Jedro

Za odškodninsko odgovornost tožene stranke (zavoda) bi moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Ravnanje tožene stranke bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno, takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi, za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Napačna odločitev tožene stranke (v predsodnem postopku je prišlo do ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, v sodnem postopku sta bila takšna posamična upravna akta odpravljena) sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti kot pogoja za obstoj odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in v izpodbijanem delu (del III. do vključno VII. tč. izreka) potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 6. 1. 2014, s katero je odpravljena prvostopenjska zavrnilna odločba z dne 3. 7. 2013 in hkrati izrečeno, da se tožniku, invalidu III. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni prizna pravica do invalidske pokojnine, in da bo o njeni višini odločeno s posebno odločbo (I. tč. izreka). Odpravilo je odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 1. 2014 in št. ... z dne 2. 7. 2013 o ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo s 7. 12. 2012 (II. tč. izreka). Toženca je zavezalo, da tožniku izplača nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi od 7. 12. 2012 dalje do izdaje odločbe o višini delne invalidske pokojnine in mu v roku 8 dni izplača že zapadle in neizplačane zneske tega nadomestila (III. tč. izreka). Zavezalo ga je tudi, da tožniku izplača odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, od dneva, ko bi posamezni znesek nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu moral biti izplačan, pa do dne plačila v 60 dneh (IV. tč. izreka). Tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka izplačuje nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu za preostali delovni čas za 4 ure, tudi po odmeri delne invalidske pokojnine, dokler traja njegova brezposelnost, je zavrnilo (V. tč. izreka). Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka plača 90.757,21 EUR in od 1. 7. 2013 dalje plačuje rento v višini 600,00 EUR do konca njegovega življenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (VI. točka izreka). Tožbo v delu zahtevka, da se dovoli poskus dela v polovičnem delovnem času, v primeru nezmožnosti ponovno zagotovi nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, izplača polovico dodatka za rekreacijo za leto 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izda novo odločbo o invalidnosti, je zavrglo (VII. točka izreka). Tožnika je oprostilo plačila sodnih taks (VIII. tč. izreka).

2. Zoper del sodne odločbe se pritožujeta obe stranki.

3. Tožena stranka izpodbija del III. točke in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev.

Sodišču naj bi bilo znano, da je bila z začasno odredbo opr. št. Psp 113/2014 z dne 12. 3. 2014 zadržana izvršitev odločb z dne 3. 1. 2014 in 2. 7. 2013. Začasna odredba je bila izvršena takoj, ko je bilo to mogoče. Tožniku je bil 10. 4. 2014 izplačan znesek nadomestil za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu za obdobje od 1. 7. 2013 do 31. 3. 2014, po tem datumu pa redno in sproti izplačevani mesečni zneski. Tako ni več zapadlih neizplačanih zneskov nadomestila, ki bi jih bilo potrebno še izplačati. To dejstvo naj bi bilo med strankama nesporno.

Povsem nepravilna je tudi odločitev sodišča v IV. točki izreka sodbe. Za priznanje zakonskih zamudnih obresti ni materialne podlage, še zlasti ne v 276. členu ZPIZ-1, na katerega se sklicuje sodišče. Odločbi z dne 3. 1. 2014 in 2. 7. 2013 sta bili izdani, ko je že veljal ZPIZ-2, ki odškodnine o višini zakonskih zamudnih obresti ne pozna več.

4. Tožnik izpodbija V., VI. in VII. točko prvostopenjske sodne odločbe iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevkom.

V zvezi z zavrnilnim delom sodbe o odškodninski terjatvi uveljavlja kršitev 338. člena ter 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišču očita, da ni izkazalo namena odpraviti vseh kršitev, niti ni vpogledalo v vse dokaze. Sodbo je oprlo le na pričevanje A.A., ki je izrekla laži, kar je bilo pričakovati. Zaslišanje je opravila predsednica senata na način, da je bilo v vprašanjih vsebovano, kako je treba odgovoriti. Izpoved priče, da se več vsega ne spomni ni vzbudila zanimanja sodišča, ali je organ ravnal protipravno ali ne. Pri ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo obstaja sum verodostojnosti pričanja. Izpovedi priče je sodišče sledilo, njemu pa vzelo besedo.

