Jedro

Postopek nadzora nad poročanjem javnih družb se konča šele z odločbo, s katero agencija ugotovi, da so kršitve odpravljene (čl. 69/3 ZTVP), oziroma z odločbo, s katero agencija ugotovi, da javna družba krši obveznosti poročanja (čl. 69/4 ZTVP). Zato lahko agencija odloči o obveznosti povrnitve stroškov nadzora šele ob izdaji ene od omenjenih dveh odločb.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje.

Obrazložitev

Pri opravljanju nadzora po 68. členu Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS štev. 56/99; v nadaljevanju: ZTVP) je tožena stranka z odredbo naložila tožeči stranki odpravo ugotovljenih kršitev določb ZTVP o dolžnosti poročanja javnih družb, s sklepom pa ji je naložila povračilo stroškov nadzora.

Sklep o povračilu stroškov nadzora izpodbija tožeča stranka s tožbo. V njej navaja, da je zoper odredbo vložila ugovor, veljavnost odredbe pa je predpogoj za izdajo sklepa o povrnitvi stroškov nadziranja. Sicer pa agenciji tako plačuje mesečno po 450.000,00 SIT nadomestila za nadzor. Domnevna kršitev je bila storjena 21.4.2000, zato plačila stroškov ni mogoče temeljiti na tarifi, objavljeni 2.6.2000, ker ta predpis ne velja za nazaj. Tožeča stranka tudi ni bila v naprej seznanjena, kakšna "kazen" jo čaka v primeru kršitve zakona. Sodišču predlaga, naj sklep odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da tožba ni utemeljena, zato predlaga, naj jo sodišče zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka navaja v tožbi tudi, zakaj meni, da odredba ni utemeljena. Vprašanje (ne)utemeljenosti odredbe se rešuje v postopku, ki ga sproži subjekt nadzora z ugovorom zoper odredbo, ne pa v postopku preizkusa pravilnosti in zakonitosti sklepa o stroških. Zato sodišče pri odločanju o utemeljenosti tožbe omenjenih navedb ni upoštevalo.

Kot okoliščino, pomembno za odločitev, je sodišče upoštevalo trditev tožeče stranke, da je zoper odredbo vložila ugovor. Tožena stranka tej trditvi ni ugovarjala. Zato je sodišče omenjeno dejstvo, čeprav tožeča stranka zanj ni predložila dokaza, štelo za resnično (drugi odstavek 324. člena ZTVP v zvezi z 58. členom Zakona o upravnem sporu - Ur. list RS štev. 50/97 in 70/2000; v nadaljevanju: ZUS).

ZTVP nima posebnih določb o stroških postopkov, ki jih vodi agencija. Zato je glede njih treba uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS štev. 80/99 in 70/2000; v nadaljevanju: ZUP). Po drugem odstavku 113. člena ZUP gredo stroški, razen osebnih stroškov stranke, v breme organa, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in končal za stranko ugodno, stranka pa ga tudi ni povzročila s protipravnim dejanjem.

V obravnavani zadevi je agencija začela postopek za odpravo nepravilnosti v zvezi s poročanjem po uradni dolžnosti. Ker je tožeča stranka zoper odredbo vložila ugovor, ni znano, kako se bo postopek končal. Če bo končna odločitev zanjo ugodna, izkazano pa tudi ne bo, da je povzročila postopek s svojim protipravnim dejanjem, bodo šli po drugem odstavku 113. člena ZUP stroški, ki naj bi jih po izpodbijanem sklepu plačala tožeča stranka, v breme agencije.

Po drugem odstavku 309. člena ZTVP v zvezi s prvim odstavkom 118. člena ZUP odloči agencija o stroških v odločbi, s katero se postopek konča. Postopek nadzora nad poročanjem javnih družb se ne konča z odredbo, s katero agencija naloži javni družbi odpravo ugotovljenih kršitev. Z vidika obveznosti subjekta nadzora, da povrne agenciji njene stroške nadzora, se konča postopek nadzora šele z odločbo, s katero agencija ugotovi, da so bile kršitve odpravljene (tretji odstavek 69. člena ZTVP), oziroma z odločbo, s katero agencija ugotovi, da javna družba krši obveznost poročanja (četrti odstavek 69. člena ZTVP). Šele ob izdaji ene od omenjenih dveh odločb lahko agencija odloči tudi o obveznosti subjekta nadzora, da ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka ni ravnala tako, kot je obrazloženo zgoraj. Zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo (330. člen in drugi odstavek 324. člena ZTVP ter 3. točka prvega odstavka 60. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 25. člena ZUS) ter vrnilo zadevo agenciji v novo odločanje. Pri tem pa sodišče še pripominja, da ostali razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sklep o stroških, niso utemeljeni. Nadomestilo po 450.000,00 SIT mesečno plačuje tožeča stranka po 196. členu ZTVP za opravljanje nadzora po 194. členu ZTVP nad njo kot borzno posredniško družbo, ne pa za nadzor po 68. členu ZTVP nad poročanjem tožeče stranke kot javne družbe, tožena stranka pa zahteva z izpodijanim sklepom plačilo stroškov za zadnje navedeni nadzor. Tarife o taksah in nadomestilih (Ur. list RS štev. 48/2000; v nadaljevanju: tarifa) pa tožeča stranka tudi ni uporabila za nazaj. Tarifa ne določa kazni, ampak (med drugim tudi) višino taks, ki so jih subjekti nadzora dolžni plačati agenciji kot pavšalno nadomestilo njenih stroškov za opravljeni nadzor (prvi odstavek 304. člena ZTVP). Taksna obveznost pa je nastala po uveljavitvi tarife (6. alinea drugega odstavka 7. člena tarife).