Jedro

V javnem pozivu za sporno študijsko leto je bilo štipendiranju novih štipendistov, ki so kandidirali na podlagi povprečne ocene v skupini višjega in visokošolskega izobraževanja, namenjen določen denarni znesek, ki se je razdelil med kandidate, ki so dosegli najmanj povprečno oceno 9,75. Tožnica navedene povprečne ocene ni dosegla, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja za pridobitev Zoisove štipendije. Zato tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 28. 8. 2012 in odločbe Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije (v nadaljevanju: javni sklad) št. ... z dne 17. 1. 2012 ter priznanje pravice do Zoisove štipendije v študijskem letu 2011/2012. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zoper sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 145/2013 z dne 12. 9. 2013 vložila revizijo. Z odločitvijo pritožbenega sodišča, ki je potrdilo odločitev tožene stranke o prenehanju štipendijskega razmerja, je bila tožnici odvzeta pravica do Zoisove štipendije. Meni, da bi moralo sodišče tožnico šteti kot štipendistko. Tožnica nasprotuje izračunu povprečne ocene, ki ga je opravila tožena stranka. Dejansko je namesto ocene 8,11 dosegla povprečno oceno 8,68. Tožena stranka bi morala po mnenju tožnice sprejeti merila za preračun ocen. Le na podlagi vnaprej sprejetih meril, bi tožena stranka lahko tožnici drugače preračunala ocene, ki jih je dosegla na študijski ustanovi v tujini. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica dne 4. 10. 2011 podala vlogo za uveljavitev pravice do Zoisove štipendije za študijsko leto 2011/2012 za študij na 1. stopnji bolonjskega študijskega programa na Univerzi v A.. Z odločbo št. ... z dne 17. 1. 2012 je prvostopenjski organ zavrnil tožničino vlogo za dodelitev Zoisove štipendije. Takšno odločitev pa je drugostopenjski organ z odločbo št. ... z dne 28. 8. 2012 potrdil in tožničino pritožbo vloženo zoper citirano prvostopno odločbo zavrnil z obrazložitvijo, da tožnica ne dosega povprečne ocene, določene skladno s 24. členom Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost citiranih odločb ter zaključilo, da sta pravilni in zakoniti ter tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pogoje za pridobitev Zoisove štipendije določa ZŠtip v 24. členu, po katerem lahko Zoisovo štipendijo pridobi študent, ki ima, poleg splošnih pogojev po ZŠtip, v višješolskem ali visokošolskem izobraževanju povprečno oceno najmanj 8,5 ali več ali je glede na povprečno oceno uvrščen med najboljših 5 % kandidatov v svoji generaciji. Metodologijo za določitev deleža štipendistov med osnovno šolo, srednjo šolo, višjo in visoko šolo ter vstopne pogoje za štipendiste glede na uspeh in za razvrščanje kandidatov glede na izjemne dosežke na posameznem področju družbenega življenja, določi po petem odstavku 24. člena ZŠtip minister, pristojen za delo, v soglasju z ministrom, pristojnim za šolstvo in ministrom, pristojnim za visoko šolstvo.

Na podlagi zakonskega pooblastila je minister za delo sprejel Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 51/08 s spremembami), v katerem je v 3. členu določeno, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije vsako leto do konca junija na spletni strani ter v sredstvih javnega obveščanja objavi javni poziv novim kandidatom za dodelitev sredstev za Zoisove štipendije, da predložijo potrebno dokumentacijo za dodelitev štipendije. Okvirno višino sredstev, ki so na razpolago za pridobitev Zoisove štipendije po posameznih stopnjah izobraževanja, po določbi tretjega odstavka 3. člena Pravilnika določi minister, pristojen za delo. Štipendije se dodelijo vlagateljem, ki se v posameznih skupinah najbolje uvrstijo, do porabe sredstev. V javnem pozivu je določena okvirna višina sredstev, ki so na razpolago za pridobitev Zoisove štipendije po posameznih stopnjah izobraževanja.

V javnem pozivu za študijsko leto 2011/2012 je bilo štipendiranju novih štipendistov, ki so kandidirali na podlagi povprečne ocene v skupini višjega in visokošolskega izobraževanja, namenjenih 490.000,00 EUR. Navedeni znesek se je razdelil med kandidate, ki so dosegli najmanj povprečno oceno 9,75. Tožnica navedene povprečne ocene ni dosegla, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja za pridobitev Zoisove štipendije. Pritožbene navedbe, da je tožnica namesto ocene 8,11 dejansko dosegla povprečno oceno 8,68, ne morejo vplivati na drugačno presojo v tem sporu. Tudi če bi se upošteval izračun tožnice, slednja ne bi dosegla povprečne ocene 9,75. Glede na to, da se v višješolskih in visokošolskih ustanovah v tujini uporabljajo različne ocenjevalne lestvice, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi morala tožena stranka sprejeti vnaprejšnja merila za preračun ocen.

Tožničine trditve, da bi jo morali upoštevati kot prejemnico oziroma imetnico pravice do Zoisove štipendije, niso utemeljene, ker ji v prejšnjem študijskem letu 2010/2011 pravica ni bila priznana, štipendije ni prejemala in ji pravica tudi ni mirovala. Tožnici je namreč na podlagi dokončne odločbe z dne 14. 10. 2010 štipendijsko razmerje prenehalo z dnem 1. 10. 2009, takšna odločitev pa je bila pravnomočno potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 145/2013 z dne 12. 9. 2013. Trditev tožnice, da je bila zoper takšno odločitev vložena revizija, ne vpliva na izgubo pravice do Zoisove štipendije s 1. 10. 2009, s tem pa na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica v študijskem letu 2009/2010 in kasneje ni bila več Zoisova štipendistka. Sicer pa je po vložitvi pritožbe v tem sporu Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 259/2013 z dne 11. 2. 2014 revizijo tožnice zavrnilo.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.