Jedro

Tudi postopek uveljavljanja odškodnine po 10. členu ZPVAS je denacionalizacijski postopek.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1271/2009-III z dne 15. 11. 2011 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1271/2009-III z dne 10. 1. 2012 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje.

III. Pritožbi tožene stranke zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1271/2009-III z dne 13. 3. 2012 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 15. 11. 2011 odločilo, da se vrednost spora določi na 1.044.019,60 EUR. S sklepom z dne 10. 1. 2012 je odločilo, da se ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 15. 12. 2011 zavrne. S sklepom z dne 13. 3. 2012 pa je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog z dne 24. 2. 2012. 2. Tožena stranka se je pritožila zoper sklep z dne 15. 11. 2011 in zoper sklep z dne 13. 3. 2012. V pritožbi zoper sklep z dne 15. 11. 2011 navaja, da je ZPVAS zgolj eden izmed mnogih tranzicijskih predpisov o vračanju lastnine in popravi krivic, ki so bile povzročene s podržavljenjem, zato uporaba določb ZDen in na podlagi ZDen sprejetih podzakonskih aktov v tem postopku v zvezi z določanjem odškodnine ne more biti sporna (enako sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3579/2008 z dne 8. 10. 2008 in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 206/2009 z dne 16. 7. 2009). Ker gre za podržavljenje kmetijskih zemljišč, se odškodnina v postopku po ZPVAS določa na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Vrednost spora, kot je določena v izpodbijanem sklepu, pa je ugotovljena po tržni vrednosti, kar v zadevnem postopku ne more obveljati. Prav tako je bil izpodbijani sklep izdan s kršitvijo postopkovnih pravil. Po 3. odstavku 44. člena ZPP, na katerega smiselno uporabo se sklicuje sodišče v obrazložitvi sklepa, bi moral biti tak sklep izdan najkasneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnave glavne stvari, ne pa, ko je o celotnem zahtevku že odločeno. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. V pritožbi zoper sklep z dne 13. 3. 2012 tožena stranka navaja, da se v primerih, ko gre za vračanje premoženja agrarnim skupnostim, skladno z 71. členom ZDen takse ne plačujejo. Na uporabo 71. člena ZDen, ki določa, da se takse po tem zakonu ne plačujejo, odkazuje 8. člen ZPVAS. Ne glede na to, da je predmetni postopek tožeča stranka sprožila na podlagi 10. člena ZPVAS, ki sam neposredno ne določa uporabe 71. člena ZDen, je potrebno tudi v tem postopku uporabiti določbo 71. člena ZDen in stranke opravičiti plačila sodnih taks. ZPVAS je le eden od več denacionalizacijskih predpisov in ni razlogov za drugačno ureditev. Višje sodišče v Ljubljani je že večkrat razsodilo, da se tudi v primerih vračanja premoženja agrarnim skupnostim takse ne plačujejo, in da je potrebno v predmetnih zadevah uporabiti 71. člen ZDen, ker nanj odkazuje 8. člen ZPVAS. Tožena stranka prilaga dve sodbi omenjenega sodišča, iz katerih je razvidno navedeno stališče. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in odloči, da se taksa za pritožbo ne plača. 4. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep z dne 10. 1. 2012 navaja, da se v skladu z določili 71. člena ZDen sodne takse v pravdnem postopku določanja odškodnine po denacionalizacijskih predpisih ne plačujejo. Takšno stališče izhaja iz judikata Vrhovnega sodišča RS, sklep II Ips 553/2001, ki ugotavlja, da je Slovenski odškodninski sklad (sedaj Slovenska odškodninska družba d.d.) zavezanec za poravnavo odškodnin po denacionalizacijskih predpisih, med njimi tudi po določbah ZPVAS. Prav takšno stališče izhaja tudi iz sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1152/2004 v zvezi z delno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 557/98 z dne 24. 5. 2004. Višje sodišče svojo odločitev obrazloži s tem, da gre za zahtevek iz denacionalizacije in glede na določila 11/3 ZST, 8/4 ZPVAS in 71 ZDen stranke tega postopka niso dolžne plačevati sodnih taks. V primeru drugačnega tolmačenja bi prišlo do nedopustnega neenakega obravnavanja enakih primerov. Denacionalizacijskim upravičencem po ZDen taks v postopkih vračanja premoženja ni potrebno plačevati, zato gre takšna ugodnost tudi denacionalizacijskim upravičencem po ZPVAS. ZPVAS je lex specialis in lex posteriori glede na ZDen, tako da slednji daje vse potrebne osnove za uporabo, razen v kolikor ZPVAS ureja drugače. ZPVAS o plačevanju sodnih taks ne govori, zato je potrebno uporabljati določbe ZDen. 5. odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah določa, da se taksa ne plača, kadar tako določa poseben zakon. ZDen, ki je v konkretnem primeru ključen, takšno izjemo izrecno določa. Tožeča stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče ugotovi, da se v konkretnem pravdnem postopku sodna taksa v skladu z določbami ZDen ne plača, da so tožniki plačali takso, ki je niso bili dolžni ter da se že plačana sodna taksa po izpodbijanem plačilnem nalogu vrne tožnikom v skladu s 36. členom ZST.