Vztraja, da je pri ustavitvi izplačevanja nadomestila šlo za protipravno arbitrarno ravnanje tožene stranke, saj se je to zgodilo drugič. Že ob prvi ustavitvi je bila izdana začasna odredba, s sodbami opr. št. VI Ps 253/2012, Psp 176/2012 in VIII Ips 171/2012 pa razsojeno, da je tožena stranka dolžna izplačevati nadomestilo do dne, ko bo odločila o vseh novih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Izpostavlja, da je bil od 2006 do 2012 res solastnik podjetja, ki nikoli ni poslovalo in ni imelo centa dohodka, kar naj bi tožena stranka vedela. Odločba o delni invalidski pokojnini naj bi bila izdana v sedmih dneh šele potem, ko je podal kazensko ovadbo, dopis upravni inšpekciji in varuhinji človekovih pravic. Vsa ta dejstva bi lahko potrdila A.A., ki je nasprotovala izdaji odločb. Z njenim pričanjem bi dokazal naklepno nezakonito poslovanje tožene stranke, ker so tako odredili šefi. Dejstvo je, da je ob prvi ustavitvi izplačevanja nadomestila leta 2011 uspel v celoti. Organ napako lahko stori enkrat, morda dvakrat, ne pa verižno kot pri njem, kar mu povzroča veliko škode. Posledica postopkov je, da je zaradi stresa doživel infarkt, sladkorna bolezen pa se stopnjuje, saj je že na inzulinu. Kršitev prava v tej zadevi je dovolj huda. Gre za samovoljno ravnanje neke nadrejene osebe, njemu pa je nastala škoda. V svojih zadevah naj niti ene pravice ne bi dobil po zakonu, saj je moralo vedno povedati sodišče, kaj je prav in kaj ne.

Ne strinja se niti z zavrnilnim delom sodbe glede izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu za štiri ure. Če sedaj prejema nadomestilo v višini 380,00 EUR, polovična pokojnina pa bo cca. 200,00 EUR do 250,00 EUR, potem mu pripada še pravica do polovice nadomestila. Ni logično, da se invalidom v primeru izboljšanja zdravstvenega stanja priznana pravica zagotavlja do pridobitve nove zaposlitve, ob poslabšanju, kot je v njegovem primeru, pa so te dajatve po novi zakonodaji nižje. To izkazuje neenakost po ustavi, saj so pravice in dolžnosti v popolnem nasprotju z načeli solidarnosti. Sodišče se sicer sklicuje na določbi 390. in 397. člena ZPIZ-1, po katerih uživalci pravic, pridobljenih pred 1. 1. 2003 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po tem datumu, da pa to ne more pomeniti, da pravica pridobljena pred tem zakonom, ne more prenehati. Njegove pravice so nastale po ZPIZ-92, zato bi mu moralo po priznani delni invalidski pokojnini še naprej za 4 ure biti izplačevano tudi del nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

5. V pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev njene pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Zavrnitve zahtevka na odpravo odločbe z dne 6. 1. 2014, s katero je odpravljen prvostopenjski zavrnilni upravni akt, priznana pravica do delne invalidske pokojnine iz naslova III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 70 % in bolezni 30 % ter hkrati izrečeno, da bo o višini denarne dajatve odločeno s posebno odločbo, ne izpodbija nobena stranka. Zavrnilna I. tč. izreka sodne odločbe je zato že pravnomočna. Enako velja za ugoditveno II. točko izreka o odpravi odločb z dne 3. 1. 2014 in 2. 7. 2013 o ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu s 7. 12. 2012 in neizpodbijani del III. tč. izreka.

8. Pritožbeno sodišče je zato del sodne odločbe, ki ga izpodbijata obe stranki, preizkušalo v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP) tudi glede morebitnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP ter pravilne uporabe materialnega prava. Ugotavlja, da je sodna odločba v delu izpodbijane III. točke do vključno VII. točke izreka izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Utemeljena je s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe in razloge posamezne stranke poudarja predvsem naslednje.

K pritožbi tožene stranke zoper del III. in IV. točko izreka sodbe

9. Sodba v izpodbijanem delu III. in IV. točke izreka je izključno posledica odprave odločb z dne 3. 1. 2014 in 2. 7. 2013 o ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Z neizpodbijanim delom III. točke izreka je namreč odrejeno nadaljnje izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu tudi od 7. 12. 2012 do izdaje odločbe o višini delne invalidske pokojnine, z izpodbijanim delom iste tč. pa tudi izplačilo zapadlih in neizplačanih zneskov nadomestila.

