Jedro

Povečano vštetje zavarovalne dobe za posamezno delovno mesto je bilo odvisno od predhodne ugotovitve komisije, ki je o tem izdala zapisnik. Ugotovitve komisije niso bile odvisne od želja strank (delavca in delodajalca), temveč kriterijev za presojo posebno težkih za zdravje škodljivih del. Šele po izvedbi postopka, ugotovitvi, da je gre za takšna delovna mesta, in naknadno plačilo ustreznih prispevkov, je bilo mogoče delavcu priznati zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem. Brez tega postopka ni bilo pravne podlage za plačilo prispevkov in s tem priznanje povečane zavarovalne dobe, toženec pa se ni mogel zavezati za izpolnitev nečesa, kar ni bilo v njegovi pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan plačati 192.553,65 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.3.2002 do plačila ter stroške postopka, vse v 8 dneh. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 48.960,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2002 do plačila, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izkazal, da mu je bil toženec dolžan po pogodbi z E. p.o., Ribnica, plačati enake plače in enake prispevke, kot jih je imel v času, ko je bil zaposlen pri prejšnjem delodajalcu. Tega se toženec ni držal. Delo voznika, ki ga je opravljal pri tožencu, je bilo nedvomno mogoče uvrstiti med dela, kjer se šteje zavarovalna doba s povečanjem. To je bilo delo, ki ga je tožnik v popolnoma enakem obsegu opravljal pri E., p.o., v tem podjetju pa je bilo uvrščeno med dela s povečano nevarnostjo. Po sklenitvi t.i. "rabokupne pogodbe" bi toženec moral sprožiti ustrezne postopke, česar pa ni storil ter je tožniku povzročil škodo. Škoda je izkazana s tem, da je toženec ves čas zagotavljal, da prispevke plačuje, kar izhaja iz plačilnih list, tožnik pa ni imel nobenega razloga dvomiti v verodostojnost teh podatkov. Višina škode izhaja iz odločbe ZPIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Pritožba tudi sicer ne navaja konkretno, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka in v čem naj bi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbene navedbe se praktično nanašajo le na zmotno uporabo materialnega prava. Glede na to je tudi pritožbeno sodišče izhajalo le iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, ki so jasni in utemeljeni, med zaključki in izvedenimi dokazi pa ni nasprotij. Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo in ga tudi jasno in izčrpno obrazložilo, zaradi česar pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožene stranke le še dodaja: Toženec se je dejansko v sporazumu o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas (sporazum med E. - podjetje za mednarodni transport in špedicijo, Ribnica in tožencem z dne 28.1.1999) med drugim zavezal, da bo tožniku zagotovil enako socialno zavarovanje, kot pri dosedanjem delodajalcu. Ta zaveza, tudi če jo tolmačimo tako, da je bil dolžan zagotoviti tožniku zavarovalno dobo s povečanjem, pa ni bila odvisna le od toženca, temveč od ustrezno izvedenih postopkov. Delovno mesto voznika pri tožencu očitno ni bilo delovno mesto, na katerem bi se lahko zavarovalna doba štela s povečanjem, to pa tudi ni bilo odvisno od toženca samega, temveč od predvidenega postopka po takrat veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur.l. RS št. 12/92 - 54/98) in Statutu Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v R Sloveniji. Povečano vštetje zavarovalne dobe za posamezno delovno mesto je bilo odvisno od predhodne ugotovitve komisije, ki je o tem izdelala zapisnik, jasno pa je tudi, da ugotovitve te komisije niso bile odvisne od želja strank (delavca in delodajalca), temveč kriterijev za presojo posebno težkih in za zdravje škodljivih del. Šele po izvedbi postopka, ugotovitvi, da gre za takšna delovna mesta, in naknadno plačila ustreznih prispekov je bilo mogoče delavcu priznati zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem. V konkretni zadevi torej brez tega postopka ni bilo pravne podlage za plačilo prispevkov in s tem priznanje povečane zavarovalne dobe, toženec pa se ni mogel zavezati za izpolnitev nečesa, kar ni bilo v njegovi pristojnosti. Tudi če bi vložil takšen predlog je vprašljivo, če bi z njim uspel; če bi uspel, je odprto nadaljnje vprašanje, kdaj bi bil takšen postopek zaključen. Gre za bodoče negotovo dejstvo, ki ne izpolnjuje kriterija prepričljivosti ali gotovosti, prav tako pa je tudi časovno nejasno, kdaj bi sploh nastopilo, zaradi česar ne utemeljuje priznanja odškodnine.

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, tudi sam krije svoje pritožbene stroške.