Jedro

Sklicevanje tožnika na ZDen mu ne daje pravice do uporabe zemljišč. Namreč, kot se je pravilno opredelil že prvostopni organ, so roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel zakonito posest, že potekli. Možnost dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem, ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki pa se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika upravičevala do uporabe zemljišč. Enako ne daje tožniku pravice do uporabe tudi v 27. členu ZDen predvidena možnost, kako do posesti v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin pridejo denacionalizacijski upravičenci. Tožnik se na predvidene oblike razdružitve solastnine ne more sklicevati kot zakonsko možnost za podaljšanje pravice do uporabe spornih parcel. Tožnik pa z dejansko posestjo na parcelah tudi ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom B.B. stroške postopka v višini 183,30 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka izbrisal del GERK-a, ki obsega parc. št. 1138/1, 1504/92 in 1504/63, vse k.o. ..., pripisan kmetijskemu gospodarstvu KMG MID 100305714 A. d.o.o.; v 2. točki izreka odločil, da se sproščen GERK ne pripiše nobenemu kmetijskemu gospodarstvu in se sprosti po karakteristiki „0“; ter v 3. točki izreka, da po pravnomočnosti te odločbe Upravna enota Domžale po uradni dolžnosti vpiše spremembe v evidenco GERK-ov. V obrazložitvi je navedel, da sta B.B. in C.C. (stranki z interesom v tem postopku) pri upravnem organu na zapisnik podala zahtevi za izbris GERK-a na zemljiščih parc. št. 1138/1, 1504/92 in 1504/63, vse k.o. ..., z obrazložitvijo, da ne dovolita, da ima nosilec kmetijskega gospodarstva vpisane GERK-e na njunih zemljiščih in zahtevata, da v Registru kmetijskih gospodarstev (RKG) GERK umakne iz njunih zemljišč. Organ je ugotovil, da so navedene nepremičnine v lasti predlagateljev. Upravni organ je v skladu z drugim odstavkom 34. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (Pravilnik) pozval tožnika, da predloži dokazila o pravici do uporabe zemljišč. Iz odgovora izhaja, da so bila sporna zemljišča vrnjena D.D. v denacionalizaciji v last ne pa tudi v posest, ker so sredi kompleksa. Posest bosta sedanja lastnika lahko nastopila v postopku komasacije, ki je v teku. Upravni organ je zaključil, da tožnik ne izkazuje pravice do posesti in s tem vpisa GERK-a na spornih zemljiščih, glede na 22. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zaradi poteka rokov in neobstoja sporazuma.

Drugostopni organ je v 1. točki izreka pritožbo zavrnil; v 2. točki izreka pa odločil, da se v prvostopni odločbi v 3. točki izreka beseda „pravnomočnosti“ nadomesti z besedo „dokončnosti“. V obrazložitvi pa soglaša z razlogom prvostopnega organa, da tožnik pravice do uporabe na spornih zemljiščih ni dokazal. Tožnik v tožbi navaja, da sta zemljiškoknjižna lastnika pridobila lastnino na podlagi dedovanja po pok. upravičencu, ki je dobil parcele vrnjene v denacionalizaciji. Nastop posesti je ZDen določil na podlagi sporazuma, nepravdnega postopka ali pa komasacije. S sprejetjem Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ) je tožnik postal zakupnik kmetijskih zemljišč. Po sedmih letih uveljavitve ZDen je bilo praktično izredno malo primerov rešenih zahtev za denacionalizacijo, saj so državni organi kršili predpisane roke. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je v želji, da bi rešil nastale nemogoče razmere, v januarju 1999 določil posamezne komplekse kmetijskih zemljišč, na katerih je tožnik imel posest, da jih bo dodelil v začasno posest denacionalizacijskim upravičencem. Tak dogovor je bil 8. 11. 1999 tudi sklenjen. Sklad je vodil celotne postopke začasne razdelitve oziroma dodelitve v zakup zemljišč denacionalizacijskim upravičencem, kar nesporno izhaja iz dopisa z dne 7. 1. 1999. Vsi denacionalizacijski upravičenci niso imeli želje oziroma interesa po obdelavi zemljišča, čeprav so vsi imeli možnost pridobitve nadomestnega zemljišča, tudi na področju ..., kjer je bilo za upravičence odstopljenih 130 ha zemljišč. Tožniku so ostali v obdelavi le kompleksi T6, T7, T8, T9 in T10. Znotraj teh kompleksov pa se nahajajo sporne parcele. Navedeno izkazuje, da ima tožeča stranka pravico do uporabe zemljišča, saj je s tem izkazana druga pravna podlaga, kot jo določa Pravilnik o RKG. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov sodne takse.

