Jedro

Okoliščine, ki jih izpostavlja dolžnik v ugovoru, s katerimi prereka samo terjatev ugotovljeno v izvršilnem naslovu in s katerimi očita procesne napake v postopku iz katerega izhaja izvršilni naslov, dolžnik v postopku izvršbe ne more (ponovno) uveljavljati, saj izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete v izvršilni naslov ne sme posegati, pač pa mora v izvršilnem naslovu ugotovljeno terjatev le realizirati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, ki ga je izdalo na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljutomeru P 82/2008 z dne 22. 10. 2008. 2. Proti temu sklepu se pritožuje dolžnik. Trdi, da je prvotni upnik terjatev, ki jo izterjuje sedaj upnik v tem postopku, in ki naj bi nastala 27. 3. 2005 uveljavljal s predlogom za izvršbo, ko je ta že zastarala, saj jo je terjal s predlogom za izvršbo, vloženim šele 25. 8. 2008. Opozarja, da se je za narok, ki ga je sodišče razpisalo 22. 10. 2008, opravičil, česar sodišče ni upoštevalo in je sprejelo protipraven in za dolžnika škodljiv sklep. Zaradi zastaranja poteka triletnega roka naj sodišče sklep o izvršbi za izterjavo terjatve, preneseno na novega upnika, zavrže. Izpostavlja slabo zdravstveno stanje, ki se mu zaradi postopka še slabša. Enako kot v ugovoru zatrjuje, da je premičninska izvršba nesmiselna, ker nima premoženja. Smiselno predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sklep o izvršbi, s katerim je ugodeno predlogu za izvršbo, na podlagi izvršilnega naslova, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, v katerem mora navesti razloge, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteti v 1. do 12. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in predložiti tudi dokaze, s katerimi takšna dejstva dokazuje (drugi odstavek 53. člena ZIZ), sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.

5. Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da dejstva navedena v ugovoru, ne predstavljajo razlogov, ki bi preprečevali izvršbo (55. člen ZIZ). Izvršilno sodišče je namreč, kot je dolžniku pojasnjeno že v razlogih izpodbijanega sklepa, v postopku prisilne izvršitve terjatve vezano na izvršljivo sodno odločbo, vse dokler ni takšna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjena ali razveljavljena (4. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). V izvršilnem postopku sodišče tako ne sme presojati pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova, ampak obveznost, ki izhaja iz njega, le prisilno izvrši. 6. Okoliščine, ki jih izpostavlja dolžnik v ugovoru, s katerimi prereka samo terjatev ugotovljeno v izvršilnem naslovu in s katerimi očita procesne napake v postopku iz katerega izhaja izvršilni naslov, zato dolžnik v postopku izvršbe ne more (ponovno) uveljavljati, saj izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete v izvršilni naslov ne sme posegati (prvi odstavek 17. člena ZIZ), pač pa mora v izvršilnem naslovu ugotovljeno terjatev le realizirati.

7. Da je terjatev, ki jo je izterjeval prvotni upnik na podlagi verodostojne listine ob vložitvi predloga za izvršbo zastarala, bi moral dolžnik tako uveljavljati v izvršilnem postopku VL 27165/2008 oziroma po razveljavitvi sklepa o izvršbi (VL 27165/2008 z dne 4. 6. 2008) v nadaljnjem postopku, v pravdnem postopku P 82/2008, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljutomeru. Prav tako kršitve določb postopka, ki jih je po njegovem storilo sodišče, ko je opravilo narok kljub njegovemu opravičilu. Vse uveljavljeno bi lahko bilo predmet presoje le v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, medtem ko v izvršilnem postopku glede na to, da upnik izkazuje za svojo terjatev izvršilni naslov in je to edino pomembno, ni več mogoče uveljavljati. Dolžnikov očitek zastaranja terjatve ob vložitvi predloga za izvršbo (oziroma tožbe), na podlagi katerega je sodišče izdalo sodbo P 82/2008 z dne 22. 10. 2008, ki je v tem postopku izvršilni naslov, je glede na obstoj izvršilnega naslova brez slehernega pomena za odločanje v tem postopku. Enako velja za očitek v smeri kršitve pravic dolžnika do sodelovanja v pravdnem postopku.

8. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi očitek zastaranja terjatve ob vložitvi predloga za izvršbo, na podlagi katerega je sodišče v tem postopku izdalo sklep o izvršbi. Terjatev, ki jo izterjuje upnik, je bila ugotovljena s sodno odločbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru P 82/2008 z dne 22. 10. 2008, ki je postala pravnomočna 27. 3. 2009. Po prvem odstavku 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo pred sodiščem zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Ker je upnik v tem postopku vložil predlog za izvršbo 4. 3. 2014, je glede na pravnomočnost sodne odločbe (27. 3 . 2009), na podlagi katere upnik izterjuje terjatev v tem postopku, to storil pred potekom desetletnega zastaralnega roka. Zastaranje za izterjavo terjatve iz pravnomočne sodne odločbe tako ni nastopilo.

9. Pravilna je ugotovitev pritožnika, da je upnik v nasprotju z varovanjem podatkov posameznika predlogu za izvršbo predložil seznam dolžnikov. Vendar navedeno na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o zavrnitvi ugovora nima nobenega vpliva, prav tako tudi ne slabo zdravstveno stanje dolžnika in zatrjevano poslabšanje možnosti zdravljenja zaradi predmetnega postopka. Te okoliščine namreč izvršbe ne preprečujejo (55. člen ZIZ).

10. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi ugovorne navedbe, da dolžnik nima premičnin. To sicer lahko predstavlja dejansko oviro za opravo izvršbe in uspešno realizacijo pri poplačilu terjatve upnika ter ima za posledico ustavitev izvršbe. Nikakor pa to ne preprečuje dovolitve izvršbe in ne predstavlja razloga za zavrnitev predloga za izvršbo oziroma ugoditev ugovoru. Neposredna dejanja premičninske izvršbe opravlja izvršitelj, in šele, če ta ob opravi rubeža ugotovi, da dolžnik nima rubljivih predmetov, je ta ugotovitev podlaga za ustavitev sklepa o izvršbi v delu premičninske izvršbe.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je ugovor dolžnika neutemeljen. Iz tega razloga, in ker sodišče druge stopnje tudi pri uradnem preizkusu, opravljenem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ ni ugotovilo kršitev, je pritožbo dolžnika kot neutemeljeno na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

12. Dolžnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato sodišče druge stopnje o njih ni sprejelo odločitve (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).