Jedro

Tožnik v tožbi uveljavlja, da sporna gradnja po namembnosti ni "lesena hiša", ampak skedenj, za gradnjo katerega ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Ne samo, da tožnik v upravnem postopku tega ni navajal (ne na inšpekcijskem ogledu in ne v pritožbi), zaradi česar gre za nedovoljeno tožbeno novoto, tudi sicer skedenj po v času odločanja veljavnih predpisih ne spada med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ampak med nezahtevne objekte. Za nezahtevne objekte pa je prav tako treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga tožnik nima.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesene hiše, tlorisne velikosti 5,80 m x 5,60 m + 5,60 m x 3,40 m + 5,80 m x 3,20 m, stoječe na zemljišču parc. št. 801 k.o. ... V 1. točki izreka mu je naložila, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo objekta, v 2. točki pa, da ga mora odstraniti v roku 60 dni po vročitvi odločbe in vzpostaviti zemljišče v prvotno stanje, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka opravila druga oseba v izvršilnem postopku. V 3. točki so bile za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V naslednjih točkah je bilo določeno, da bo stroške postopka plačal inšpekcijski zavezanec na podlagi posebnega sklepa (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je inšpektor na ogledu dne 22. 9. 2011 ugotovil obseg izvedenih del, prisotni tožnik pa je pojasnil, da je objekt postavil kot gradbiščno barako za potrebe gradnje stanovanjskega objekta in da gradbenega dovoljenja za postavitev ni pridobil. Predmetno gradnjo je gradbeni inšpektor zato obravnaval kot nelegalno gradnjo in izrekel inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pritrdil je odločitvi upravnega organa prve stopnje, da gre za nelegalno gradnjo in ugotovil, da predmetne gradnje tudi ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, ki jih določa Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in naslednji, v nadaljevanju Uredba).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sporni objekt po naravi ne predstavlja lesene hiše, ampak skedenj, za katerega pa po Uredbi ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Ugotavlja, da Uredba skedenj uvršča med nezahtevne objekte in da predmetna gradnja izpolnjuje vse zahteve, ki jih določa Uredba za skedenj. Prilaga fotografije, iz katerih je razvidno, da je osnovna funkcija objekta res skedenj, ki ga je tožnik v delu zaprl in da ima v njem spravljeno poljsko orodje, kar pa ne vpliva na funkcijo objekta. Pravilna je sicer ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da je bilo v notranjosti objekta postavljeno leseno pohištvo, vendar pa to ni bilo vgrajeno, pač pa samo začasno postavljeno, saj je ravno v času ogleda tožnik opravljal adaptacijo svojega stanovanja in je navedene predmete začasno spravil v skedenj. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo predmetnega objekta ni pridobil gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali je za gradnjo predmetnega objekta gradbeno dovoljenje potreboval, kot zatrjuje toženka, ali ne, kot v tožbi zatrjuje tožnik.

ZGO-1 v 3. členu določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Skladno s 3.a členom ZGO-1 se brez gradbenega dovoljenja lahko začne le gradnja enostavnega objekta. Enostavni objekti so bili podrobneje opredeljeni v času odločanja veljavni Uredbi, ki je v 12. členu določala, da se objekt šteje za enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, če so skupaj izpolnjeni tam navedeni pogoji, in sicer da je objekt v tej uredbi izrecno določen kot enostavni objekt (1. alineja), da ima investitor pravico graditi na zemljišču, na katerem namerava zgraditi objekt (2. alineja), da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti (3. alineja) in da so upoštevani vsi pogoji in zahteve za gradnjo enostavnega objekta, določeni z uredbo (4. alineja).

Tožnik v tožbi uveljavlja, da sporna gradnja po namembnosti ni „lesena hiša“, ampak skedenj, za gradnjo katerega ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Ne samo, da tožnik v upravnem postopku tega ni navajal (ne na inšpekcijskem ogledu in ne v pritožbi), zaradi česar gre za nedovoljeno tožbeno novoto, saj stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), tudi sicer skedenj po v času odločanja veljavni Uredbi ne spada med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, ampak med nezahtevne objekte, kar je pravilno ugotovil tudi tožnik. Za nezahtevne objekte pa je prav tako treba pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga tožnik nima.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.