Stranka z interesom v tem postopku C.C. v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnika večkrat pisno opozorila, da dediči želijo parcele nazaj v obdelavo, vendar odgovora nikoli ni bilo. Bil je tudi zakupnik parcel, vendar je bil s strani Sklada obveščen o odpovedi zakupnih pogodb. O kakršnemkoli dogovoru med Skladom in tožnikom nihče nikoli ni vedel ničesar. Od leta 2006 tožnik ni plačeval nobene uporabnine niti ni imel sklenjene pogodbe o zakupu z lastniki zemljišč. S tem je izkazano, da je neupravičeno uporabljal GERK-e teh parcel. Nikdar ni nihče omenil možnosti pridobitve nadomestnih zemljišč za obdelavo. Komasacijski postopek poteka, vendar se je od vseh udeleženih pritožil ravno tožnik, z namenom upočasniti postopek.

Stranka z interesom v tem postopku B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da je v zakupni pogodbi določeno, da zakupna pogodba v primeru, če bi bilo v zakup dano zemljišče ali njegov del v postopku denacionalizacije pravnomočno vrnjen, preneha veljati z dnem pravnomočnosti odločbe. Če bi tožnik spoštoval zakon, na spornih parcelah niti ne bi smel poskusiti vpisati GERK-ov. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožnik v odgovoru na odgovor stranke z interesom C.C. navaja, da je dvakrat dodatno ponudil začasno nadomestno zemljišče s predhodnim soglasjem Sklada, vendar sta ga stranki z interesom odklonili.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Iz določbe 7. točke 2. člena Pravilnika izhaja, da se v posamezen GERK vpišejo zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva, zemljišča, za katera nosilec kmetijskega gospodarstva izkaže pravico uporabe. Pravico uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje lastnika zemljišča ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč.

V obravnavni zadevi je imel tožnik v svojem GERK-u vpisane parcele 1138/1, 1504/92 in 1504/63, vse k.o. ... Ni sporno med strankami, da tožnik ni lastnik teh parcel niti zakupnik oziroma da za njihovo uporabo nima soglasja lastnika zemljišča. Sporno med strankami pa je, ali je tožnik dokazal „drugo pravno podlago“, ki je močnejša od nasprotovanja lastnika, da vpiše njegove parcele v svoj GERK. Tudi po mnenju sodišča tožnik „druge pravne podlage“ ni izkazal. Sklicevanje na ZDen (odločbo o denacionalizaciji, s katero je bila denacionalizacijskemu upravičencu vrnjena lastninska pravica na zemljiščih v tožnikovem kompleksu), glede na 22. člen ZDen, tožniku ne daje pravice do uporabe. Namreč, kot se je pravilno opredelil že prvostopni organ, so roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel zakonito posest, že potekli. Možnost dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem (oziroma njihovim pravnim naslednikom), ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki pa se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika upravičevala do uporabe zemljišč (niti ga ne opravičuje dejstvo, da so lastniki odklonili možnost pridobitve nadomestnih zemljišč – kar pa je med strankami tudi sporno, vendar kot že zgoraj rečeno, nerelevantno).

Enako ne daje tožniku pravice do uporabe tudi v 27. členu ZDen predvidena možnost, kako do posesti v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin pridejo denacionalizacijski upravičenci. V tretjem odstavku 27. člena ZDen je določeno, da denacionalizacijski upravičenci, ki so pridobili lastninsko pravico na kompleksu v obliki solastnine, pridobijo posest na podlagi sporazuma, nepravdnega postopka ali komasacije, kar pa ni situacija v obravnavani zadevi (denacionalizacijski upravičenec je dobil vrnjeno lastninsko pravico na podržavljenih parcelah – torej ne v obliki solastnine), zato se tožnik na predvidene oblike razdružitve solastnine ne more sklicevati kot zakonsko možnost za podaljšanje pravice do uporabe spornih parcel. Tožnik pa z dejansko posestjo na parcelah tudi ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

O stroškovnem zahtevku stranke z interesom B.B. (vprašanje stroškov strank z interesom v ZUS-1 ni urejeno) je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom nastopala na strani toženke. Ker tožnik s tožbo zoper izpodbijani akt ni uspel, je stranki z interesom dolžan povrniti stroške, odmerjene po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Po drugem odstavku 25. člena ZOdvT znaša vrednost spornega predmetna v tem upravnem sporu 3.500,00 EUR. V skladu s tem znaša nagrada po 12. členu ZOdvT (141,00 EUR), pomnožena s količnikom 1,3 po Tarifni številki 3100 tarife k ZOdvT, 183,30 EUR. Nastale stroške mora tožnik stranki z interesom povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe.