Jedro

Zakon o davčnem postopku ureja dva instituta odloga plačila davčnih obveznosti: odlog prisilne izterjave odločbe o odmeri davka v 20. členu ter odlog plačila davčnega dolga v določilih 89. do 92. člena za fizične in pravne osebe. Davčni zavezanec lahko torej z uporabo navedenih institutov pod različnimi pogoji iz citiranih določil doseže bodisi odlog prisilne izterjave odločbe o odmeri davka, bodisi odlog plačila davčnega dolga. Pristojni organ mora najprej ugotoviti, na kakšni pravni podlagi je stranka podala vlogo za odlog plačila davčnih obveznosti in v primeru nejasne vloge oziroma zahtevka stranko pozvati k njeni dopolnitvi v skladu s določili 68. člena ZUP. Pogoji za odlog plačila davčnega dolga na podlagi 91. člena ZDavP se namreč bistveno razlikujejo od pogojev za odlog prisilne izterjave iz 20. člena ZDavP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad z dne 6. 3. 2001 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 31. 8. 1998, s katero je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za odlog prisilne izterjave dolga iz naslova akontacij davka od dohodka iz dejavnosti za leto 1998. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na 20. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP), ki določa, da lahko davčni organ do odločitve o pritožbi odloži prisilno izterjavo, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi. Po mnenju tožene stranke je prvostopni davčni organ pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za odlog prisilne izterjave, ker je ocenil, da so odmerjene akontacije od dohodka iz dejavnosti za leto 1998 v višini 543.374,00 SIT za prvo trimesečje glede na vrsto dejavnosti ustrezne. Davčni organ lahko namreč odloži prisilno izterjavo do odločitve o pritožbi zoper odločbo o odmeri davka iz dejavnosti za leto 1996, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi. Prvostopni organ je v skladu z načeli prostega preudarka ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi, zato je vlogo za odlog prisilne izterjave pravilno zavrnil, pri čemer je preučil pritožbene razloge in ocenil, da pritožbi ne bo mogoče ugoditi. Tožena stranka ugotavlja, da v pritožbi tožnik prosi za odlog plačila za čas šestih mesecev v skladu z določbo 90. in 91. člena ZDavP, vendar poudarja, da se je tožnikova vloga za odlog prisilne izterjave obravnavala v skladu z določbo 20. člena ZDavP.

Tožnik tožbo blaga zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi ponavlja pritožbene navedbe ter navaja, da je davčni organ izdal odločbo o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1996, zoper katero se je v zakonitem roku pritožil zaradi nepravilne izločitve dolgoročnih rezervacij v višini 14,511.000,00 SIT. Zato je v posledici prišlo do visoke davčne osnove in predpisane akontacije iz dejavnosti v višini 543.374,50 SIT mesečno, ki je ni mogel poravnati. Zoper tako določeno višino akontacije je tožnik vložil pritožbi dne 11. 2. 1998 in 27. 3. 1998, pri čemer je ponovno vložil prošnjo za znižanje letne akontacije davka iz dejavnosti. Dne 4. 5. 1998 je bil sestavljen zapisnik o rezultatu poslovanja za čas od 1. 1. 1998 do 31. 3. 1998, kjer je razvidna izguba v višini 3,550.683,00 SIT. Ker je kljub zapisniško ugotovljeni tekoči izgubi ostala akontacija za prvo trimesečje nespremenjena, je tožnik dne 26. 5. 1998 ponovno vložil prošnjo za odlog plačila navedene akontacije.