Res je sicer, da je bilo z začasno odredbo opr. št. Psp 113/2014 z dne 12. 3. 2014 odrejeno zadržanje izvršitve odločb z dne 3. 1. 2014 in 2. 7. 2013 do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Vendar zgolj ta okoliščina z ničemer ne dokazuje, ali in v kakšnem obsegu je bila začasna odredba dejansko izvršena. V kolikor je izvršena tako, kot navaja pritožba in je tožena stranka dejansko izplačala vse zapadle mesečne zneske nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ter od tedaj redno izplačuje mesečne zneske navedene denarne dajatve, bi bilo mogoče ugovor uspešno uveljavljati v morebitnem izvršilnem postopku, če bi do njega sploh prišlo. Pritožba te stranke v tem obsegu je zato ostala brezuspešna.

10. Enako velja za pritožbo te stranke zoper IV. točko izreka o dosojeni odškodnini v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti. Res je sicer zmotno utemeljevanje tega dela sodbe z 276. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-1). V času izdaje izpodbijanih upravnih aktov je že veljal in se je uporabljal novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ-2), ki pravila, kakršno je bilo urejeno v 276. členu ZPIZ-1 iz neznanih razlogov, več ne vsebuje. Vendar pa to v okoliščinah konkretnega primera ni odločilno za pritožbeno rešitev zadeve.

Zaradi odpravljenih upravnih aktov o ustavitvi izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je tožnik nedvomno upravičen do vtoževanih akcesornih zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska v plačilo do plačila, saj je bil uživalec te denarne dajatve na podlagi pravnomočno priznane pravice po prejšnjih predpisih. Ker je višina dosojene akcesorne denarne terjatve v obeh primerih enaka, pritožbeno sodišče zgolj zaradi njenega poimenovanja z odškodnino, v ta del izpodbijane sodbe ni poseglo.

11. Na podlagi 353. člena ZPP je potrebno pritožbo tožene stranke v celoti zavrniti in potrditi izpodbijani del ugoditvene sodbe.

K pritožbi tožnika zoper V., VI. in VII. točko izreka sodne odločbe

12. S V. tč. izreka sodbe je utemeljeno zavrnjen zahtevek na izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu za 4 ure tudi po odmeri delne invalidske pokojnine, vse dokler bo trajala brezposelnost. Za pozitivno odločitev o takšnem zahtevku ni nobene zakonske podlage, kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje. Pritožnikovo stališče, da takšna odločitev materialno in ustavnopravno ni pravilna, je zmotno in zato nesprejemljivo.

Uživanje pravic na temelju preostale delovne zmožnosti je z zakoni o pokojninskem in invalidskem zavarovanju urejeno praviloma na enak način. Po ZPIZ-2, ZPIZ-1 in tudi ZPIZ-92 tako pridobljene pravice trajajo, dokler traja določeno stanje invalidnosti, če pa v njem pride do spremembe, se pridobijo nove pravice od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Spremembe seveda lahko nastanejo v času veljavnosti istega materialnega predpisa, ali pozneje, ko zakon, na podlagi katerega je bila pravica pridobljena zaradi novo sprejete ureditve, več ne velja in se ne uporablja. V ta namen se v skladu z Ustavo RS zagotavlja varstvo pridobljenih pravic s prehodnimi določbami vsakokratnega novega zakona na način, da zagotavlja uživanje prej pridobljene denarne dajatve vse do spremembe v invalidnosti, ki jo je mogoče priznati po veljavnem zakonu.

Zgodovinsko gledano se je z vsakokratnim novim sistemskim zakonom o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, poleg ostalega spreminjala tudi vrsta in višina invalidskih dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti. Namesto prejšnjih so bile uzakonjene nove ali drugače poimenovane pravice vključno z denarnimi dajatvami, ki so na podlagi novo urejenih načinov odmerjanja, bile praviloma tudi nižje. Takšen pristop zakonodajnega urejanja je v glavnem posledica neugodnih demografskih gibanj, neugodnega razmerja med številom aktivnih zavarovancev in uživalcev pokojninsko invalidskih prejemkov ter javno finančne vzdržnosti oz. nevzdržnosti pokojninske blagajne. Spremembe same po sebi niso nedopustne, saj je prav Ustavno sodišče RS že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec ob določenih omejitvah sicer široke možnosti pravnega urejanja pravic iz 50. člena Ustave RS.

Za pritožnikovo zavzemanje, da bi ob pravici do delne invalidske pokojnine, pridobljeni po ZPIZ-1 zaradi sprememb v invalidnosti zgolj zato, ker bo ta verjetno nižja od nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po ZPIZ-92, moralo biti priznano nadaljnje uživanje dela nadomestila, ni nobene zakonske podlage. V dosedanji sodni praksi(4) , (tudi v tožnikovi zadevi), je bilo že večkrat poudarjeno, da sta pravica do nadomestila zaradi čakanja na ustrezno zaposlitev, priznana po ZPIZ-2 in pravica do delne invalidske pokojnine s preostalo delovno zmožnostjo za polovični delovni čas po ZPIZ-1, denarni pravici oz. denarni dajatvi, ki se med seboj izključujeta.

