Jedro

Dejstvo, da se je preživninskemu zavezancu rodil še en otrok, je spremenjena okoliščina v smislu petega odstavka 132. člena ZZZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v prvem odstavku izreka sodbe v 8. vrstici znesek 5.709,30 SIT nadomesti z zneskom 3.709,30 SIT in v 10. vrstici znesek 12.000,00 SIT z zneskom 14.000,00 SIT.

V ostalem pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 8.300,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče znižalo preživnino, ki jo je tožnik dolžan plačevati za mladoletnega toženca tako, da ta od 1.4.1993 dalje znaša 12.000,00 SIT mesečno. Obenem je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 6.844,00 SIT. S tem je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 353. člena ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu. V pritožbi navaja, da se strinja z oceno prvega sodišča o tem, da znašajo stroški otrokovega preživljanja 26.000,00 SIT mesečno, ne more pa se strinjati s sklepom prvega sodišča, da mati poleg celotnega bremena varstva in vzgoje otroka trpi tudi 2/3 stroškov otrokovega preživljanja. V pritožbi navaja, da je mati toženca preživela operacijo tumorja na glavi, zato z večjim napori skrbi za vzgojo in varstvo toženca. Otroci tožeče stranke žive v urejenem okolju, za njihovo varstvo in vzgojo skrbita oba starša, dejstvo, da se jima je rodil še tretji otrok pa ni okoliščina, ki bi utemeljevala znižanje preživnine. Podrobneje pojasnjuje izdatke za otroka in njegove potrebe, svojo delovno sposobnost in višino svojih prejemkov, ki so znašali le 35.600,00 SIT mesečno in ne 43.144,00 SIT, kot je ugotovilo sodišče. Pritožbi prilaga potrdilo o osebnih dohodkih matere zakonite zastopnice in meni, da na podlagi povedanega toženka ne more kriti 2/3 stroškov otrokovega preživljanja.

Pritožba je delno utemeljena.

Nima prav pritožba, ko trdi, da tožnikova preživninska obveznost do tretjega otroka ni okoliščina, ki vpliva na spremembo tožnikovih možnosti, da prispeva k preživljanju mladoletnega toženca (peti odstavek 132. člena ZZZDR). Pritrditi pa ji je potrebno, ko trdi, da ima tožnik možnosti prispevati k preživljanju mladoletnega toženca (tudi sama tožena stranka denarno ovrednoti svoje potrebe z zneskom 26.000,00 SIT) višji znesek kot ga je z določeno preživnino v višini 12.000,00 SIT določilo prvo sodišče. Toženec namreč živi z bolno materjo, tožnik pa v petčlanski družini, za katero sta sposobna skrbeti oba z izvenzakonsko partnerko. Stroški preživljanja posameznega družinskega člana v številčnejši družini so znano manjši od tistih, ki so potrebni za preživljanje le dveh oseb. Poleg tega pa ima tožnik, ki ne skrbi sam za otroke, marveč je ta skrb porazdeljena med njim in njegovo partnerko, večje možnosti za pridobivanje sredstev za preživljanje, še posebno, ker ne zatrjuje, da bi mu zdravstveno stanje to preprečevalo. Nasprotno pa so takšne možnosti otrokove matere, ki sta ji v celoti prepuščena varstvo in vzgoja otroka, že zaradi tega in pa slabega zdravstvenega stanja, manjše. Ugotovljene potrebe otroka in možnosti obeh staršev (129. člen ZZZDR) tako opravičujejo znižanje preživnine le za znesek 3.709,30 SIT, tako da je tožnik dolžan od 1.4.1993 dalje plačevati za toženca preživnino v znesku 14.000,00 SIT. V zvezi s tem je potrebno zavrniti pritožbeno trditev, da prvo sodišče ni pravilno izračunalo osebnega dohodka zakonite zastopnice mladoletnega toženca, saj je na strani 6 izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da odtegljajev na račun stanovanjskega kredita in članarin ni mogoče upoštevati.

Pritožbeno sodišče je zato po pooblastilu četrtega odstavka 373. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, delno pa jo je zavrnilo in v nespremenjenm delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člena ZPP).

Kljub takšni odločitvi ostaja uspeh pravdnih strank v pravdi približno enak, zato sodišče druge stopnje stroškovne odločitve prvega sodišča ni spreminjalo. Ker pa je tožena stranka s pritožbo delno uspela, je sodišče druge stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 166. člena ZPP odločilo, da mora tožnik toženi stranki od zneska, s katerim je s pritožbo uspela (3 krat 2.000,00 SIT, torej od zneska 6.000,00 SIT), povrniti pravdne stroške v znesku 8.300,00 SIT. Od tega zneska pa predstavlja znesek 4.000,00 SIT stroške za plačilo taks za pritožbo, znesek 3.600,00 SIT stroške sestave pritožbe, znesek 600,00 SIT stroške končnega poročila in znesek 100,00 SIT stroške poštnine, vse v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.