Jedro

Tožnik je, s tem ko je v koš za smeti odvrgel razporede za dva dni, na katerih so bili občutljivi osebni podatki pacientov, kršil določbo 9. člena Pravilnika o postopkih in ukrepih za varovanje osebnih podatkov, ki je bil objavljen na oglasni deski, kljub temu, da je bil na pogodbeno dolžnost varovanja osebnih podatkov pacientov še posebej opozorjen z opozorilom. Ker teh navodil in opozorila ni upošteval, je ravnal malomarno in s tem znova storil kršitev po prvem odstavku 34. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 27. 7. 2017 nezakonita in se razveljavi ter da se ugotovi, da tožnikova pogodba z dne 20. 1. 2017 ni prenehala veljati in še vedno velja, zato je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu je za čas od 11. 8. 2017 dalje dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 1. 2017 ter mu za čas od 11. 8. 2017 dalje do vrnitve nazaj na delo izplačati plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, vse v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške) se iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP (bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava) ter kršitve enakega varstva pravic in pravice do sodnega varstva po 22. in 23. členu Ustave RS in 6. člena EKČP pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži še plačilo vseh stroškov postopka v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nanj zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je opozorilo, ki ga je tožena stranka podala tožniku utemeljeno. Vseh listin, ki jih je v spis opr. št. xx Pd 21/2017 vložil tožnikov pooblaščenec, ni pridobil tožnik. Zadeve treh tožnikov so bile namreč združene v enotno obravnavanje. Tožnik je pridobil le delovni nalog za pacienta A.A., za to pa je imel pacientovo soglasje. Zaradi tega je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je s tem, ko je tožnik listine vložil v sodni spis, kršil določbo 16. člena ZVOP-1 in da uporaba določbe 7. točke 13. člena istega zakona, ki določa, da se občutljivi osebni podatki lahko obdelujejo, če je to potrebno zaradi uveljavljanja ali nasprotovanja pravnemu zahtevku. V tej zadevi je šlo za tak primer, saj tožnik uveljavlja nezakonitost podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predlaganje dokazov v sodnem postopku je ena izmed temeljih oblik uresničevanja pravice do sodnega varstva iz 22. in 23. člena Ustave RS, ki je varovana tudi na podlagi 6. člena EKČP. Podatkov iz sodnega spisa ni dovoljeno pregledovati nepooblaščenim osebam, stranke postopka in sodno osebje pa so zavezani k varovanju vseh podatkov, ki jih izvedo pri opravljanju svojega dela. Zaradi tega ni prišlo do posega v osebnostne pravice oseb, na katere se ti podatki nanašajo in tako ni nastala nobena škoda. Sodišče prve stopnje testa sorazmernosti ni opravilo, saj ni tehtalo pravice tožnika do sodnega varstva in pravice tretjih do zasebnosti. Ker o tem sodba nima razlogov, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je upravičeno pričakoval, da so osebni podatki iz listin, ki jih je vložil v spis, varovani in da so tudi ostali tožniki za predložitev teh listin pridobili soglasje. Sicer pa tožnik meni, da iz delovnih nalogov in seznama prevozov ni mogoče ugotoviti občutljivih osebnih podatkov, ker iz njih ni razvidno zdravstveno stanje pacientov, zato je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tem, ali gre pri teh listinah sploh za občutljive osebne podatke. Nadalje tožnik navaja, da dne 6. 7. 2017 in 7. 7. 2017 ni storil očitanih kršitev. Tožniku obveznost, da bi razpored dela po uporabi predal v uničenje in razrez dispečerju, pri toženi stranki ni bila določena. Določba šestega odstavka 9. člena Pravilnika prepoveduje odmetavati odpadne nosilce podatkov, ki vsebujejo osebne podatke, na način, ki omogoča obnovitev ali razpoznavnost teh podatkov. Tožena stranka ni trdila, da je bilo iz razporedov odvrženih v koš za smeti mogoče obnoviti ali razpoznati osebne podatke in tega tudi ni v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj pričama B.B. in C.C. ne verjame, da sta tudi onadva razporede odmetavala po uporabi v koš za papir in da drugačnih navodil ni bilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa tožnik opozarja, da je D.D. neverodostojna priča, saj je s tožnikom v sporu, koš za smeti pa ni dostopen vsakomur, saj je dostopen le v oddelku E. zaposlenim delavcem in čistilki, katerih naloga pa ni brskanje po smeteh. Tožniku zato ni mogoče očitati krivde, saj je bilo takšno ravnanje zaposlenih običajno. Tožena stranka pa pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevala določbe drugega odstavka 89. člena ZDR-1, saj z dokumentacijo tožnik ni ravnal neodgovorno, ampak jo je uporabil v sodnem postopku, prav tako tudi domnevna kršitev z dne 7. 7. 2017 ni takšna kršitev, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnik tudi ni grozil D.D. in gre za neresnično trditev delodajalca. Sodišče prve stopnje pa ni dokazno ocenilo izpovedi priče F.F., ki izrečenih besed ni slišal, čeprav je bil od tožnika in D.D. oddaljen le en meter, upoštevalo pa je izpoved G.G., ki je namestnik D.D., in se je takrat nahajal na dosti bolj oddaljenem mestu. Tako je storilo bistveno kršitev odločb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je napačno uporabilo določbo 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru pritožbene navedbe prerekala, saj so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v celoti potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka, ki jih je namerno povzročil z vložitvijo pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz te zakonske določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, da so ti razlogi jasni in si med seboj niso v nasprotju, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, zato v pritožbi očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako tožniku nista bili kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in pravica do sodnega varstva. Predlaganje dokazov v sodnem postopku je res ena izmed temeljnih oblik uresničevanja ustavnih pravic do sodnega varstva in enakega varstva pravic, vendar pa je potrebno pri uresničevanju teh pravic ravnati skrbno, da se s tem ne posega v pravico tretjih oseb do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava, Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in naslednji). Podrobneje o tem sledi v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki v njeni reševalni postaji zaposlen vrsto let, nazadnje na delovnem mestu voznik reševalec, kjer je opravljal prevoze pacientov. Tožena stranka mu je dne 27. 7. 2017 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga in sicer zaradi kršenja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožnika povabila na zagovor in tožnik je zagovor podal pisno. Redna odpoved je bila tožniku podana, ker je bilo ugotovljeno, da je 6. 7. 2017 in 7. 7. 2017 svoj razpored prevozov pacientov, na katerem so bili osebni podatki pacientov in sicer imena in priimki, naslovi bivanja, telefonske številke, ciljne ustanove, kamor so bili napoteni in potrebne zdravstvene storitve, odvrgel v običajen koš za smeti, ki se prazni v zbiralnik odpadkov za navaden papir, s tem pa je na nedovoljen in nedopusten način obdeloval (širjenje ali drugo dajanje na razpolago) osebne podatke pacientov. Naslednja kršitev je bila, ker je tožnik dne 7. 7. 2017 ob cca 13.20 uri D.D., ko ga je ta opozoril na nepravilno odlaganje razporeda prevozov pacientov, grozil z besedami "Dej, ki ti bom razbil glavo", D.D. pa se je zaradi tega počutil ogroženega. Tožnik je pred tem dne 18. 4. 2017 prejel opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, v katerem mu je toženka očitala, da je dne 17. 3. 2017 v postopku xx Pd 21/2017 v spis vložil razporede dela in naloga za prevoz pacientov, v katerih so bili osebni podatki pacientov, s tem pa je na nedopusten način obdeloval občutljive podatke več pacientov, za katere je izvedel pri opravljanju svojega dela in s tem ravnal v nasprotju z zakonskimi določili, pogodbo o zaposlitvi in navodili delodajalca. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bila izredna odpoved podana iz utemeljenih razlogov torej skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) v 85., 3. alineji prvega odstavka in drugem odstavku 89. člena. S kršitvijo, ki mu je očitana v opozorilu, je kršil prepoved iz 37. člena ZDR-1, kršil pa je tudi prvi odstavek 34. člena ZDR-1, saj je s tem, ko je v spis opr. št. xx Pd 21/2017 po svojem pooblaščencu predložil naloga za prevoz pacienta in razporede dela, te podatke obdeloval (5. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov; ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/2004 in naslednji), s tem pa je kršil določbo 16. člena ZVOP-1. 8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje v točkah 9, 10, 12, 13, 14, 15 in 16 obrazložitve sodbe. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v sodni spis opr. št. xx Pd 21/2017 dne 17. 3. 2017 po pooblaščencu vložil dva naloga za prevoz in razporede dela, na katerih so bili zapisani razporedi voženj z imenom in priimkom pacientov, naslovi bivanja, telefonskimi številkami, napotne ciljane ustanove in potrebne zdravstvene storitve. Gre za občutljive osebne podatke o zdravstvenem stanju pacientov, saj se za posameznega pacienta da ugotoviti, v katero ustanovo je napoten in na kakšen poseg. Tožnik ni imel dovoljenja pacientov za uporabo teh listin. Glede na dikcijo 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/2004 in naslednji), po katerem sodi med obdelavo tudi vpogled, uporaba, razkritje s prenosom, poročanje, širjenje ali drugo dajanje na razpolago, je tožnikovo ravnanje v nasprotju z namenom, za katerega so bili podatki zbrani, s tem pa je kršil določbo 16. člena istega zakona. Podatke je namreč obdeloval z namenom dokazovanja v svojem sodnem postopku in ne zaradi opravljanja svoje delovne naloge. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pretehtalo razmerje med tožnikovo pravico do sodnega varstva in pravico pacientov do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov po 5. členu Zakona o pacientovih pravicah (ZpacP, Ur. l. RS, št. 15/2008), saj morajo po določbi 44. člena ZpacP zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci s pacientovimi zdravstvenimi in drugimi osebnimi podatki ravnati v skladu z načelom zaupnosti in predpisi, ki urejajo varstvo osebnih podatkov, uporaba in druga obdelava pacientovih zdravstvenih in drugih podatkov izven postopkov zdravstvene obravnave pa je dovoljena le s pacientovo privolitvijo. Tožnik je imel le eno vnaprejšnjo privolitev pacienta za en nalog za prevoz, za ostale listine pa vnaprejšnje pisne privolitve ni imel, čeprav so bili na njih občutljivi podatki 56 pacientov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da 7. točka 13. člena ZVOP-1 dovoljenja tožniku za obdelavo osebnih podatkov v obravnavanem primeru ne predstavlja, saj gre za osebne podatke tretjih oseb in ne strank postopka. Tožnik pa občutljivih podatkov pri obdelavi ni niti posebej označil, niti jih ni zavaroval tako, da bi nepooblaščenim osebam onemogočil dostop do njih (14. člen ZVOP-1).

