Jedro

Spričo načel vestnosti in poštenja (zdaj uzakonjeno v 12. členu ZOR) in prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR) ter v obligacijskem pravu sicer nezapisanega vendar tako v našem kakor tudi v pravu številnih drugih držav prisotnega načela (favor contracti) upoštevanja in izpolnjevanja pogodb in le izjemno njihovega razveljavljanja, ni mogoče odreči konvalidacije neoblične pogodbe samo zaradi varstva družbenih interesov, kateremu je namenjena predpisana obličnost, ampak le ob nadaljnjem pogoju, da so ti družbeni interesi tudi prizadeti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Ob drugem sojenju, drugače kakor prvič, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da mora toženka kot zemljiškoknjižna lastnica parcel št... in ... izstaviti listino, na podlagi katere se bo tožnik vknjižil v zemljiški knjigi pri tožničini polovici vložka št... k.o... kot lastnik, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta sodba.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je tožbeni zahtevek utemeljen spričo dejstev, da sta zakonca P. z ustno pogodbo prodala februarja 1977 obe parceli zakoncema Pi., ki sta ju plačala in uživala do maja 1989, ko sta ju prodala F. P., ki je bil še zemljiškoknjižni lastnik s toženko. Ta je decembra 1989 prodal parceli tožniku, in sicer glede svoje polovice s pisno pogodbo, glede polovice katere samo zemljiškoknjižna lastnica je toženka, pa z ustnim dogovorom. Toženka že leta 1977 ni bila več zaradi sklenjene in realizirane pogodbe solastnica sporne nepremičnine.

Proti tej sodbi je vložila toženka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj se reviziji ugodi in zahtevek zavrne ali pa obe sodbi razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da je bil v tem primeru družbeni interes večkrat grobo kršen in čeprav so stranke izpolnile svoje obveznosti iz ustnih pogodb, sodišče ni moglo uporabiti teorije realizacije oziroma šteti navedenih pravnih poslov za konvalidirane. Ni šlo za izigravanje tožene stranke marveč tudi veljavnih predpisov, ki določajo obličnost pogodb zaradi splošnega družbenega interesa. Šlo je za kršitev predpisov o prometu nepremičnin, davčnih predpisov in predpisov o kmetijskih zemljiščih.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ko revizija razen kršitve materialnega prava ne obrazloži drugih kršitev, seveda ne more pričakovati, da bi bila v zvezi s slednjimi uspešna, ker pač pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava in na to, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta procesni preizkus je pokazal, da takšne kršitve ni.

Prav ima sicer revizija, da pismenost pogodb o prometu z nepremičninami ni predpisana samo zaradi varstva pogodbenih strank ampak tudi zaradi varstva družbenih interesov. Toda izhodišče za presojo ali naj velja tudi pogodba, ki ji manjka obličnost (pa naj bo to zakonsko predpisana ali pogodbeno dogovorjena), bila pa je z obeh strani v celoti ali pretežno izpolnjena, mora biti v pravu trdno zasidrano načelo realizacije pogodbe, uveljavljeno v naši sodni praksi (pravno pravilo paragrafa 1432 občnega državljanskega zakonika), veljavni v času sklenitve in izpolnitve prve izmed omenjenih in za rešitev spora odločilne pogodbe in pozneje uzakonjeni v določbi 73. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Res ta predpis ne priznava kar počez veljavnosti vsem pretežno izpolnjenim pogodbam, ker načelo realizacije omejuje z izjemo, da to pravilo ne velja, "če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega". Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS, št. 19/76 in 42/86) terja pismenost pogodbe, s katero se prenese lastninska pravica na nepremičnini (prvi odstavek 5. člena) in kršitev te zapovedi celo sankcionira z ničnostjo (drugi odstavek tega člena), kar je tudi skladno z določbo 70. člena ZOR, po katerega prvem odstavku pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki nima pravnega učinka, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika, ne izhaja kaj drugega. Ob tako strogi sankciji in ob tem, da je Zakon o prometu z nepremičninami vseboval tudi določbe o takrat aktualnem lastninskem maksimumu, nadalje o kontroli javnega pravobranilca in zemljiške knjige, je mogoče sklepati, da je bil namen zakonsko obvezne obličnosti tudi varstvo družbenih interesov. Toda spričo načel vestnosti in poštenja (zdaj uzakonjeno v 12. členu ZOR) in prepovedi zlorabe pravic (13. člen ZOR) ter v obligacijskem pravu sicer nezapisanega vendar tako v našem kakor tudi v pravu številnih drugih držav prisotnega načela (favor contracti) upoštevanja in izpolnjevanja pogodb in le izjemno njihovega razveljavljanja, ni mogoče odreči konvalidacije neoblične pogodbe samo zaradi varstva družbenih interesov, kateremu je namenjena predpisana obličnost, ampak le ob nadaljnjem pogoju, da so ti družbeni interesi tudi prizadeti.

V zvezi s pravkar omenjeno okoliščino je potrebno poudariti, da navzlic zakonski določbi o tem, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, je vendarle vezano na temeljno načelo pravdnega postopka, načelo dispozitivnosti, zajeto v določbi o tem, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Prenešeno v obravnavani primer pomeni, da bi morala toženka - ki ni ne pred to pravdo ne med njo postavila nasproti tožniku vrnitvenega zahtevka, se pa proti njegovemu zahtevku brani s tem, da neoblična pogodba zaradi družbenih interesov ne more konvalidirati - postaviti trditve in ponuditi dokaze o tem, da so bili s pogodbo iz leta 1977 zaradi njene ustnosti kršeni družbeni interesi, kateri med njimi in kakšne so bile posledice tega. Gre za zatrjevanje dejanskih okoliščin, ki jih sodišče samo ni dolžno odkrivati in raziskovati po uradni dolžnosti. Tožena stranka tega ni storila in tako zdaj ne more s splošnim zatrjevanjem kršitve predpisov o prometu z nepremičninami in v reviziji sploh prvič omenjenih davčnih predpisov in predpisov o kmetijskih zemljiščih doseči drugačno sodno odločbo. Skratka, le če bi tožena stranka zatrjevala in dokazala, kateri konkretni družbeni interesi so bili, in to nepopravljivo, kršeni, bi bilo mogoče upoštevati njeno stališče. Tako pa je sodišče pravilno uporabilo določbo 73. člena ZOR iz razlogov, ki so bili povzeti v uvodu te obrazložitve.

Ni podan torej niti obrazloženo uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, in to ne le v mejah revizijskih razlogov, marveč tudi po uradni dolžnosti širše preizkušen glede celotne odločitve o tožbenem zahtevku. Revizijo je bilo zato potrebno zavrniti (393. člen ZPP).