Jedro

Ker se je upravni postopek začel pred uveljavitvijo ZZZDR-C z vlogo matere za spremembo stikov, vloženo 19.6.2002 in končal z dokončno odločbo ministrstva, pristojnega za družino, izdano dne 11.7.2003, s katero je potrjena odločitev organa prve stopnje, v upravnem sporu o tej zadevi odloča upravno sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 11.7.2003. Z njo je tožena stranka med drugim zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Centra za socialno delo M. z dne 15.11.2002 ter zoper sklep Centra za socialno delo M. z dne 24.3.2002 (pravilno 2003) kot neutemeljeni. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je prvostopni organ z navedeno odločbo z dne 15.11.2002 ugodil zahtevku J.G. in določil osebne stike med mladoletno S.G. in tožnikom tako, kot izhaja iz 1. točke izreka odločbe. Z 2. točko izreka je odločil, da mora otrokova mati določene stike s hčerko očetu dopustiti in omogočiti ter vzpodbujati otrokovo željo po stikih z očetom ter ga obveščati o morebitnih spremembah, ki nastanejo ob določenih terminih za stike. V 3. točki je odločil, da z dnem vročitve te odločbe preneha veljati poravnava, sklenjena dne 29.1.2002 ter v 4. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Z 2. točko izreka odločbe je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep z dne 24.3.2003, s katerim je prvostopni organ tožnikovo zahtevo o ponovni določitvi stikov z mladoletno S.G. in zahteva o prenehanju veljave odločbe z dne 15.11.2002 zavrgel. V razlogih sodišče navaja, da je izhajalo iz materialne pravne podlage, kot jo je pri odločanju uporabljala tožena stranka in tudi prvostopni upravni organ. To je določba 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 p.b. in Uradni list RS, št. 64/01-ZZZDR), ki določa, da ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z otrokom, razen če center za socialno delo ne odloči drugače. Navedeno določbo je v postopku za oceno ustavnosti presojalo ustavno sodišče, ki je z odločbo št. U-I-312/00-40 z dne 23.4.2003, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 42 z dne 9.5.2003, v 2. točki odločbe 1. odstavek 106. člena in določbo četrtega odstavka 114. člena ZZZDR razveljavilo, ter v 4. točki odločilo, da razveljavitev iz 2. točke začne učinkovati po poteku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu, torej 10.5.2004. Na navedeni podlagi pa je bil v času teka upravnega spora sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-C), objavljen v Uradnem listu RS, št. 16/2004, ki za odločanje o stikih v primeru, če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o stikih, določa pristojnost sodišča, ki ga pri odločanju vodi predvsem korist otroka. Izhajajoč iz določbe 106. člena ZZZDR, upoštevaje določbo 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) ter določbo 1. odstavka 56. člena Ustave (pravice otrok) je sodišče kot materialnopravno podlago za odločanje upoštevalo tudi določbo 3. točke 9. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah - KOP) po kateri je treba spoštovati pravice otroka, ki je ločen od enega ali obeh staršev, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema, razen če je to v nasprotju z njegovimi koristmi, ter določbe Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic (Uradni list RS, št. 26/99 - MEKUOP), ki v določbah od 3. do 5. člena urejajo procesne pravice otroka, med drugim tudi procesno pravico otroka z zadostno stopnjo razumevanja do izražanja lastnega mnenja v postopkih in pravico do obveščenosti. Glede na navedeno pravno podlago se pri odločanju o stikih roditelja z otrokom upošteva predvsem otrokova korist, postopek pa je skladno z določbo 86. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 41/99 in 26/01 - ZSV), takrat kadar center za socialno delo v izvrševanju javnih pooblastil odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, pa posamezna vprašanja postopka niso urejena v tem ali v drugem zakonu drugače, voden po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku. V primerih, ko odloča v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 105., 106., 114., 120. in 121. členu ZZZDR, pa si mora po 88. členu ZSV v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in obvezno razpisati ustno obravnavo.

