Jedro

Tožeča stranka je bila zaposlena v bolnišnici, zaradi česar področje dela, ki ga je opravljala, tudi če bi šlo za avtorstvo, ne predstavlja kršitev avtorskih pravic posameznikov, ki so navedene podatke zbirali, saj se pravica avtorja na avtorskem delu, ustvarjenem v delovnem razmerju, prenese na delodajalca za dobo 10 let od dokončnega dela, če s pogodbo ni drugače določeno. Imetnik materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja na standardih in navodilih za delo bolnišnice, v kolikor imajo lastnost avtorskega dela, je torej delodajalec, prizadeta stranka pa je imela dovoljenje delodajalca, da podatke, ki so se zbirali, uporabi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Senat fakultete za organizacijske vede Univerze v Mariboru ustavil postopek za odvzem magistrskega naslova mag. A.A. zaradi očitkov o domnevnem plagiatorstvu. V obrazložitvi navaja, da je senat fakultete obravnaval prijavo tožeče stranke, da se imenovani zaradi očitkov o domnevnem plagiatorstvu odvzeme magistrski naslov. V skladu z določili 134. in drugega odstavka 160. člena Statuta Univerze v Mariboru (Statut UM) je bila imenovana tričlansko komisijo z nalogo preučiti utemeljenost suma, da magistrska naloga ni rezultat lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov mag. A.A. Komisija je pregledala podano dokumentacijo, opravila razgovor s prijaviteljico in mag. A.A. ter o tem izdelala poročilo, ki ga je 25. 3. 2013 posredovala senatu fakultete v določanje. Senat fakultete je upoštevajoč prvi odstavek 161. člena Statuta UM na svoji 14. izredni seji dne 28. 3. 2013 obravnaval poročilo komisije in sledil predlogu komisije, da razlogi za odvzem magistrskega naziva ne obstajajo, zato je postopek s sklepom ustavil. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdil tudi Senat Univerze v Mariboru s svojo odločbo št. O 51/2013-526 NP z dne 18. 6. 2013. V obrazložitvi navaja, da je postopek ugotavljanja plagiatorstva poseben postopek, urejen v Statutu UM. Avtonomija univerze in svoboda znanosti sta ustavno varovani kategoriji. Avtonomija pomeni, da je njen nosilec sam svoj zakonodajalec, ureja svoje zadeve v organizacijskem in funkcionalnem smislu. Zakon o visokem šolstvu (ZVis) v 6. členu opredeljuje avtonomijo visokošolskih zavodov in v 19. členu opredeljuje statut, s katerim visokošolski zavodi, ki so pravne osebe, urejajo svojo organizacijo in delovanje. V Statutu UM, najvišjem pravnem aktu univerze je zapisano, da je UM avtonomno in deluje po načelih avtonomije. Postopek odvzema magisterija je dosledno in natančno opredelila v Statutu UM. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 160. člena Statuta UM je tako izključno strokovna komisija treh članov, kot poseben organ, tista, ki uvodi posebni ugotovitveni postopek in če komisija ugotovi, da sum ni utemeljen, obvesti senat članice univerze, da postopek ustavi. Navedeno pomeni, da senat ne vodi posebnega ugotovitvenega postopka in ne odloča meritorno, temveč je senat članice vezan na ugotovitev komisije. Poudarja, da v upravnih zadevah, ki se nanašajo na podiplomski študij, je pritožbena in upravno sodna presoja omejena. Pritožbeni organ se ne sme spuščati v presojo procesa ocenjevanja članov strokovne komisije, v kolikor ne gre za domnevo o obstoju diskriminacije na prepovedanih podlagah in se pri tem sklicuje na sklep Upravnega sodišča RS, I U 94/2009 z dne 23. 1. 2009. Senat UM je glede navedb pooblaščenca prizadete stranke mag. A.A. v odgovoru na pritožbo, o tem, da tožnica nima pravnega interesa in ni aktivna stranka v postopku, poudaril, da je pritožnica na podlagi 44. člena ZUP stranska udeleženka postopka in je bila na sestanek posebne komisije za pregled pravilnosti postopka magistriranja tudi vabljena in zaslišana kot domnevna oškodovanka. Na podlagi ugotovitev po obravnavi pritožbe in odgovora na pritožbo, po pregledu gradiva v zvezi s pritožbo in po opravljeni razpravi je Senat UM ugotovil, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen, pritožba pa neutemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 248. člena zavrnil ter potrdil izpodbijani sklep senata fakultete.

Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločitev zaradi nepravilne uporabe zakona in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Povzema ugotovitve v zvezi z nepravilnostmi v postopku pridobivanja strokovnega naziva mag. A.A., ker naj bi ta pri pisanju magistrske naloge in uporabi podatkov o bolnišničnih okužbah kršila Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Z razširitvijo nabora epidemioloških podatkov z aktivnim iskanjem potencialnih nosilcev bakterij odpornih na več antibiotikov, je namreč tožeča stranka s sodelavkami ne glede na vsebino svojega dela, vnašala novost v slovenski prostor oz. izpolnila pogoje za inovativnost osnovne ideje. Zato v tem primeru ne gre za delo v zvezi z njeno službeno obveznostjo, torej po nalogu in za delodajalca, kar kaže na obstoj njenega delokroga, pač pa za novost v slovenskem prostoru, saj se je način obravnave bolnikov, ki je bil že utečen za bolnike z dejavniki tveganja z okužbo MRSA še razširil na bolnike s sumom na okužbo z bakterijami, ki izločajo ESBL in VRE. Tožeča stranka in sodelavci so tako na osnovi lastnih epidemioloških podatkov in podatkov iz strokovne literature opredelili dejavnike tveganja za okužbo z navedenimi bakterijami in pripravili nova navodila za odvzem nadzornih kužnin. Kot novost v slovenskem prostoru je mogoče šteti tudi obravnavo bolnikov z navedenimi dejavniki tveganja, saj se v Ptujski bolnišnici razlikuje po načinu ločevanja odpadkov, kar so potrdile tudi smernice NaKOBO in ta način ločevanja odpadkov, uveden v Ptujski bolnišnici, uvedle kot novost v slovenskem prostoru (po načinu ločevanja odpadkov). Opozarja tudi na navodila za delo, ki so bila izdelana v Ptujski bolnišnici v skladu s Pravilnikom o pogojih za pripravo in izvajanje programa preprečevanja obvladovanja bolnišničnih okužb so bila sprejeta na sejah KOBO, strokovno pa jih je pregledovala zunanja sodelavka kot specialist infektolog (mag. B.B.). Zaradi vsega navedenega se tožeča stranka ne more strinjati z obrazložitvijo izpodbijane odločbe in v tožbi predlaga, da sodišče ugotovi, da je kandidatka A.A. v svojem magistrskem delu v nasprotju z določili ZASP brez soglasja tožeče stranke in nepravilno uporabila podatkovne baze glede organizacijskega modela za obvladovanje kolonizacij/okužb z večkratno odpornimi mikroorganizmi v Splošni bolnišnici dr. Jožeta Potrča Ptuj. Zahteva tudi odpravo izpodbijanega sklepa in povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka. V zvezi s tožbenimi navedbami povzema potek postopka pred senatom Fakultete za organizacijske vede Univerze v Mariboru, kjer je mag. A.A. pod mentorstvom izrednega profesorja dr. C.C. in somentorice izredne profesorice dr. D.D. na osnovi opravljenih študijskih obveznosti in uspešnega zagovora mag. naloge z naslovom „Organizacijski model za obvladovanje kolonizacije/okužb z večkratno odpornimi mikroorganizmi v Splošni bolnišnici dr. Jožeta Potrča Ptuj“ pridobila magistrski naslov. Povzema ugotovitev komisije, ki jo je imenoval senat članice z nalogo preučiti utemeljenost suma, da magistrska naloga ni rezultat njene lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Poudarja, da je postopek odvzema magisterija univerza dosledno in natančno uredila v Statutu UM. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 160. člena Statuta UM je izključno strokovna komisija treh članov kot poseben organ tista, ki vodi posebni ugotovitveni postopek in če komisija ugotovi, da sum ni utemeljen, obvesti senat članice univerze, da postopek ustavi. Navedeno pomeni, da senat ne vodi posebnega ugotovitvenega postopka in ne odloča meritorno, temveč je senat članice vezan na ugotovitve komisije. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je mag. A.A. v določenem deležu magistrskega dela ravnala v nasprotju z določili ZASP navaja, da velja je glede materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja na avtorskem delu, ustvarjenem v delovnem razmerju, zakonska domneva, da so izključno prenesene na delodajalca za dobo 10 let od dokončanja dela, če s pogodbo ni drugače določeno. Mag. A.A. je imela s SB Ptuj sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in je še danes zaposlena v tem zavodu. Standard in navodila za delo SB Ptuj predstavljajo ob predpostavki, da imajo lastnost avtorskega dela po 5. členu ZASP, kolektivno avtorsko delo iz 100. člena ZASP, v kolikor so nastali v organizaciji in na pobudo SB Ptuj kot naročnika ob sodelovanju več avtorjev oz. soavtorjev. Tudi tu velja glede materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja zakonska domneva o njihovem izključnem prenosu na naročnika, celo brez časovne omejitve, in tudi v primeru, da avtorji in soavtorji niso zaposleni pri naročniku oz. če je delo nastalo izven njihovih delovnih obveznosti. Nadaljnja posledica je, da se kolektivno avtorsko delo objavi in uporablja pod imenom naročnika. To pomeni, da pri reproduciranju, povzemanju ali citiranju bodisi celotnega kolektivnega avtorskega dela, bodisi njenega posameznega dela ni potrebno navajati avtorjev oz. soavtorjev temveč zgolj naročnika. Imetnik materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja na standardih in navodilih za delo SB Ptuj, v kolikor imajo lastnost avtorskega dela nastalih znotraj bolnišnice, je kot delodajalec oz. kot naročnik kolektivnega avtorskega dela SB Ptuj. Zato samo SB Ptuj preko svojega zakonitega zastopnika lahko razpolaga z materialnimi avtorskimi pravicami na teh delih oz. dovoljuje njihovo uporabo. Pisna odobritev direktorja bolnišnice E.E. z dne 23. 5. 2010 v takem primeru predstavlja dovoljenje avtorici magistrske naloge, da v njej uporabi (reproducira, citira, povzema) med drugim tudi standarde in navodila za delo. Navodilo za delo „nameščanje bolnikov z dejavniki tveganja za prenos bolnišničnih okužb – poostren higienski režim“, ki sta ga izdelali F.F. in G.G. po mnenju tožene stranke ne izpolnjuje zakonskih kriterijev avtorskega dela iz 5. člena ZASP. Utegne pa celotna zbirka standardov in navodil SB Ptuj predstavljati podatkovno bazo v smislu 141. člena ZASP, ki uživa posebno varstvo s pravicami, ki so sorodne avtorski pravici. Izključni imetnik teh tako imenovani sorodnih pravic navedenih v 141.c členu ZASP ter titular z njih izhajajočih razpolagalnih in pravovarstvenih upravičenj bi bila v tem primeru zopet SB Ptuj. Kajti kadar podaktovno bazo ali njen del izdela delojemalec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilu delodajalca, se šteje, da so pravice na tej podatkovni bazi izključno in neomejeno prenesene na delodajalca, če ni s pogodbo (o zaposlitvi) drugače določeno (141.e člen ZASP). Zapisniki sej komisije za obvladovanje bolnišničnih okužb SB Ptuj po mnenju tožene stranke in Avtorske agencije za Slovenijo ne uživajo varstva po ZASP. Niti kot avtorsko delo, niti kot predmet sorodnih pravic. Tudi če bi v primeru omenjenih zapisnikov šlo za avtorsko delo ali predmet sorodnih pravic, bi bil izključni imetnik ustreznih pravic SB Ptuj z vsemi že opisanimi posledicami. Enako velja za podatke (epidiološke, računovodske, statistične) oz. izsledke analiz in raziskav, ki pa jih niti hipotetično ni možno šteti za avtorska dela. Celo za znanstvena odkritja, četudi so lahko plod vrhunskega ustvarjalnega napora zakon izrecno določa, da avtorsko pravno niso varovane. Enako izrecno velja tudi za ideje (9. člen ZASP). Na podlagi navedenega tožena stranka poudarja, da so navedbe tožeče stranke, da E.E. dr. medicine, specialist radiologije, ni sam sestavil izjav in ni razmišljal kaj podpisuje, povsem neutemeljene in zaskrbljujoče, saj je kot predstojnik bolnišnice in odgovoren za njeno delo in poslovanje moral vedeti kaj podpisuje in zato tudi odgovarja, materialno in kazensko. Prav tako je glede na navedeno povsem neutemeljen priložen dopis H.H. Tožnica v tožbi izpostavlja, da ji je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Tožena stranka poudarja, da je tožnici bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku, kar izhaja iz priloženega zapisnika sestanka posebne komisije za pregled pravilnosti postopka magistriranja z dne 19. 2. 2013, prav tako ji je bil vročen sklep Senata Fakultete z dne 4. 4. 2013 in odločba Senata UM z dne 18. 6. 2013. Mag. A.A. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe iz tožbe, se strinja z navedbami iz odgovora tožene stranke na tožbo in predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom navaja, da po Zakonu o upravnem sporu ZUS-1) ni dovoljen glede na to, da je tožeča stranka sprožila spor o zakonitosti izpodbijanega sklepa, torej je vložila izpodbojno tožbo. V tem sporu pa se glede na naravo izpodbijane odločbe in glede na 33. člen ZUS-1 pooblastila sodišča omejena izrecno na odpravo upravnega akta. V nadaljevanju ponavlja pritožbene ugovore, da tožeča stranka nima statusa stranke v postopku preklica znanstvenega naziva. Zato je stranka upravnega postopka lahko zgolj mag. A.A. Nadalje pri presoji o odvzemu strokovnega naziva ne gre za upravno odločanje, pač pa za strokovno opravilo in zato izpodbijani sklep ne predstavlja akta, ki bi vseboval vsebinsko odločitev o materialno pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Tožeča stranka navaja tudi nova dejstva in dokaze, ki niso bili navedeni v pritožbenem postopku. V pritožbi namreč ni navedla nič o kršitvah ZASP, zato tožena stranka o teh kršitvah v izpodbijanih odločbah tudi ni odločala. Gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Tudi sicer pa upravno sodišče ni pristojno za presojo kršitev ZASP in avtorskih pravic, pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. III R 17/2013. Glede vsebine, se pravi domnevne kršitve avtorskega dela pa se strinja s odgovorom tožene stranke. Podrobneje pojasnjuje tudi, da tožeča stranka nima aktivne legitimacije v primeru domnevne kršitve avtorskih pravic glede na to, da je zaposlena v Splošni bolnišnici dr. Jožeta Potrča in da je imetnik avtorske pravice v primeru uporabe delodajalec. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča v zadevi III U 302/2011, ki se nanaša na vprašanja zavrnitve doktorske dizertacije Univerze na primorskem, kjer je bilo izpostavljeno tudi vprašanje kršitve avtorskih pravic. V citirani sodbi je upravno sodišče navedlo med drugim, da so pravno nepomembne za upravni spor tožene navedbe glede kršitve tožnikove avtorske pravice glede na to, da je sodno varstvo avtorske pravice zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti. Navedbe o domnevni kršitvi domnevne avtorske pravice tožeče stranke, ki so temelj tožbe, so zaradi tega pravno nepomembne za ta upravni spor, s tem pa je tudi jasno, da aktivna legitimacija tožeče stranke v tem upravnem sporu ne obstaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom prizadete stranke, da tožeča stranka v postopku odvzeme strokovnega naslova nima položaja stranke in posledično tudi ne položaja stranke v upravnem sporu pojasnjuje, da je tožeči stranki priznalo položaj stranke v tem upravnem sporu in s tem tudi pravico do sodnega varstva na podlagi dejstva, da ji je bil (pravilno) priznan položaj stranke tudi v postopku odvzema strokovnega naslova.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločitev Senata Fakultete za organizacijske vede Univerze v Mariboru, da se ustavi postopek za odvzem magistrskega naslova mag. A.A. (stranki z interesom v tem upravnem sporu) zaradi očitkov o domnevnem plagiatorstvu. V skladu z ZVis je Univerza avtonomni, znanstveno raziskovalni, umetniški in izobraževalni visokošolski zavod s posebnim položajem. Avtonomija pa v smislu drugega odstavka 6. člena ZVis med drugim pomeni tudi samostojno urejanje notranje organizacije in delovanja s statutom v skladu z zakonom. V tem kontekstu je tožena stranka imela podlago, da postopek odvzema znanstvenega naziva uredi v Statutu UM. Statut UM tako v 159, 160. in 161. členu postopkovno ureja odvzem znanstvenega naslova v primeru, ko se pojavi utemeljen sum, da doktorska dizertacija ni rezultat kandidata v lastni ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. Upoštevaje določbo 134. člena Statuta UM, se navedene določbe uporabljajo tudi v postopku odvzema magisterija. V skladu s 160. členom Statuta UM tako Senat članice univerze (to je v konkretnem primeru Senat Fakultete za organizacijske vede) imenuje komisijo treh članov z nalogo, da preuči utemeljenost suma, da znanstveno delo ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov. V primeru, da ugotovi, da sum ni utemeljen, obvesti Senat članice univerze, da postopek ustavi. O tem obvesti tudi predlagatelja. Poročilo komisije mora v skladu s 161. členom Statuta UM (v 30. dneh) obravnavati Senat članice Univerze in o predlogu komisije odločiti (prvi odstavek).

Po presoji sodišča je bil postopek v zvezi s predlogom tožeče stranke za odvzem strokovnega naziva mag. A.A. izveden v skladu s citiranimi določbami Statuta UM. Zato je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, Senat Fakultete za organizacijske vede in Senat Univerze v Mariboru pa sta v svoji obrazložitvi navedla tudi pravilne razloge za sprejeto odločitev, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev o ugotovljenem dejanskem stanju glede ugotovitev komisije, ki je pregledala magistrsko delo in ugotovila, da ni utemeljen sum, da magistrsko delo ni rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov, pa sodišče pojasnjuje, da gre za izključno strokovno oceno, v katero pa sodišče ne more in ne sme posegati, saj gre za pedagoško strokovno opravilo. Obseg sodne kontrole je zato v tovrstnih postopkih omejen le na vprašanje pravilnosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava. Takih kršitev pa sodišče v obravnavani zadevi ni ugotovilo.

V zadevi je bistveno, da je bil izpodbijani sklep sprejet na podlagi ocene komisije kot strokovnega organa, da je magisterij rezultat kandidatove lastne ustvarjalnosti in lastnih dosežkov in da torej sum, da bi šlo za plagiat ni utemeljen. Kot izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa, je komisija, ki je bila sestavljena v skladu z drugim odstavkom 139. člena Statuta UM (komisija je bila imenovana na 13. izredni seji Senata Fakultete za organizacijske vede dne 8. 1. 2013), na osnovi priložene dokumentacije in predstavljenih stališč domnevne oškodovanke (tožeče stranke), pisne obrazložitve in zagovora mag. A.A., pisnega stališča in predstavljene obrazložitve somentorice izredne profesorice dr. D.D. ter pisnega stališča mentorja izrednega profesorja dr. C.C., ugotovila, da predstavlja raziskovalno delo v magistrski nalogi novost, ki še ni bila v navedeni obliki objavljena v našem okolju in zato ni mogoče zaznati očitka o plagiatu. Ugotovila je tudi, da uporaba zbranih podatkov in poročil komisije za bolnišnične okužbe (KOBO) Splošne bolnišnice dr. Jožeta Potrča Ptuj ne predstavlja kršitev avtorskih pravic posameznikov, ki so navedene podatke zbirali, saj je imela mag. A.A. za uporabo navedenih podatkov pisno dovoljenje takratnega direktorja E.E. Sodišče zato nima pomislekov v odločitev senata Fakultete za organizacijske vede, ki je v celoti sledil ugotovitvam komisije, ugotovitev komisije pa po presoji sodišča tožeči stranki tudi ni uspelo ovreči z zatrjevanjem, da je pri porabi navodil za delo in statističnih podatkov prišlo do kršitev avtorskih pravic. Neutemeljeno pa je v tožbi sklicevanje tožeče stranke tudi na pomanjkljivo spremljanje epidemioloških podatkov prizadete stranke, ki naj bi bilo prikazano v magistrskem delu. Kot je pravilno navedla že tožena stranka v svoji odločbi ob reševanju pritožbe, je postopek odvzema strokovnega naziva avtonomno urejen v Statutu UM, komisija, ki je ustanovljena za pregled pravilnosti postopka, pa je strokovni organ, katerega mnenje je dolžan senat članice univerze upoštevati. Zato nestrinjanje tožeče stranke z ugotovitvijo komisije, ki je inovativnost osnovne ideje pripisala samo prizadeti stranki, ne pa tudi tožeči stranki in preostalim oškodovankam, za odločitev v obravnavnem primeru ni relevantno. Prav tako nerelevantno za odločitev v zadevi je sklicevanje tožeče stranke, da se komisija v svojem mnenju ni opredelila do vsebine ZASP glede trditve, da je prizadeta stranka tožeči stranki in preostalima oškodovankama brez soglasja oz. brez njihove navedbe odvzela njihovo intelektualno lastnino. Sicer pa že iz odločbe tožene stranke izhaja, da je tožeča stranka bila zaposlena v Splošni bolnišnici Ptuj in da torej področje dela, ki ga je opravljala, tudi če bi šlo za avtorstvo, ne predstavlja kršitev avtorskih pravic posameznikov, ki so navedene podatke zbirali, saj se pravica avtorja na avtorskem delu ustvarjenem v delovnem razmerju prenese na delodajalca za dobo 10 let od dokončnega dela, če s pogodbo ni drugače določeno (101. člen ZASP). Imetnik materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja na standardih in navodilih za delo Splošne bolnišnice Ptuj, v kolikor imajo lastnost avtorskega dela, je torej delodajalec, konkretno Splošna bolnišnica Ptuj, prizadeta stranka pa je imela dovoljenje delodajalca, da podatke, ki so se zbirali uporabi.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da je bila tožeči stranki kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker ji poročilo komisije ni bilo nikoli vročeno. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzela ugotovitev posebne komisije, ta odločitev pa ji je bila vročena.

Sodišče je po povedanem presodilo, da je treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.