificirani pooblaščenec (odvetnik), niso mogla ostati neznana obdobje učinkovanja izpodbijane odločbe, zahteva po izkazovanju pravnega interesa za odločanje o tožbi ves čas postopka in stališča Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah, javno dostopnih na njegovih spletnih straneh in v bazah sodnih odločb. Gre za stališča: da sodišče prve stopnje ni dolžno pozivati tožnika, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sam zahteval; da lahko tožnik že v tožbi poleg izpodbojnega postavi tudi ugotovitveni predlog; da lahko ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam.3 Dolžnost skrbnega pravnega strokovnjaka pa je seznanjanje z odločbami najvišjih sodišč,4 torej tudi Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave).

11. Drži pritožbeni očitek, da obstaja nasprotje med izrekom sklepa in delom njegove obrazložitve (v točkah 19 do 31), v katerem je sodišče navedlo razloge za zavrnitev tožbe, torej za meritorno presojo. Sicer ni razvidno, zakaj se je sodišče vsebinsko sploh opredeljevalo do vložene tožbe, a navedeno nasprotje ne onemogoča preizkusa izpodbijanega sklepa, saj so v njem (v točkah 14 do 18) navedeni tudi razlogi za zavrženje tožbe. Bistvena kršitev določb postopka upravnega spora iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 zato ni podana.

12. Glede na navedeno in ker ostale pritožbene trditve niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (drugi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

13. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 V 15. točki izpodbijanega sklepa je kot datum naveden 9. 5. 2020, kar je očitno napačna letnica, saj je glede na datum vročitve odločbe rok prepovedi potekel 9. 5. 2021. 2 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi II Ips 32/2023 z dne 21. 6. 2023, sklicujoč se na sodbo II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018 in A. Galič, Ali mora sodišče stranki opozoriti na spregledane pravne podlage?, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, stran 1586-1596. 3 Prim. sklepe I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, I Up 45/2019 z dne 3. 7. 2019 in I Up 175/2022 z dne 19. 10. 2022. Podobno v nedavnih sklepih I Up 13/2023 z dne 24. 5. 2023 in I Up 16/2023 z dne 25. 5. 2023, v katerih je Vrhovno sodišče obravnavalo primerljivi zadevi z obravnavano (začasna prepoved prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov). 4 Glej sklep I Up 117/2022 z dne 1. 3. 2023.