Jedro

Ker toženec (delodajalec) ni dokazal, da bi tožniku izplačal povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagalo, in glede na splošno znana dejstva o ceni javnega prevoza tožbenemu zahtevku iz tega naslova utemeljeno ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da tožniku plača znesek 2.493,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka, od vsakokratne zapadlosti (razvidne iz izreka) do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo (I. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. tč. izreka). Tožencu je naložilo, da plača 191,52 EUR stroškov postopka na račun Delovnega sodišča v Celju, v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (III. tč. izreka). Tožniku je naložilo, da tožencu plača 486,70 EUR stroškov postopka v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bila tožniku v maju 2009, septembru 2009 in marcu 2010 malica zagotovljena s strani strank toženca. Sodišče je v tem delu odločalo izven trditvene podlage toženca, saj slednji navedb o zagotavljanju prehrane s strani svojih strank ni konkretiziral. Toženec je sicer predložil račune, vendar iz računov ni razvidno, koliko časa so delavci opravljali delo pri strankah, niti ali so jim stranke zagotavljale malico. Sodišče ne bi smelo upoštevati vsebine izjav prič, saj niso bile predložene pravočasno. Ker jih je upoštevalo je zgrešilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je upravičenost tožnika do povračila stroškov prevoza na delo zmotno presojalo na podlagi Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo, saj je tožnik že v tožbi jasno obrazložil, da je glede na dejavnost, ki jo opravlja toženec potrebno upoštevati KP med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg). Slednja v 149. čl. določa, kako se delavcu povrnejo stroški za prevoz na delo in z dela. Tožnik je imel z delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, iz katere je razvidno, da je bil naslov stalnega prebivališča vpisan S. trg 15, Š.. Tožnik je ves čas zatrjeval, da se je na delo vozil iz kraja stalnega prebivališča, prav tako je toženec potrdil, da je ob podpisu pogodbe z dne 23. 4. 2010 vedel, da tožnik prebiva na tem naslovu. Če bi se tožnik dejansko vozil iz V., bi toženec ob sklenitvi nove pogodbe takšen popravek zagotovo tudi vnesel v pogodbo. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da se na delo vozi iz Š. in ne iz V.. V postopku zaslišane priče, pa so pristranske, saj so zaposlene pri toženi stranki. Sodišče je tako nepravilno ugotovilo obseg tožnikovega upravičenja, tako po prevoženi razdalji, kot po višini obračunanih stroškov. Tožnik je januarja 2010 delal, zato mu gre zahtevek za plačilo nadomestila za prevoz tudi za ta mesec. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče zmotno uporabilo določbe 36. čl. ZOdvT. Ta člen se uporabi le v primeru, ko se nagrade odvetniku izplačajo iz državnega proračuna, ne pa v primeru brezplačne pravne pomoči, ko mora stroške povrniti nasprotna stranka.

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu in odločitev o stroških postopka se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožniku v celotnem obdobju ni bila zagotovljena malica med delom. Sodišče je prezrlo navedbe toženca in izpovedbe zaslišanih prič, ki so vse skladno izpovedale, da je bila malica organizirana tako, da so jo zagotavljale stranke, v kolikor pa je niso, je toženec vse delavce, vključno s tožnikom, peljal v gostilno na malico ali pa jim je prinesel malice na sam objekt, kjer so delali. Vsi so po vsebini skladno izpovedali, na kakšen način oz. kako je bila ta prehrana zagotovljena. Povsem nerazumljiv je zaključek sodišča, da ne verjame, da bi se toženec vozil posebej na gradbišče zato, da bi delavcem kupil malico. Toženec namreč sploh nikoli ni zatrjeval, da naj bi se posebej zato vozil na gradbišče, pač pa je zatrjeval, da je bil večinoma navzoč na gradbiščih, ker je večinoma delal skupaj z delavci. Tudi to so vse priče potrdile. Sodišče ni opravilo potrebne primerjave oz. dokazne ocene izpovedb obeh pravdnih strank in zaslišanih prič. V tem delu gre tudi za bistveno kršitev določb postopka, saj je tovrsten zaključek povsem protispisen. Tudi toženčeve stranke so v pisnih izjavah potrdile navedbe toženca. Toženčevi zaposleni so tudi izpovedali, da je bilo povsem običajno, da so prehrano nudile stranke, saj je to povezano z naravo dela. Sodišče ni imelo nobenega razloga da tožencu in pričam ne verjame o tem, da je bila prehrana vedno zagotovljena, saj so te izpovedbe podprte tudi z listinskimi izjavami naročnikov storitev. Tožnikova izpovedba je osamljena in je ne potrjuje noben drug dokaz. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da tožnik na toženca v času trajanja delovnega razmerja ni naslovil nobenega denarnega zahtevka, in da se je v sodnem postopku izkazalo, da je tožnik neresnično izpovedoval glede dejstva o tem, kje naj bi dejansko prebival v spornem obdobju. Sodišče je preseglo okvir zatrjevane trditvene podlage tožbe. Tožnik namreč nikoli ni zatrjeval, da naj bi dejansko prebival v V., ter da naj bi mu bil toženec dolžan povrniti stroške na relaciji V. – Celje – V.. Ugotavljanje tega dejstva je bilo zato povsem nepotrebno. Ko je sodišče ugotovilo, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov prevoza za relacijo, ki jo je navedel v tožbi, bi moralo njegov zahtevek zavrniti. Ker je sodišče sodbo oprlo na nezatrjevana dejstva, je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom. Pomanjkljive trditvene podlage namreč ni mogoče nadomestiti z izpovedbami prič. Pri tem gre celo za priče, predlagane s strani toženca. Sodišče je kršilo tudi načelo kontradiktornosti. S tem, ko je sodbo oprlo na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, je tožencu odvzelo možnost, da se glede teh dejstev izjavi. Tožencu je bilo tako onemogočeno, da se brani in s tem izjavi o tem, da naj bi bil dolžan plačati tožniku prevozne stroške na relaciji V. – Celje – V.. Sodišče sploh ni upoštevalo navedb toženca, da je za zaposlene organiziral brezplačen prevoz, kar so tudi vse priče potrdile. Z izpovedbami prič je bilo tudi dokazano, da je toženec tožniku dal vsak mesec 50,00 EUR in tudi to dejstvo bi sodišče moralo upoštevati. Izpodbijana sodba je pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, saj ni razlogov o odločilnih dejstvih, tista dejstva, na katera se sodišče sklicuje kot na odločilna, pa v pravdi sploh niso bila zatrjevana. Razlogi sodbe so nejasni, saj sodišče ne pojasni, zakaj ni upoštevalo dokazov, ki jih je predložil toženec. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženca in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarjata pravdni stranki, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja naslednje: Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da po pravdnih strankah zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče ni odločalo izven trditvene podlage pravdnih strank. V zvezi z dejstvom zagotavljanja malice je tožena stranka podala zadostno trditveno podlago. Trdila je namreč, da je malico ves čas zagotavljala v skladu z delovnopravnimi predpisi, za te navedbe pa je predlagala tudi izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje je nato pravilno upoštevalo vsebine izjav prič, ki jih je predložil toženec, saj je slednji te izjave predložil v skladu s sklepoma sodišča z dne 25. 5. 2011 in 12. 7. 2011. V delovnih sporih lahko sodišče v skladu s 34. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) dokaze izvede tudi po uradni dolžnosti, zato toženec s predložitvijo izjav njegovih naročnikov ni bil prekludiran in je sodišče prve stopnje te dokaze tudi pravilno upoštevalo.

Sodišče prve stopnje ni odločilo protispisno in tudi ni odločalo mimo trditvene podlage toženca, ko je v delu zahtevka, s katerim je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova regresa za prehrano na delu pojasnilo, da ne verjame, da se je toženec posebej vozil na gradbišče zato, da je kupil malico. Sodišče prve stopnje namreč ni zaključilo, da ne verjame navedbam toženca, da se je posebej vozil na gradbišča zato, da je kupil malico, temveč iz obrazložitve izhaja, da sodišče v zvezi s tem ne verjame izpovedbam prič, predvsem I.H., ki je o tem izpovedoval. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oz. neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo, zakaj je iz tega naslova tožnikovemu zahtevku delno ugodilo, zato pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja. Dodaja pa, da je toženec stroške poslovanja, kamor spada tudi povračilo stroškov za prehrano in prevoz, dolžan knjižiti v skladu z Zakonom o računovodstvu (Ur. l. RS, št. 23/99 in nadaljnji). V kolikor tega ne stori tudi nosi rizik dokazovanja dejanskega nastanka takšnega stroška.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela dispozitivnosti, saj ni prekoračilo meje tožbenega zahtevka. Tožniku je iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela prisodilo manj kot je zahteval. Resda je dokazni postopek pokazal, da se je tožnik dejansko vozil iz V. (čeprav tega pravdni stranki nista zatrjevali, je pa dokazni postopek to nedvomno pokazal) in ne iz Š., kot je zatrjeval, vendar pa je dokazni postopek pokazal tudi, da so tožniku stroški v zvezi s prevozom na delo in z dela dejansko nastali. Tožnik je namreč zatrjeval, in to je bilo v postopku tudi ugotovljeno, da se je do Celja pripeljal s svojim avtomobilom, nato pa se je od tam na delovišče odpeljal skupaj s sodelavci in sicer s kombijem toženca. Sodišče pri ugotovitvi o tem, od kje se je toženec dejansko vozil na delo ni kršilo načela kontradiktornosti. Toženec je namreč imel možnost, da se izjavi glede odločilnega dejstva, to pa je, da so tožniku, ker se je moral na delovno mesto v Celje pripeljati z avtom, nastali stroški, ki mu jih toženec ni povrnil. Dejstvo ali se je tožnik na delo dejansko vozil iz Š. ali pa iz V., pa vpliva izključno na višino priznanih stroškov. Višino stroškov pa je toženec tako ali tako prerekal z navedbo, da je tožniku na račun stroškov prevoza plačevala 50,00 EUR na mesec.

V zvezi z navedbami, da je toženec tožniku na račun stroškov za prevoz na delo in z dela vsak mesec plačeval še 50,00 EUR na roko, pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi tožnik ta denar mesečno res prejel na račun potnih stroškov. Nobena od prič, ki je občasno videla, da je toženec tožniku izročil 50,00 EUR, namreč ni zanesljivo vedela, kakšen je bil dogovor glede povračila potnih stroškov. Toženec bi ta znesek tožniku lahko izplačal tudi iz kakšnega drugega razloga, in ker ta gotovinska izplačila niso tudi listinsko zavedena, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec ni dokazal, da bi pri zatrjevanih plačilih šlo za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela.

Sodišče prve stopnje je na str. 5 obrazložilo, zakaj tožniku ni priznalo nadomestila za prevoz tudi za mesec januar 2010. Pojasnilo je, da so vse priče, kot tudi sam tožnik izpovedale, da se v januarju 2010 ni delalo. Tožnikova pritožbena navedba, da je januarja 2010 delal, nasprotuje njegovi lastni izpovedbi pred sodiščem prve stopnje (list. št. 77/1) pa tudi izpovedbam preostalih zaslišanih prič, zato jo pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljeno.

Tudi glede višine prisojenega zneska iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo glede na podatke s katerimi je razpolagalo in glede na splošno znana dejstva o višini cen javnega prevoza. Pri tem je za osnovo za izračun višine stroškov pravilno in v skladu s sodno prakso v primerih, kjer kot pravdna stranka nastopa samostojni podjetnik, upoštevalo določbe Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo, saj tožnik ni substancirano navajal, zakaj ta kolektivna pogodba za toženca ne bi prišla v poštev, niti ni navajal, da bi bil izračun stroškov po določbah te kolektivne pogodbe za tožnika slabši, kot če bi sodišče upoštevalo določbe Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg). Glede na navedeno je bilo zato tudi v zvezi s tem vprašanjem pritožbene ugovore pravdnih strank potrebno zavrniti.

Končno gre zavrniti tudi tožnikov pritožbeni očitek, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje nagrado tožnikovega pooblaščenca moralo odmeriti na podlagi določbe 12. čl. ZOdvT in ne na podlagi 36. čl. ZOdvT. Določba 36. čl. ZOdvT je namreč povsem jasna in ne omogoča tolmačenja, kakršnega predlaga tožnik. V skladu s citirano določbo se v primerih, ko se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika določijo glede na vrednost predmeta, pri čemer vrednost predmeta presega znesek 3.000,00 EUR (za tak primer gre tudi v tej zadevi), namesto nagrad po 12. čl. ZOdvT določijo nagrade po tabeli iz 36. čl. ZOdvT. V skladu s 1. odst. 32. čl. ZOdvT se odvetniku, postavljenemu po uradni dolžnosti in odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju zakon uporablja izraza postavljeni in dodeljeni odvetnik), nagrada in potrebni izdatki izplačajo iz državnega proračuna. Navedeno pomeni, da se odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, nagrada v vsakem primeru izplača iz državnega proračuna, ne glede na to, ali jo je pred tem tja nakazala nasprotna stranka, ki je v sporu propadla. Naslov 36. čl. ZOdvT (nagrade ne glede na vrednost predmeta, ki se izplačajo iz državnega proračuna), se tako nanaša na vse primere, ko je potrebno izplačati nagrado postavljenemu ali dodeljenemu odvetniku, ne glede na to, ali je bil pri zastopanju svojih strank uspešen ali ne.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako pravdni stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegli drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške, iz razloga, ker s pritožbo nista uspeli, in ker tožnikov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).