Jedro

Tožena stranka je tožniku v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR pravilno poskušala vročiti obdolžitev in vabilo na zagovor v prostorih policijske postaje. Zgolj dejstvo, da bi tožnik delo nastopil šele čez 20 minut, ne pomeni, da je bil poskus vročitve nezakonit in v nasprotju z določbami o vročanju v skladu z ZDR in ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita ter se razveljavita sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-506/2010/2 z dne 16. 6. 2010 in sklep tožene stranke št. 1007-34/2010/6 z dne 6. 5. 2010. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

2. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) z očitkom, da je dne 20. 11. 2009 ob nakupu televizorja in zahtevi za vrnitev DDV predložil neveljaven potni list hrvaškega državljana ter nato ob dvigu vračila DDV v višini 91,50 EUR dne 14. 12. 2009 predložil svojo osebno izkaznico in ponarejen obrazec za vračilo DDV (tax free) z lažnim prikazom, da je šlo za izvoz blaga. Sodišče je ocenilo, da ima tožniku očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami) in obenem predstavlja naklepno hujšo kršitev pogodbenih obveznosti, zato je presodilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožniku vabilo na zagovor z obdolžitvijo ni bilo vročeno, ker se je vročitvi izmikal. Pravica do zagovora mu zato ni bila kršena. Nadalje je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v okviru subjektivnega in objektivnega roka, določenega v drugem odstavku 110. člena ZDR.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da niti ni bistveno, ali ima tožniku očitana kršitev vse znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, saj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča, da je tožnikovo ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožniku je bila namreč pogodba izredno odpovedana tako ob sklicevanju na prvo kot tudi na drugo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj). Navaja, da mu je bila kršena pravica do zagovora, saj mu tožena stranka ni nikoli neposredno vročala vabila na zagovor, oziroma nihče ni pristopil k njemu in mu povedal, da mu namerava vročiti vabilo na zagovor. To mu nista povedala niti komandir policijske postaje niti vodja službe, ko sta ga dne 30. 4. 2010 ob 5.40 uri pred nastopom dela pričakala ob vstopu v stavbo policijske postaje. Tožnik takrat še ni bil na delovnem mestu, saj bi službo moral nastopiti ob 6.00 uri. Tak poskus vročitve pa je tudi v nasprotju s prvim odstavkom 139. člena ZPP, ki določa, da se vroča med 6. in 22. uro. Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo zgolj povabilo komandirja policijske postaje tožniku naj pride v pisarno, v času ko tožnik še ni nastopil dela in ni bil na delovnem mestu in izven zakonsko določenega časa za vročanje, za pravilen način vročanja. Nadalje meni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka oziroma služba direktorja Policijske uprave M., ki je vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je izvedela za zatrjevano kršitev, ki naj bi bila podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dne 9. 4. 2010, kar pomeni, da bi morala podati odpoved v subjektivnem roku 30 dni, torej do 9. 5. 2010. Tožena stranka je sklep o izredni odpovedi, ki je res datiran na dan 6. 5. 2010, vročila tožniku šele 18. 5. 2010. Nesporno je, da mu pred 18. 5. 2010 tožena stranka ni poskusila vročiti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Stališče, da je bila izredna odpoved podana znotraj prekluzivnega roka, je materialnopravno napačno. „Pošiljanje sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz ene v drugo notranjo organizacijsko enoto delodajalca ni šteti za dejanje delodajalca, naj izredna odpoved učinkuje v smislu stališča,“ ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v odločbi VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010. Tožena stranka je imela možnost, da bi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslala neposredno na naslov tožnika s priporočeno pošiljko. Tožnik je do 30. 4. 2010 redno prihajal v službo in bi mu tožena stranka lahko kadarkoli vročila vabilo na zagovor na delovnem mestu. Če bi ga počakala ob 6. uri na delovnem mestu in ne že ob vhodu v stavbo, ne bi doživel tako močnega stresa, da se je počutil slabo in je bil primoran iskati zdravniško pomoč, vabilo pa bi mu bilo lahko vročeno.

5. V odgovoru na revizijo tožena stranka predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Tožnik ni določno opredelil bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo z vidika tega revijskega razloga.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu vročiti pisno vabilo na zagovor, v katerem mora biti naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora biti delavcu vročeno osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Vročanje se opravi po pravilih pravdnega postopka (tretji odstavek 83. člena v povezavi z 87. členom ZDR). Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove vabilu na zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR).

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je tožena stranka tožniku večkrat poslušala vročiti obdolžitev z vabilom na zagovor. Najprej neuspešno na delovnem mestu 30. 4. 2010, saj tožnik ni upošteval navodil komandirja, naj pride k njemu v pisarno, ampak je „pobegnil“ s prostorov policijske postaje. Tudi v naslednjih dveh dneh tožena stranka tožniku vabila ni mogla vročiti, čeprav ga je s tem namenom večkrat iskala na domačem naslovu kot tudi na domu staršev, tožnik pa ji tudi ni bil dosegljiv na telefonu. Upoštevajoč celotno sosledje tožnikovega ravnanja dne 30. 4. 2010 ob prihodu na delovno mesto in tudi kasneje, ko je v trgovini kar dvakrat iskal prodajalko, ki mu je izplačala DDV in poskušal nanjo vplivati v zvezi s kršitvijo, ki se mu je očitala v izredni odpovedi, revizijsko sodišče soglaša s presojo nižjih sodišč, da je bil tožnik seznanjen s tem, da mu tožena stranka poskuša vročiti vabilo na zagovor in se je temu očitno izogibal. Revizijske navedbe, da je prav tožena stranka povzročila tožniku močan stres s tem, ko ga je ob nastopu službe čakala pred vhodom v stavbo, zaradi česar je odšel poiskati zdravniško pomoč, predstavljajo nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 379. člena ZPP) in obenem mejijo na sprenevedanje. Tožena stranka je tožniku v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR pravilno poskušala vročiti obdolžitev in vabilo na zagovor v prostorih policijske postaje. Zgolj dejstvo, da bi tožnik delo nastopil šele čez 20 minut (tožnik je bil h komandirju povabljen okrog 5.40) ne pomeni, da je bil poskus vročitve nezakonit in v nasprotju z določbami o vročanju v skladu z ZDR in ZPP. Tudi po oceni revizijskega sodišča je tožena stranka storila vse, kar je bilo od nje razumno pričakovati, da bi tožniku vročila vabilo in mu omogočila zagovor. Glede na navedeno so neutemeljene revizijske navedbe, da je bila tožniku kršena pravica do zagovora, saj je s svojim aktivnim ravnanjem preprečil, da bi mu tožena stranka vabilo na zagovor lahko vročila.

12. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana pravočasno. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, zgolj zato, ker tožena stranka izredne odpovedi ni poskušala vročiti po pošti, temveč z vročilnico po nadrejenem, kakor je uveljavljena praksa pri toženi stranki, ni mogoče šteti, da ni izkazala resnega namena, da bi odpoved učinkovala znotraj prekluzivnega roka. Tožena stranka je zvedela za tožnikovo kršitev delovnih obveznosti dne 9. 4. 2010. Pisni odpravek izredne odpovedi je sestavila 6. 5. 2010 in jo iz Sekretariata urada za upravljanje s človeškimi viri Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani s spremnim dopisom 7. 5. 2010 poslala na Policijsko upravo M., kjer je bil tožnik dejansko zaposlen in s tem v skladu s stališči zavzeti v odločbi VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010 nedvomno dokazala resen namen, da odpoved učinkuje znotraj 30 - dnevnega prekluzivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Okoliščina, da je bila izredna odpoved tožniku vročena šele 18. 5. 2010 na navedeno presojo nima vpliva.

13. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in zavrnili tožnikov zahtevek za razveljavitev le-te (1).

14. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Tožnik je imel v sodnem postopku možnost pojasniti in se izjaviti o očitani kršitvi, vendar te pravice ni izkoristil, niti ni predlagal dokazov, iz katerih bi izhajalo, da so očitki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljeni. Neutemeljenost odpovednega razloga ne uveljavlja niti v reviziji.