Jedro

Po prenehanju delovnega razmerja in zaposlitve na drugem ustreznem delu tožeča stranka več ni upravičena do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Neupravičeno prejete zneske je glede na člen 288 ZPIZ v zvezi z členom 210 ZOR dolžna vrniti toženemu zavodu, zaradi česar je sodišče prve stopnje njen zahtevek, da se izplačani zneski ne poračunajo, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ji izplačani zneski nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po 2.4.1993, ne poračunajo. Ugotovilo je, da je tožeča stranka navedeno nadomestilo prejemala tudi po 2.4.1993, ko je bila že brezposelna in zato več ni imela pravice do tega nadomestila, zaradi česar ga mora v skladu z 288. členom zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju tožencu povrniti.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožeča stranka smiselno iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da se je takoj po prenehanju delovnega razmerja 2.4.1993 zglasila pri tožencu, pri katerem naj bi takrat dobila informacijo, da bo poleg nadomestila na temelju zavarovanja za primer brezposelnosti, prejemala tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Zato je bila prepričana, da je upravičena do obeh nadomestil. Šele po enem letu je od toženca prejela odločbo, s katero je ugotovil, da do nadomestila več ni upravičena in da je prišlo do preplačila v višini 227.217,50 SIT. Do preplačila torej ni prišlo po njeni krivdi saj je toženo stranko pravočasno obvestila o prenehanju delovnega razmerja, ta pa ji je kljub temu še eno leto izplačevala nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Sedaj ji tožena stranka od akontacije invalidske pokojnine že odteguje del pokojnine zaradi preplačila. Ker pa je akontacija invalidske pokojnine nizka in mora z njo preživljati sebe in mamo predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevku ugodi tako, da se že izplačani zneski nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po 2.4.1993, ne poračunajo.

Tožena stranka v odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katera je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijano sodbo je temeljito obrazložilo z dejanskimi in pravni razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zaradi česar glede na pritožbene navedbe pojasnjuje le še naslednje.

Bistveno za razsojo sporne zadeve je dejstvo, da je tožeča stranka prejemala nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu še po prenehanju delovnega razmerja in torej v času, ko ni bila več uživalec pravice do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu s skrajšanim delovnim časom. Ker pa se nadomestilo zaradi manjšega plače na drugem ustreznem delu v skladu s 190. členom zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 56/92, 43/93, 5/94 in 7/96) izplačuje od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu vse dokler zavarovanec opravlja delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, za izplačila nadomestil od prenehanja delovnega razmerja na drugem ustreznem delu dejansko več niso bili izpolnjeni pogoji. Zato je tožeča stranka neutemeljeno prejete zneske dolžna vrniti, saj 288. člen citiranega zakona jasno določa, da je zavarovanec, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, dolžan vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih.

Neopravičeno prejete zneske nadomestila je dolžna vrniti tožencu ne glede na to, da preplačila sama ni zakrivila. Gre namreč za verzijski zahtevek po 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 29/78 s poznejšimi spremembami), na katerega uporabo napotuje 288. člen ZPIZ in, ki se po 4. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91 in 45/94) uporablja kot republiški predpis. Neupravičena pridobitev pa je po cit. členu ZOR podana vselej, kadar gre za prehod premoženja, ki nima podlage v zakonu in je ena stranka zaradi tega neupravičeno obogatena, druga pa prikrajšana. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se preplačani zneski nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po 2.4.1993, ne poračunajo, popolnoma pravilno zavrnilo. Iz istih razlogov tudi pritožbene navedbe tožeče stranke o nezakrivljenem preplačilu in skromni akontaciji invalidske pokojnine, s katero mora preživljati sebe in mamo, ne morejo biti upoštevne, ker za razsojo sporne zadeve, pravno sploh niso relevantne.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.