5. Pritožbe so utemeljene.

6. O pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 15. 11. 2011 Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2010 med drugim zvišala tožbeni zahtevek, sodišče pa je s sklepom z dne 26. 10. 2010 dopustilo navedeno objektivno spremembo tožbe. Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 4. 2011 je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 22. 6. 2010 (pristop novega tožnika), na naroku za glavno obravnavo dne 22. 6. 2011 pa je dovolilo spremembo tožbe tako, da se obravnava zahtevek in trije podredni zahtevki, kot jih je tožeča stranka postavila v vloženi vlogi tisti dan. Tožeča stranka je kot primarni tožbeni zahtevek postavila denarni zahtevek. S tem je uporaba 44. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji; ZPP) pojmovno izključena. Navedeni člen ZPP namreč ureja primere, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP). Na tožeči stranki je obveznost, da postavi določen zahtevek, o katerem je sodišče v skladu s procesnimi pravili dolžno odločiti. Ker je tožeča stranka to svojo obveznost izpolnila, sodišče ni imelo nobene podlage, da samo določi vrednost spora. Iz tega razloga so neupoštevne pritožbene navedbe glede načina ugotovitve vrednosti spora. Vrednost spora je določena z zahtevkom tožeče stranke, namen pravdnega postopka pa je ugotoviti, ali je zahtevek tudi materialnopravno utemeljen. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijani sklep z dne 15. 11. 2011 razveljaviti.

7. O pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 13. 3. 2012 in pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 10. 1. 2012

8. Obe stranki v svojih pritožbah zastopata stališče, da se v skladu z določili 71. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/1991 in nadaljnji; ZDen) sodne takse v pravdnem postopku določanja odškodnine po denacionalizacijskih predpisih ne plačujejo. Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Ur. l. RS, št. 5/1994 in nadaljnji; ZPVAS) ločuje med postopki za vrnitev premoženja in postopki, kjer to zaradi pravne ali stvarne nemožnosti ni mogoče in je potrebno uveljavljati odškodnino. Za prve v 9. členu izrecno predpisuje, da se o zahtevah odloča v upravnem postopku, in sicer pred pristojnim organom za kmetijstvo in gozdarstvo po legi nepremičnin, za druge pa v 10. členu, da se odškodnina uveljavlja po splošnih odškodninskih predpisih. Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da se odškodninski zahtevki obravnavajo pred rednimi sodišči in po pravilih pravdnega postopka. Uveljavitev odškodnine po splošnih odškodninskih predpisih pa se nanaša le na pravila o ugotavljanju obsega škode oziroma nadomestila za odvzeto premoženje (glej sklep VS RS II Ips 553/2001 z dne 14. 2. 2002). Pritožbi imata prav v tem, da je ZPVAS le eden od tranzicijskih predpisov o vprašanjih lastninjenja in popravi krivic, povzročenih s podržavljenjem, saj so do sprejetja ZPVAS postopki za vračanje premoženja agrarnim skupnostim tekli po določbah ZDen. Slovenska odškodninska družba (prej Slovenski odškodninski sklad) je po določbi 51. člena ZDen zavezanec za poravnavo obveznosti po denacionalizacijskih predpisih. Po določbi 2. člena ZDen denacionalizacija obsega vrnitev premoženja, v primeru nemožnosti vrnitve premoženja pa obsega plačilo odškodnine (v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju). Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je tudi postopek uveljavljanja odškodnine po 10. členu ZPVAS denacionalizacijski postopek, saj gre za plačilo odškodnine kot obliko denacionalizacije s strani zavezanca upravičencu. 4. odstavek 8. člena ZPVAS res izrecno napotuje na smiselno uporabo 71. člena ZDen le za postopke, ki bodo uvedeni na podlagi 9. člena ZPVAS. Vendar to ne izključuje uporabe 71. člena ZDen tudi za postopke zaradi plačila odškodnine na podlagi 10. člena ZPVAS. Ker so ti postopki denacionalizacijski, tudi zanje velja 71. člen ZDen, saj ZPVAS v zvezi s tem nima drugačnih določb. 5. odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadaljnji; ZST-1) določa, da se taksa ne plača, kadar tako določa poseben zakon. Ker je potrebno uporabiti določbo 71. člena ZDen tudi za postopke, začete na podlagi 10. člena ZPVAS, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbama tožeče stranke in tožene stranke ugoditi in razveljaviti izpodbijani sklep z dne 10. 1. 2012 ter izpodbijani sklep z dne 13. 3. 2012 ter zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Postopanje sodišča prve stopnje v nadaljevanju postopka je razvidno iz zgornje obrazložitve in posebni napotki niso potrebni.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj jih pravdni stranki nista priglasili.