Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker ni verjetnega izgleda za to, da bo tožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno, je organ za brezplačno pravno pomoč ravnal pravilno, ko je predlog tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev navedene zahteve zavrnil.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je Organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP). V obrazložitvi navaja, da je prosilec dne 7. 1. 2011 vložil prošnjo za dodelitev BPP za pomoč odvetnikapri vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 144/2010 z dne 1. 12. 2010 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, št. KS 201/2010. Prosilcu je bila namreč s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, št. K 327/2007 z dne 15. 6. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kp 850/2009 z dne 25. 3. 2010 izrečena kazen eno leto in en mesec zapora, s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. KS 201/2010 z dne 24. 8. 2010 pa je bilo potem sklenjeno, da se kazen v skladu s četrtim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika izvrši tako, da prosilec v obdobju enega leta opravi delo v splošno korist v obsegu 300 ur. Zoper takšno odločitev Okrožnega sodišča v Mariboru se je pritožil okrožni državni tožilec, Višje sodišče v Mariboru pa je temu ugovoru sledilo in zavrnilo predlog prosilčevega zagovornika za izvršitev kazni z delom v splošno korist. V obravnavanem primeru niso izpolnjeni objektivni pogoji za dodelitev BPP po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08). Glede na to, da je bil prosilec obsojen za nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine ter sprejemanja daril za nezakonito posredovanje, kar vse predstavlja korupcijsko ravnanje, je bila odločitev pri izreku zaporne kazni pravilna. Odločba Višjega sodišča v Mariboru je dovolj argumentirana, da ne pušča dvoma v pravilnost njegove odločitve, po kateri se obsojenčeva prošnja zavrne, saj je izvršitev kazni zapora prilagojena nevarnosti konkretnih kaznivih dejanj in prosilčevi krivdi, s tem pa bo tudi dosežen namen kaznovanja. Glede na navedeno je prošnja za BPP nerazumna in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari, zadeva pa nima verjetnega izgleda za uspeh. Zato je Organ za BPP prosilčevo prošnjo zavrnil zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP.
Tožnik v tožbi navaja, da je bil zoper sporno odločitev Višjega sodišča v Mariboru pravočasno vložen zahtevek za varstvo zakonitosti, ki je utemeljen tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS VS 2004790 I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 (priloga A3 sodnega spisa). Obrazložitev zavrnitve tožnikovega zahtevka za BPP je, upoštevaje navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, nepravilna in nerazumljiva. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev dodelitve BPP iz razloga po 24. členu ZBPP (objektivni pogoj), ker tožnik po presoji Organa za BPP z vložitvijo izrednega pravnega sredstva – zahteve za varstvo zakonitosti po ZKP, nima verjetnega izgleda za uspeh.
Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna in da ima verjeten izgled za uspeh, zaradi česar je razumno začeti postopek in se ga udeleževati, v postopku vlagati pravna sredstva in nanje odgovarjati. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.
Presoja Organa za BPP, da tožnik v obravnavanem primeru z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti nima verjetnega izgleda za uspeh, je po presoji sodišča zakonita in temelji na pravilno presojenem dejanskem in pravnem stanju zadeve. Kot je razvidno iz spisov zadeve, je Višje sodišče v Mariboru v obravnavani zadevi s svojim sklepom z dne 1. 12. 2010 ugodilo pritožbi Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 27. 8. 2010 in naveden sklep sodišča spremenilo tako, da se tožnikov predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist zavrne. Iz utemeljitve izhaja, da je bil tožnik spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 267. člena ZKZ in da torej ni šlo za enkratno dejanje, pa tudi storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ, kar je prav tako korupcijsko dejanje. Način izvršitve kazni enega leta in enega meseca zapora na način, da opravi 300 ur dela v splošno korist, bi bil zato, upoštevaje tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 305/2009 z dne 7. 1. 2010, neprimeren. Ob upoštevanju teže storjenih kaznivih dejanj, vzrokov zanje, okoliščin, v katerih so bila storjena, ter nevarnosti, ki jo storilec predstavlja za družbo, ni mogoče zaključiti, da bi bila s takšno izvršitvijo kazen prilagojena nevarnosti storjenih konkretnih kaznivih dejanj in obsojenčevi krivdi, da takšen način izvršitve utemeljujejo vzroki in okoliščine storitve predmetnih kaznivih dejanj in da bi takšen način izvršitve kazni tako obsojenca, kot tudi druge, v prihodnje odvračal od enakega ravnanja, s čimer bi bil dosežen namen kaznovanja. Okoliščine, da obsojenec ni v drugem kazenskem postopku in da je dolžan skrbeti za družinskega člana, navedene presoje ne morejo spremeniti.
Navedena (povzeta) obrazložitev Višjega sodišča v Mariboru tudi po presoji tukajšnjega sodišča zadosti utemeljuje njegovo odločitev, da v zadevi niso izpolnjeni zakonski pogoji za spremembo načina izvršitve zaporne kazni v trajanju enega leta in en mesec v kazen 300 ur dela v splošno korist. Zato je presoja Organa za BPP, da tožnik pri vložitvi "Zahteve za varstvo zakonitosti" kot izrednega pravnega sredstva nima verjetnega izgleda za uspeh, zakonita in temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve.
Zatrjevana okoliščina, da je tožnik medtem po odvetniku že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, na odločitev v zadevi ne vpliva, saj sam postopek odobritve BPP ne vpliva na njegovo siceršnjo pravico do vlaganja z zakonom predvidenih pravnih sredstev (na svoje stroške).
Tožnikovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 je po presoji sodišča neutemeljeno, ker ne gre za enako oziroma primerljivo dejansko in pravno stanje zadeve. Višje sodišče v Mariboru je v obravnavanem sklepu, zoper katerega želi tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (oz. bi jo naj že vložil), vendarle obravnavalo in navedlo konkretne dejanske in pravne okoliščine zadeve.
Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).