Po presoji sodišča prve stopnje sta prvostopni organ in tožena stranka svoji odločitvi utemeljeno oprli na dne 12.8.2002 podano izjavo na zapisnik mladoletne S., poročilo ki ga je dne 27.6.2002 podala spec.klin.psih. M.T.-F., ter mnenje strokovne komisije, ki je bilo strankam predstavljeno na ustni obravnavi dne 25.10.2002. Strokovna komisija je stike predlagala na podlagi ocene izjave mld. S. (rojene 13.9.1991) z dne 12.8.2002, iz katere izhaja, da so sprva stiki z očetom potekali kot je bilo dogovorjeno med mamo in očetom, konec marca pa so se zaradi spora z očetom, ki ni dovolil njenega predčasnega odhoda k materi ter jo je hotel na silo vleči k njemu, prekinili. Kasneje je k očetu še šla, vendar takrat, ko je to želela sama in po predhodnem dogovoru z očetom. Povedala je, da je srečna, ker sta se z mamo od očeta odselili, saj ji oče ves čas govori, da je mati najslabša, da je ona kriva, ker ne hodijo skupaj na morje in ker ne živijo skupaj. Govori ji tudi, da jo njen polbrat (očetov sin iz prvega zakona) sovraži, česar pa ne verjame. Ne mara, da ji na stikih govori o denarju, niti ne želi, da je posrednik med njo in polbratom. Ne želi, da ji govori, kako se je zredila, ker je na to sama jezna, niti ne želi komentarjev o kvaliteti njenih oblačil, čevljev in videza. Iz navedenega razloga točno določenega časa za stike z očetom ne želi, pristaja na stik enkrat mesečno, na to obveznost pa jo bo spominjala mati. Želi, da je oče s stvarmi, ki se je ne tičejo, ne obremenjuje in da ji pokaže, da jo ima rad in da upošteva njene želje. V kolikor bo oče do nje drugačen ga bo večkrat poklicala, takrat pa se bosta tudi dogovarjala za stike, k njemu pa bo tako kot zadnje tri mesece pripravljena iti večkrat, vendar takrat, ko ima čas in željo ona. Vedno je namreč sovražila, da je bilo v času, ko so živeli skupaj, vse po njegovem, saj zna misliti s svojo glavo in ne misli upoštevati samo tega, kar zahteva ali želi oče. Sodišče se je s tožnikom, ki je ves čas postopka smiselno zatrjeval, da je določitev osebnih stikov z očetom potrebna, saj se z njimi ohranja pripadnost med očetom in otrokom, načeloma strinjalo, ker je menilo, da otrokov skladen osebnostni razvoj, temelji le na normalnem odnosu otroka z očetom. Sam odklonilen odnos otroka do stikov, kolikor ne temelji na utemeljenem strahu ali nezaupanju do očeta oziroma na konkretno izkazanem škodljivem vplivu, po presoji sodišča za odločitev o stikih nima odločilnega pomena, temveč predstavlja le eno od okoliščin, ki je v povezavi z vsemi ostalimi predmet presoje in ocene organa, ki ugotavlja, ali so stiki v otrokovo korist oziroma so z njo v nasprotju. V skladu z navedeno MEKUOP, ki se uporablja za otroke, mlajše od 18-ih let in katere cilj je v korist otroka vzpodbujati procesne pravice otrok, jim je treba procesne pravice priznati in jim omogočiti uresničevanje teh pravic tako, da so obveščeni in sodelujejo v postopkih, ki jih zadevajo. V določbi 3. člena MEKUOP med procesnimi pravicami otroka z zadostno stopnjo razumevanja določa tudi njegovo pravico, da v postopkih izrazi svoje mnenje. V konkretnem primeru sodišče ne dvomi v oceno obeh organov, da je mladoletna Sandra sposobna razumeti pomen stikov oziroma postopka v zvezi z določitvijo stikov. Njena izjava, dana na zapisnik je odraz razumevanja dane situacije in kaže, da je Sandra sposobna sprejemati odločitve ter razumeti posledice in pomen izraženega mnenja. Takšno prepričanje sodišču utrjuje v upravnem postopku pridobljeno poročilo Zdravstvenega doma dr. A.D. M., dispanzerja za pedopsihiatrijo z dne 27.6.2002, ki ga je podala spec. klin. psih. M.T.-F. Iz navedenega poročila, ki ga je med ostalimi podatki obravnavala tudi strokovna komisija, izhaja, da je bila S. v psihoterapevtsko obravnavo vključena 5.4.2002 zaradi prilagoditvenih težav vezanih na ločitev staršev in vzpostavljanja stikov z očetom. Iz navedenega poročila izhaja S. čustvena stiska kot posledica dogodkov, vezanih tako na razvezo zakonske zveze njenih staršev in v zvezi s tem ravnanjem očeta ter odnos očeta do nje. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno štela, da vztrajanje na stikih, ki bi bili v nasprotju s S. voljo, ne bi bilo v njeno korist oziroma bi bilo takšno vztrajanje otroku v škodo.

Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna in na zakonu utemeljena odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper sklep organa prve stopnje o zavrženju tožnikove zahteve z dne 17.2.2003 o ponovni določitvi stikov. Odločitev temelji na določbi 4. alinee 1. odstavka 129. člena ZUP in na ugotovitvi, da o zadevi postopek še ni končan, saj je tožnik zoper odločitev prvostopnega organa o določitvi stikov z dne 15.11.2002 vložil pritožbo dne 18.11.2002, in o kateri drugostopni upravni organ v času izdaje sklepa še ni odločil. Sodišče je zavrnilo tožbene ugovore o zamudi rokov za izdajo tako prvostopne odločbe kot tožene stranke z obrazložitvijo, da so roki, določeni v 222. in 256. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) instrukcijski roki, ki na zakonitost kasneje izdane odločbe ne morejo vplivati, drugih posledic, razen možnosti vložitve tožbe zaradi molka organa po določbi 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), pa zakon zaradi zamude roka za izdajo odločbe v zakonsko določenem roku ne določa. V pritožbi tožnik navaja, da je iz upravnih spisov jasno razvidno načrtno šikaniranje očeta. Odločitev o stikih, skrajšanih na tri ure in 20 minut je nestrokovna in vsega obsojanja vredna. Iz revizijskega poročila, ki ga je prejel, je razvidno, da prvostopni organ ni nikoli preveril očetove starševske kapacitete in strokovno ovrednotil navedb matere. Deklica je v času urejanja zadeve prešla v razvojno fazo pubertete, ki ima svoje zakonitosti in značilna vedenja, ki ga ne gre avtomatično povezovati z navedbami matere. Dejstvo je, da je to obdobje ključno za formiranje identitete in osnova, iz katerega bi moral center naravnati svoje strokovno delo in svetovalno delo za deklico in z očetom, z namenom ohranitve in razvijanja stika z očetom. Tega center ni počel, še več, deloval je v nasprotni smeri, popolne izločitve očeta iz otrokove bližine, kar je skregano z vsemi načeli MEKOUP. Upravno sodišče se v svoji sodbi sklicuje na instrukcijski rok, ki ga določa ZUP, moralo pa bi upoštevati 7. člen Evropske konvencije o otrokovih pravicah, ki nalaga vsem organom, pred katerimi so v postopku otroci, takojšnjo izdajo odločbe. Če le tega ni ali je nekvalitetno in nestrokovno, o zaščiti oziroma načelu največje koristi za otroka, ni mogoče govoriti.

Izgovarjanje na zakonitost kasneje izdane odločbe ne drži, saj se s tem anulira element časa, ki je v odločitvah o otrokovih pravicah odločilen. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter odločbe tožene stranke.

V odgovoru na pritožbo stranka z interesom (mati otroka) navaja, da oče otroka še vedno operira z domnevami in prirejanjem določenih dejstev in njihovim selektivnim prikazovanjem, vse z namenom dokazovati svoj prav, medtem ko mnenj strokovnjakov načeloma ne upošteva, ker išče samo tiste, ki bi pritrdili njegovemu mnenju. Ni mu mar objektivnost in korist otroka. Bilo je veliko priložnosti za graditev kvalitetnega odnosa s hčerko, vendar jih je vse sam zapravil z očitki, poniževanjem in dokazovanjem svojega prav. Zato so stiki za hčerko neprijetni in se jim upira, oče pa vse samo poslabšuje z grožnjami in pogojevanjem (če ne bo pridna.....). Veliko število strokovnjakov je obravnavalo njo in hčerko in vsi so enotnega mnenja, da več stikov v tem trenutku ne priporočajo, ker so odnosi tako slabi, da ni v interesu otroka, da z očetom preživi več časa. Ker obstoječa mnenja in poročila niso v skladu z očetovimi pričakovanji in načinom razmišljanja, jih vse po vrsti zavrača, sam pa nikoli ni konstruktivno sodeloval v reševanju družinske situacije.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja ter tudi pravilno odgovorilo na vse tožbene ugovore.

