Jedro

Vendar se pritožnik s tem, ko je oporočni dedni delež (po njegovem zatrjevanju manjši od nujnega) sprejel, ni že avtomatično odrekel pravici uveljavljati še njegovo dopolnitev do izpolnjenega nujnega deleža. Le kolikor bi se tej pravici, ki je dedna pravica, izrecno odrekel, bi na ta način postala njegova izjava nepreklicna in dopolnitve nujnega deleža ne bi mogel več s pritožbo uveljavljati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem L. P., da so zakoniti dedni upravičenci njegova žena P. Z. ter sin P. I. in hči V. I., da je pokojni napravil oporoko, katere veljavnosti zakoniti dediči niso izpodbijali. Zapustnikovega sina P. I. je proglasilo za oporočnega dediča glede zemljiškoknjižnega telesa I vl. št. 573 k.o. T. (do 1/8) do 1/2 ter glede pravice uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča na parc. št. 36/5 in 36/8, vl. št. 573 k.o. T. (do 5/8) do 1/2. Kot oporočno dedinjo je razglasilo tudi hčerko V. I. in sicer glede zemljiškoknjižnega telesa I vl. št. 573 k.o. T. (do 1/8) do 1/2 ter glede pravice uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča na parc. št. 36/5 in 36/8, vl. št. 573 k.o. T. (do 5/8) do 1/2 ter glede deleža zemljiškoknjižnega telesa II - hiša na parc. št. 761 vl. št. 573 k.o. T. (do 4/16) v celoti ter glede zapustnikove pravice uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča na parc. št. 761 vl. št. 573 k.o. T. v korist lastnika zemljiškoknjižnega telesa II v celoti. Zoper sklep se je pravočasno pritožil sin (zakoniti dedič) I. P., pri čemer predlaga spremembo izpodbijanega sklepa oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Navaja, da je vedel za očetovo oporoko iz leta 1988, po kateri je bil predviden za dediča, zato je bil na zapuščinski obravnavi šokiran, ker je bil šele takrat informiran, da obstaja lastnoročna oporoka zapustnika z dne 10.7.1997. Iz tega razloga ni niti vedel, niti mogel postaviti svojih zakonskih zahtev glede premoženja iz zapuščine, prav tako ni mogel v tistem momentu oporekati sami pristnosti oporoke in pravi volji zapustnika v času nastanka oporoke. Zato postavlja zahtevek po zmanjšanju oporočnih razpolaganj zapustnika na premoženju, ki je predmet dedovanja in po tej poti uveljavlja svojo pravico do nujnega deleža na zapustnikovem premoženju. Na pritožbo odgovarja zakonita dedinja Z. P., vdova zapustnika, katera pojasnjuje, da je ob prejemu vabila na zapuščinsko obravnavo sinu Iztoku povedala, da je oče napravil drugo oporoko, in ker sin ni želel, da odpre zaprto kuverto, mu je sama povedala, kaj je oče v oporoki odredil. Zraven sta bila tudi hčerka I. ter zet in vnuk. Na zapuščinski obravnavi je sin I. vedel kakšna je volja zapustnika in se je tako kot ostali z njegovo voljo strinjal. Ker je bila prepričana, da bo sodišče zapustnikovo voljo upoštevalo, ni uveljavljala deleža, ki bi ji šel kot ženi zapustnika, niti ni uveljavljala nujnega deleža. Sicer pa, če bi to uveljavljala, bi svoj delež odstopila hčerki I., katero je oče zavezal, da zanjo skrbi in ji nudi stanovanje. Na pritožbo pa je odgovorila tudi oporočna dedinja V. I., katera opozarja, da je brat oporoko priznal, se prijavil k dedovanju in sprejel oporočni delež, nakar so dediči v bistvu na podlagi oporoke sklenili dedni dogovor, saj so se v posledici oporoke dogovorili, da ima mati dosmrtno služnost stanovanja in da