V obrazložitvi je davčni organ navedel, da je preučil pritožbo in ugotovil, da je glede na vrsto dejavnosti mogoče pričakovati, da so akontacije ustrezne, pri čemer ni upošteval dejavnikov, ki jih je navedel že v pritožbi (težave v gradbeništvu in plačilnem prometu, pritožbe in prošnje zaradi nastale plačilne nesposobnosti, ugotovljena izguba, zmanjšanje števila zaposlenih, mrtva sezona v gradbeništvu). Tožnik se sprašuje, na podlagi katere zakonodaje je davčni organ utemeljil svoje spoznanje, da je mogoče pričakovati ustrezen dobiček za višino predpisane akontacije. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, samo ugotovi dejansko stanje in o zadevi odloči tako, da odpiše akontacije v celoti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Zastopnik javnega interesa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije ni prijavilo svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97, v nadaljevanju ZDavP) ureja dva instituta odloga plačila davčnih obveznosti: odlog prisilne izterjave odločbe o odmeri davka v 20. členu ter odlog plačila davčnega dolga v določilih 89. do 92. člena za fizične in pravne osebe. Davčni zavezanec lahko torej z uporabo navedenih institutov pod različnimi pogoji iz citiranih določil doseže bodisi odlog prisilne izterjave odločbe o odmeri davka, bodisi odlog plačila davčnega dolga. Sodišče ugotavlja, da je organ prve stopnje o tožnikovi vlogi za odlog plačila akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti odločal na podlagi 20. člena ZDavP, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe o odmeri davka, če ni s tem zakonom drugače določeno, davčni organ pa lahko do odločitve o pritožbi odloži prisilno izterjavo, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi. Citirano določilo daje torej davčnemu organu diskrecijsko pravico za odločitev o odlogu prisilne izterjave do odločitve o pritožbi, če oceni, da bo pritožbi zoper odločbo o odmeri davka mogoče ugoditi. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo, s katero mu je davčni organ odmeril davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1996 v višini 5,976.621,00 SIT. Na podlagi te odločbe je bila odmerjena akontacija davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998, tožnik pa je v predpisanem roku vložil prošnjo za spremembo višine akontacije, ki je bila z odločbo z dne 4. 5. 1998 ugodno rešena in določena nova višina letne akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998 od januarja do marca v skupni višini 1,630.122,00 SIT, od aprila do decembra pa 0,00 SIT mesečno. Zoper navedeno odločbo o spremembi višine akontacije tožnik po podatkih upravnih spisov ni vložil pritožbe, pač pa je z vlogo z dne 21. 5. 1998 ponovno prosil za odlog plačila akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1998. Tožnik je torej z navedeno vlogo izrecno prosil za odlog plačila akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti višini 1,630.122,00 SIT, davčni organ pa njegove vloge ni presojal na podlagi 91. člena ZDavP, ki določa pogoje za odlog plačila davčnega dolga, temveč na podlagi 20. člena ZDavP, ne da bi navedel razloge za takšno odločitev. Po presoji sodišča mora pristojni organ v primerih, kot je obravnavani, najprej ugotoviti, na kakšni pravni podlagi je stranka podala vlogo za odlog plačila davčnih obveznosti in v primeru nejasne vloge oziroma zahtevka stranko pozvati k njeni dopolnitvi v skladu s določili 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86), ki je veljal v času odločanja prvostopnega organa. Pogoji za odlog plačila davčnega dolga na podlagi 91. člena ZDavP se namreč bistveno razlikujejo od pogojev za odlog prisilne izterjave iz 20. člena ZDavP, saj lahko davčni organ dovoli odlog plačila za čas do šest mesecev oziroma dovoli plačilo davka v največ šestih mesečnih obrokih zaradi začasne plačilne nezmožnosti, če na nastanek plačilne nezmožnosti davčni zavezanec ni mogel vplivati, vlogi pa mora predložiti dokazila o nastanku začasne plačilne nezmožnosti. Za čas, ko je zavezancu odloženo plačilo davka oziroma dovoljeno obročno plačilo, pa se ne obračunajo zamudne obresti (92. člen ZDavP), medtem ko odlog prisilne izterjave ne prekine obračunavanja zamudnih obresti od davčnega dolga (2. odstavek 20. člena ZDavP). Davčni organ sam ne more spremeniti zahtevka stranke, temveč to lahko stori le stranka (160. člen ZUP/86), v primeru nejasnega zahtevka pa mora organ stranko pozvati na dopolnitev, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo storjeno, zato je ostala nejasna pravna podlaga tožnikovega zahtevka ter v posledici dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Da je tožnik z vlogo hotel doseči odlog plačila davčnega dolga za obdobje šestih mesecev, bi bilo mogoče sklepati tudi iz njegove pritožbe, kjer se je izrecno skliceval na določila 91. člena ZDavP ter svojo plačilno nezmožnost, pri čemer je poudaril zapisniško ugotovljene negativne rezultate poslovanja ter izgubo delovnega mesta za zaposlene delavce, kar izpostavlja tudi v tožbi. Tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka pa sta na podlagi 20. člena ZDavP ocenjevala pritožbo zoper odločbo o odmeri davka iz dejavnosti, čeprav je tožnik v vlogi zahteval odlog plačila akontacij davka iz naslova dohodka iz dejavnosti za leto 1998, ne pa odloga prisilne izvršitve odločbe o davku od dohodkov iz dejavnosti za leto 1996. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila, iz katerih razlogov tožnikove vloge ni mogoče obravnavati po 91. členu ZDavP, temveč je pavšalno zaključila, da je organ prve stopnje vlogo pravilno obravnaval po 20. členu ZDavP, zato se v tem delu odločba ne da niti preizkusiti. Zaradi navedenega sodišče zaključuje, da so v izpodbijani odločbi ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, zato je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo le-ta morala upoštevati stališča, ki jih je v tej sodbi zavzelo sodišče ter v skladu z njimi ponovno preizkusiti odločbo prvostopnega organa v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena, ki teče od pravnomočnosti sodbe. Iz tožbenega zahtevka izhaja, da tožnik smiselno zahteva odločanje po določbi 61. člena ZUS v sporu polne jurisdikcije. Citirano določilo med drugim določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago.

Sodišče je ugotovilo, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato niso podani pogoji za odpravo izpodbijanega akta in odločanje o sporu polne jurisdikcije na podlagi 61. člena ZUS.