Jedro

Pritožba nima prav tudi, ko zatrjuje, da obsojeni dela v splošno korist ni opravil iz objektivnih razlogov. Pri tem neupravičeno šteje obsojenčevo preselitev v Nemčijo, kjer je našel zaposlitev, za tak razlog. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino pravilno ocenilo kot subjektivno in kot posledico obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in predvsem nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Gre torej za zavestno in s strani obsojenca hoteno odločitev, s katero se je izognil izvršitvi kazni, izrečene s pravnomočno sodbo, v preostalem obsegu neopravljenega dela v splošno korist

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se kazen devet mesecev zapora, izrečena obsojenemu s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 29966/2013 z dne 10. 9. 2015 zaradi neizpolnjevanja nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v obsegu 490 ur, kar predstavlja osem mesecev in pet dni zapora.

2. Zoper ta sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik. V pritožbi navaja, da sklep izpodbija v celoti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki bo moralo zaslišati tudi obsojenega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo okoliščine, zakaj obsojeni ni izpolnil nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru III K 29966/2013 z dne 10. 9. 2015. Obsojenec je dela začel opravljati v skladu z dogovorom o opravljanju dela v splošno korist in je v obdobju od 1. 3. do 20. 6. 2016 opravil 50 ur dela, v letu 2017 pa se je z družino preselil v Republiko Nemčijo, kar je storil zaradi zagotovitve svoje eksistence in eksistence svojih otrok. Od 11. 7. 2017 v Republiki Sloveniji nima več bivališča. Preselitev v Republiko Nemčijo nedvomno predstavlja objektivno okoliščino, ki je obsojencu onemogočila opravljanje dela v splošno korist. Po prepričanju zagovornika je zato potrebno opraviti tehtno presojo, katere obveznosti in pravice obsojenca so v prednosti pred ostalimi. Zagotoviti eksistenco sebi in svojim petim mladoletnim otrokom predstavlja objektivno okoliščino, ki obsojencu onemogoča opravljanje dela v splošno korist. Obsojencu pa je bila kršena tudi pravica do izjave in do učinkovite obrambe v kazenskem postopku, ker ni prejel obvestil sodišča o naroku, na katerem bo sodišče prve stopnje odločalo o načinu izvršitve kazni. Rok dveh let, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv, vendar v primerih, ko razlogi za neizvršitev niso v sferi obsojenca, neizvršitve dela ni dopustno sankcionirati s spremembo v zaporno kazen1. 5. Zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje je obsojenca o narokih obveščalo pravilno, in sicer na način, kot je to obrazloženo v točki 3 napadenega sklepa. Obsojenec ni sporočil spremembe naslova sodišču, kar je bil dolžan, temveč se je odselil v Nemčijo, kjer živi na neznanem naslovu. Pritožbeno zatrjevanje, da mu je bila kršena pravica do izjave in kršena pravica do obrambe je zato neutemeljeno. Obsojenec je s svojim postopanjem povzročil, da ga sodišče prve stopnje ni moglo z osebno vročitvijo obvestiti o narokih, ki jih je razpisalo in zato je vročitev opravilo na zakonsko skladen način, z nabitjem obvestila na sodno desko. Pritožba nima prav tudi, ko zatrjuje, da obsojeni dela v splošno korist ni opravil iz objektivnih razlogov. Pri tem neupravičeno šteje obsojenčevo preselitev v Nemčijo, kjer je našel zaposlitev, za tak razlog. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino pravilno ocenilo kot subjektivno in kot posledico obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in predvsem nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Obsojenec je namreč kljub vedenju, da mu je bila oprava dela v splošno korist naložena s pravnomočno obsodilno sodbo in vedenju, da lahko sodišče v primeru neopravljanja tega dela izreče, da se kazen zapora izvrši, opravil samo 50 ur dela v splošno korist, nato pa opravljanje tega dela samovoljno opustil, brez da bi za to navedel kakršenkoli razlog. Gre torej za zavestno in s strani obsojenca hoteno odločitev, s katero se je izognil izvršitvi kazni, izrečene s pravnomočno sodbo, v preostalem obsegu neopravljenega dela v splošno korist. Tega dela torej ni opravil zaradi objektivnih okoliščin, ki bi mu to onemogočale, kljub njegovi volji in zmožnosti delo opraviti, temveč s sprejemom odločitve, ki je bila izključno njegova in predstavlja subjektivni razlog, ki ni opravičljiv.

6. Iz navedenih razlogov in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadenega sklepa je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz točke I izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe zagovornika, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in po tarifni številki 74013 Taksne tarife.

1 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017.