bo ona zanjo skrbela in jo negovala, brat pa da uporablja kletne prostore v dosedanjem obsegu. Tudi ne bo držalo, čeprav morebiti na videz tako izgleda, da bi brat dobil več kot ona, kajti stanovanjsko hišo oziroma delež, ki je predmet dedovanja, je adaptirala, jo dogradila in nadgradila in tako dvignila njeno vrednost najmanj za 100 %, kar je razvidno iz priloženega mnenja in fotografij in ravno zato, ker so se dogovorili (upoštevaje oporoko), kaj bo kdo podedoval, ni uveljavljala izločitvenega zahtevka. Ob upoštevanju dejstev, koliko je nepremičnina skupaj z zemljiščem vrednostno znašala pred vlaganji in koliko znaša sedaj ter vrednost tistega, kar je brat podedoval po oporoki, sledi zaključek (podprt z izračunom), da je brat podedoval skoraj trikratno vrednost nujnega deleža, zato pri dediščini ni prikrajšan. Pritožba je utemeljena. Pritožnik kot nujni dedič šele s pritožbo uveljavlja dopolnitev nujnega dednega deleža, ker tega iz zatrjevanih razlogov ni storil na zapuščinskem naroku, čemur obe sodedinji smiselno ugovarjata iz materialnopravnih, oporočna pa tudi iz dejanskih razlogov izpolnitve dednega deleža. Vendar se pritožnik s tem, ko je oporočni dedni delež (po njegovem zatrjevanju manjši od nujnega) sprejel, ni že avtomatično odrekel pravici uveljavljati še njegovo dopolnitev do izpolnjenega nujnega deleža. Le kolikor bi se tej pravici, ki je dedna pravica, izrecno odrekel, bi na ta način postala njegova izjava nepreklicna in dopolnitve nujnega deleža ne bi mogel več s pritožbo uveljavljati. Vendar se ji pritožnik ni odrekel, le na zapuščinskem naroku ni podal izjave, ki jo glede dopolnitve nujnega deleža podaja sedaj v pritožbi, zaradi česar jo pritožbeno sodišče upošteva kot novo relevantno trditev, ki bi utegnila vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve. Pravica do (dopolnitve) nujnega deleža je namreč dedna pravica (glej čl. 27 ZD) in se prvenstveno uveljavlja v zapuščinskem postopku, pri čemer je pritožnik, ki v tem zapuščinskem postopku sodeluje, po njegovem pravnomočnem koncu ne bi mogel več uveljaviti niti v posebni pravdi, ker bi ga zavezal pravnomočni sklep o dedovanju (glej člen 220 ZD). Tudi slednje potrjuje pritožbeno mnenje, da je potrebno v pritožbi uveljavljeno pravico obravnavati v zapuščinskem postopku. Pač pa bi lahko dedni dogovor, glede na njegovo pravno naravo, tožniku lahko onemogočil uveljavljanje nujnega deleža, v kolikor bi tožnik pri njegovi sklenitvi seveda sodeloval. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da dediča dednega dogovora glede delitve in načina delitve dediščine nista sklenila, zato je ugovor oporočne dedinje glede sklenjenega dednega dogovora kot ovire za uveljavitev dopolnitve nujnega dednega deleža, neupošteven. Navedeno je torej narekovalo razveljavitev sklepa o dedovanju (3. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s 163. členom ZD) in vrnitev zadeve zapuščinskemu sodišču v nov postopek. V novem poostopku bo torej moralo zapuščinsko sodišče upoštevati pritožnikovo zahtevo po nujnem deležu (glej člene 25-28 ZD in čl. 35 ZD). in jo v zapuščinskem postopku obravnavati, po potrebi pa, če se bo izkazalo, da so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna njihova pravica (velikost dednega deleža in vračunanje v dedni delež) postopek prekiniti in stranke napotiti na pravdo (210. člen ZD).