13. Z izpodbijano VI. točko sodne odločbe je nadalje zakonito že po temelju zavrnjena tudi vtoževana odškodninska terjatev iz naslova negmotne škode v višini 90.757,21 EUR in mesečna renta od 1. 7. 2013 dalje po 600,00 EUR do konca tožnikovega življenja z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravna podlaga za ta del odločitve sicer ni podana v 276. členu ZPIZ-1, kot zmotno razloguje prvostopenjsko sodišče, temveč v bistveno enaki določbi veljavnega novega zakona. Po 196. členu ZPIZ-2 pa zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja. Navedena določba torej odkazuje na uporabo Obligacijskega zakonika(5) (OZ), ter s tem na splošna in druga pravila o povračilu škode za civilni delikt. Za pozitivno odločitev o odškodninski terjatvi morajo biti tako hkrati izpolnjene vse štiri, kumulativno predpisane predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja.

Kljub temu, da je v predsodnem postopku prišlo že drugič do ustavitve izplačevanja iste denarne dajatve, in ker sta že drugič v sodnem postopku takšna posamična upravna akta odpravljena, v obravnavani zadevi ni dokazana protipravnost v smislu pravnega standarda za civilni delikt. Pritrditi je potrebno stališču sodišča prve stopnje, da bi za odškodninsko odgovornost tožene stranke moralo biti ravnanje pri njej zaposlenih delavcev takšno, da bi iz njega izhajal namen izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za škodo, bi moralo biti dejansko samovoljno oz. arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je toženec kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi ravnanje štelo za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega v ustaljeni sodni praksi(6) , za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da napačna odločitev tožene stranke sama po sebi še ne pomeni krivdnega ravnanja njenih delavcev v smislu protipravnosti za obstoj odškodninske odgovornosti. Pridružuje se njegovi dokazni oceni, da niti z zaslišanjem priče A.A., ni dokazano tožnikovo zatrjevanje o naklepnem ravnanju toženca z namenom njegovega oškodovanja. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 9. 3. 2016 ne izhaja, da bi bila vprašanja, ki jih je sodišče zastavljalo priči, sugestivna ali sicer nedopustna, kot zatrjuje pritožba. Ravno nasprotno. Iz zapisnika je razvidno, da je priči vprašanja zastavljal tudi tožnik. Protokolirani sta tudi njegovi izjavi o šokiranosti, ker da priča ni govorila resnice, vendar po že zaključenem zaslišanju priče, ter da naj bi tožena stranka postopala z namenom, da ga uniči. Iz zapisnika torej ne izhaja ničesar takega, kar bi kazalo na to, da bi bilo izvajanje dokaza z zaslišanjem priče opravljeno na procesno nedopusten način. Pritožba zoper ta del zavrnilne sodbe tako ne more biti uspešna.

14. Enako je potrebno ugotoviti za zavrženi del tožbe (VII. tč. izreka), ki se nanaša na vtoževano dovolitev poskusnega opravljanja dela s polovičnim delovnim časom, v primeru nezmožnosti ponovna zagotovitev izplačevanja nadomestila za čakanje na zaposlitev na drugem ustreznem delu ter izplačilo polovice dodatka za rekreacijo za leto 2013 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Povsem pravilno je zaključeno, da za vsebinsko odločanje o pridržanju pravice do nadomestila v zvezi s vtoževanim poskusom dela v polovičnem delovnem času, ni nobene zakonske podlage. Tudi sicer tovrstna zadeva ni bila predmet predsodnega upravnega odločanja. Isto velja glede vtoževanega regresa za leto 2013. Ker je sodno varstvo pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja dopustno uveljavljati le zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe nosilca in izvajalca zavarovanja, zagotovo ni procesne predpostavke za meritorno sojenje o tovrstnih zahtevkih. Na temelju 274. člena ZPP je tožba v tem obsegu zakonito zavržena.

15. Zaradi predhodno obrazloženega in ko preostala obširna izvajanja tožnika za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilna, je bilo potrebno tudi njegovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilni del izpodbijane sodne odločbe.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(4) Sodba opr. št. VIII Ips 171/2012 z dne 18. 2. 2013 in ostale, kot npr. VIII Ips 101/2011, itd. (5) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

(6) Npr. zadeve opr. št. VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, Psp 259/206 itd.