Materialno pravo, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je bilo pravilno uporabljeno. Po določbi 39. člena ZZZDR-C se postopki v zadevah iz 1. odstavka 106. člena ZZZDR, začeti do uveljavitve tega zakona, to je do 1.5.2004) dokončajo pred centri za socialno delo po določbah ZZZDR; o pritožbah zoper te odloča ministrstvo, pristojno za družino. V obravnavanem primeru se je upravni postopek začel pred uveljavitvijo ZZZDR-C (z vlogo matere za spremembo stikov, vloženo 19.6.2002) in končal z dokončno odločbo ministrstva, pristojnega za družino, izdano dne 11.7.2003, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovi pritožbi in potrdila tako sklep kot odločbo organa prve stopnje.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Ni podlage v upravnih spisih za trditev, ki jo navaja pritožnik, da je šlo v postopku za načrtno šikaniranje očeta sicer pa pritožnik te trditve ni z ničemer konkretiziral. Pri presoji zakonitosti ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku se je sodišče prve stopnje oprlo na dokaze, ki jih je navedlo, to je izjavo mladoletne S., dano na zapisnik pred Centrom za socialno delo M. dne 12.8.2002, poročilo o obravnavi mladoletne S. z dne 27.6.2002, ki ga je podala spec. klin. psih. M.T.-F. in mnenje strokovne komisije z dne 16.9.2002. S pridobitvijo strokovnega mnenja in opravljeni ustni obravnavi, na kateri je tožnik aktivno sodeloval, je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča zadoščeno pravilom postopka, ki so določena v 88. členu ZSV. V skladu z določbami KOP in MEKUOP o procesni pravici otroka do izražanja lastnega mnenja, je bila pridobljena izjava mladoletne S. z dne 12.8.2002. Prav na podlagi te izjave se sodišče pridružuje oceni, da ni dvoma, da bi mladoletna S. ne bila sposobna izraziti svoje volje in razumeti pomena izraženega mnenja. Glede na njeno izjavo je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo razlogom, ki jih je navedla strokovna komisija in ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivi. Podlaga, ki utemeljuje spremembo stikov je dekličina stiska nastala kot posledica dogodkov, vezanih tako na razvezo zakonske zveze njenih staršev kot očetovo ravnanje do nje. Zato je na tej podlagi organ prve stopnje utemeljeno ugotovil, da so se okoliščine po sklenjeni poravnavi o stikih tako spremenile, da obseg stikov, kot je bil dogovorjen, ni več v korist otroka oziroma, da bi vztrajanje na stikih, ki bi bili v nasprotju s S. voljo, ne bilo v njeno korist. Pri odločanju o stikih roditelja z otrokom pa je predvsem odločilna otrokova korist. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru določitve osebnih stikov odraščajoče deklice z očetom, treba predvsem upoštevati dekličino voljo, vse z namenom, da se bo njun odnos (očeta in otroka) razvijal v smeri skladnega osebnostnega razvoja otroka, kar je otrokova največja korist. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je sodišče navedlo v izpodbijani sodbi in sklepu glede zamude rokov za izdajo tako prvostopne odločbe kot odločbe tožene stranke in oprte na določbe 222. in 256. člena ter določbo 4. alinee 1. odstavka 129. člena ZUP. Ni mogoče odločati o novi zahtevi za določitev stikov, če prejšnji postopek o določitvi stikov še ni končan, ker o vloženi pritožbi drugostopni organ še ni odločil. Pritožbeno sodišče iz enakih razlogov zavrača tudi enake pritožbene ugovore.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.