9. Glede na določbe v pogodbi o zaposlitvi (A4) o tem, da je pri delu dolžan upoštevati zakonodajo in predpise (16. člen), varovati poslovno skrivnost (18. člen) in v kateri je bil izrecno opozorjen na dolžnost varovanja osebnih podatkov o zdravstvenem stanju posameznikov ter glede na to, da so bili obvestilo in navodilo tožene stranke o varovanju osebnih podatkov ter Pravilnik o postopkih in ukrepih za varovanje osebnih podatkov objavljeni na oglasni deski, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem svojim ravnanjem iz malomarnosti kršil prepoved iz 37. člena ZDR-1 in določbo prvega odstavka 34. člena istega zakona. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je bilo opozorilo tožene stranke z dne 18. 4. 2017, utemeljeno.

10. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik 6. 7. 2017 in 7. 7. 2018, s tem ko je v koš za smeti odvrgel razporede za ta dva dni, na katerih so bili občutljivi osebni podatki pacientov, kršil določbo 9. člena Pravilnika o postopkih in ukrepih za varovanje osebnih podatkov z dne 3. 1. 2007, ki je bil objavljen na oglasni deski, kljub temu, da je bil na pogodbeno dolžnost varovanja osebnih podatkov pacientov še posebej opozorjen z opozorilom z dne 18. 4. 2017. Ker teh navodil in opozorila ni upošteval, je ravnal malomarno in s tem znova storil kršitev po prvem odstavku 34. člena ZDR-1. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da to njegovo ravnanje kaže na nespoštovanje pravil delovnega procesa tožene stranke, čeprav bi ta utečena pravila v okviru opravljanja svojega dela po pogodbi o zaposlitvi moral dosledno spoštovati, kar je obsežno in argumentirano obrazložilo v točkah od 17 do vključno 22 obrazložitve.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami o izpovedih prič B.B. in C.C., ki sta povedala, da sta tudi onadva razporede po uporabi odmetavala v koš za smeti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno njuno ravnanje tudi kršitev delovnih obveznosti, kar pa ne pomeni, da je bil tak način odmetavanja pri toženi stranki stalna praksa. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so bila navodila in pravilnik objavljeni na oglasni deski, zato so bili vsi zaposleni, tudi tožnik in obe priči, seznanjeni z načinom ravnanja z listinami, ki vsebujejo občutljive osebne podatke pacientov, zaradi tega pa so bili dolžni ustrezno ravnati.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 7. 7. 2017 grozil nadrejenemu D.D. V točki 23 je sodišče obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedima prič D.D. in G.G. Res pa je, da se ni izrecno opredelilo do izpovedi priče F.F. Iz njegove izpovedi izhaja, da je sedel za pultom in nižje od vseh ostalih prisotnih pri tem dogodku in da je govoril po telefonu. Dopušča možnost, da je priča G.G. slišal kakšno besedo med D.D. in tožnikom, saj je prišel do njiju, medtem ko on ni slišal nič. Ker iz izpovedi izhaja, da je F.F. dopustil možnost, da je G.G. slišal kakšno besedo, izrečeno med tožnikom in D.D., on pa ni slišal nič, izpoved te priče na odločitev sodišča prve stopnje o tem, komu verjame, ni imela nobenega vpliva, zato se o njej ni bilo dolžno opredeliti.

13. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 24 obrazložitve, da tožena stranka tožnika s podajo opozorila z dne 18. 4. 2017 in izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni diskriminirala v smislu določb 6. člena ZDR-1, nad tožnikom pa tudi ni izvajala trpinčenja (četrti odstavek 7. člena ZDR-1).

14. Iz navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik navodil delodajalca ni spoštoval, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga utemeljena, saj od delodajalca ni moč pričakovati, da bi z njim delovno razmerje nadaljeval. Zaradi navedenega je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona in petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa kot delodajalka svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj gre v obravnavani zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja.