Jedro

Ureditev v aktu o sistemizaciji tožene stranke je v neskladju s KPDU, saj je na podlagi KPDU v tožnikovem nazivu možno napredovati največ za 6 plačnih razredov, torej do 43. plačnega razreda. Ker je akt o sistemizaciji v neskladju s KPDU, je treba neposredno uporabiti kolektivno pogodbo. Glede na to, da javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem, ni utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo razlik plače do 46. plačnega razreda v spornem obdobju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v prvem odstavku II. točke izreka tako, da se razveljavi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 2. 12. 2015 v delu, v katerem je zavrnjena zahteva tožnika za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja glede določitve plače ob premestitvi dne 1. 10. 2013; - v tretjem odstavku II. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 10. 2013 do 30. 4. 2015 obračunati razliko premalo izplačane plače med 34. in 35. plačnim razredom, odvesti davke in prispevke ter plačati neto znesek razlike od vsakega 6. dne v mesecu dalje za pretekli mesec, v roku 8 dni, višji tožbeni zahtevek (za obračun in izplačilo plače do 38. plačnega razreda) pa se zavrne; - v III. točki izreka tako, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 280,32 EUR (namesto 526,13 EUR) v 8 dneh od vročitve te sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se potrdita nespremenjeni del izpodbijane sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 42,14 EUR pritožbenih stroškov, v 8 dneh od vročitve odločbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da je plača tožnika v sklepu tožene stranke o premestitvi z dne 1. 1. 2010 in v aneksu št. 7 k pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 9. 2013 določena nezakonito (I. točka izreka). S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 2. 11. 2015 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 12. 2015, da je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati tožniku razliko premalo izplačane plače za obdobje od 12. 1. 2011 do 30. 9. 2013 med 44. in 46. plačnim razredom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za obdobje od 1. 10. 2013 do 30. 4. 2015 pa med 34. in 38. plačnim razredom (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 526,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in da tožnik sam krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da ima pravno korist za odločitev o ugotovitvi nezakonito določene plače, saj ta izhaja neposredno iz določbe desetega odstavka 3.a člena ZSPJS. Meni, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pred prvo premestitvijo na drugo delovno mesto dne 1. 1. 2010 dosegel le pet napredovanj. Da je tožnik napredoval za sedem plačnih razredov je razvidno iz ugotovitev tožene stranke v sklepu Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 12. 2015. Tudi ob drugi premestitvi dne 1. 10. 2013 je tožena stranka tožniku nezakonito določila plačo. Pri določitvi plače bi tožena stranka morala skladno z 20. členom ZSPJS upoštevati tudi vseh 9 plačnih razredov napredovanj in ga uvrstiti v 38. plačni razred. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o plačilu razlik v plači za čas od 1. 10. 2013 do 30. 4. 2015, sicer pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6. V skladu z 9. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) je v aktih o sistemizaciji delovnih mest in nazivih pri uporabnikih proračuna pri določanju in obračunu plač obvezna uporaba plačnih razredov po tem zakonu. Glede policistov in uradnikov drugi odstavek 13. člena ZSPJS določa, da se delovna mesta oziroma nazivi v plačni podskupini C2 (uradniki v državni upravi, upravah pravosodnih organov in upravah lokalnih skupnosti) in C3 (policisti) uvrščajo v plačne razrede s kolektivno pogodbo dejavnosti. Na podlagi četrtega odstavka 13. člena ZSPJS se delovna mesta oziroma nazivi v sistemizacijah uvrščajo v plačne razrede v skladu z uvrstitvijo v kolektivni pogodbi za javni sektor in kolektivno pogodbo, ki velja za uporabnika proračuna.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik dne 1. 1. 2010 premeščen na delovno mesto višji svetovalec v uradniškem nazivu višji svetovalec I. Akt o sistemizaciji tožene stranke sistemizira delovno mesto višji svetovalec, ki se lahko opravlja v nazivu višji svetovalec I (šifra delovnega mesta po ZSPJS ...). Za ta naziv je v aktu o sistemizaciji določen izhodiščni plačni razred 37 in 8 napredovalnih razredov. Kolektivna pogodba za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del (Ur. l. RS, št. 60/2008 in nasl. - KPDU) v četrtem odstavku 14. člena določa za delovno mesto višji svetovalec (šifra delovnega mesta po ZSPJS ...), ki se opravlja v nazivu višji svetovalec I izhodiščni plačni razred 37, z napredovanji pa 43. Ureditev v aktu o sistemizaciji tožene stranke je torej v neskladju s KPDU, saj je na podlagi KPDU v tožnikovem nazivu možno napredovati največ za 6 plačnih razredov, torej do 43. plačnega razreda. Ker je akt o sistemizaciji v neskladju s KPDU, je treba neposredno uporabiti kolektivno pogodbo. Glede na to, da javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem, ni utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo razlik plače do 46. plačnega razreda v obdobju od 12. 1. 2011 do 30. 9. 2013 in so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.

8. Utemeljena pa je pritožba v delu odločitve, ki se nanaša na zavrnitev tožnikove zahteve za obračun in izplačilo razlik plače od 1. 10. 2013 do 30. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik ob drugi premestitvi na lastno željo premeščen na delovno mesto kriminalistični inšpektor v uradniškem nazivu kriminalistični inšpektor III od 1. 10. 2013 dalje. Zoper odločbo tožene stranke o imenovanju v uradniški naziv kriminalistični inšpektor III z dne 30. 9. 2013 tožnik ni uveljavljal pravnega varstva, zato je takšna odločitev postala dokončna in pravnomočna. Akt o sistemizaciji tožene stranke sistemizira delovno mesto kriminalistični inšpektor, ki se lahko opravlja v nazivu kriminalistični inšpektor III (šifra delovnega mesta po ZSPJS ...). Za ta naziv je v aktu o sistemizaciji določen izhodiščni plačni razred 29 in 5 napredovalnih razredov. KPDU v petem odstavku 14. člena določa za delovno mesto kriminalistični inšpektor (šifra delovnega mesta po ZSPJS ...), ki se opravlja v nazivu kriminalistični inšpektor III izhodiščni plačni razred 30, z napredovanji pa 35. Ureditev plačnih razredov v aktu o sistemizaciji tožene stranke je torej tudi glede delovnega mesta kriminalistični inšpektor oziroma naziva kriminalistični inšpektor III v neskladju s KPDU, saj je na podlagi določbe KPDU v tožnikovem nazivu možno napredovati do 35. plačnega razreda in ne do 34. plačnega razreda. Ob upoštevanju petih napredovanj bi morala tožena stranka po drugi premestitvi tožnika za čas od 1. 10. 2013 do 30. 4. 2015 uvrstiti v 35. plačni razred. Ker javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem v nazivu kriminalistični inšpektor III, ni utemeljen tožnikov zahtevek za obračun in plačilo razlike plače nad 35. plačnim razredom.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je razveljavilo sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 2. 12. 2015 v delu, v katerem je zavrnjena zahteva za odpravo kršitev pravice iz delovnega razmerja glede določitve plače ob premestitvi dne 1. 10. 2013, ter toženi stranki naložilo, da za obdobje od 1. 10. 2013 do 30. 4. 2015 tožniku obračuna in izplača razliko plače med 34. in 35. plačnim razredom, višji tožbeni zahtevek (za plačilo razlike do 38. plačnega razreda) pa je zavrnilo.

10. Po določbi tretjega odstavka 3. člena ZSPJS se v pogodbi o zaposlitvi javnemu uslužbencu ali funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V nasprotnem primeru se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb (s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja) kot sestavni del te pogodbe (peti odstavek 3. člena ZSPJS). S to določbo je poudarjeno načelo zakonitosti plač in izključeno načelo pravnomočnosti individualnih delovnopravnih aktov o plači. Slednje načelo namreč ne velja v primeru, ko je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V skladu z načelom zakonitosti torej pride do neposredne uporabe določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, ki nadomestijo neusklajene pravnomočne odločbe ali sklepe delodajalca o plači oziroma določbe pogodb o zaposlitvi, ki določajo plačo1. Ker do neposredne uporabe določb zakona in kolektivne pogodbe pride že po samem zakonu, sodišče prve stopnje pa je pravilnost določitve plače ugotavljalo v okviru presoje utemeljenosti dajatvenega zahtevka za obračun in izplačilo razlike v plačah, pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe.

11. Ker v preostalem delu pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno ter v skladu s 353. členom in in drugo točko 365. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Zaradi delnega uspeha tožnika v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Uspeh tožnika v postopku na prvi stopnji po oceni pritožbenega sodišča znaša 20 %. Tožniku je skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT) priznalo 300 točk za tožbo (tar. št. 15/1 OT), 450 točk za dva naroka (tar. št. 15/3a in tar. št. 15/3b), 375 točk za pritožbo (tar. št. 15/4) in na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT izdatke v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti do 1000 točk ter še 1 % od presežka nad 1000 točk v višini 21,25 točk, skupaj 1.146,25 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR ter 22 % DDV znaša 641,88 EUR. Skupaj s sodnimi taksami v višini 61,00 EUR potrebni stroški tožnika znašajo 702,88 EUR, zato mu mora tožena stranka glede na uspeh v pravdi (20 %) povrniti 140,58 EUR. Toženi stranki je sodišče prve stopnje priznalo 526,13 EUR priglašenih stroškov postopka, glede na uspeh v pravdi (80 %) pa ji mora tožnik povrniti 420,90 EUR. Po poračunu stroškov postopka tožnika (v znesku 140,58 EUR) s stroški postopka tožene stranke (v znesku 420,90 EUR) je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 280,32 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

13. Tožnik je s pritožbo delno uspel. Uspeh pritožnika po oceni pritožbenega sodišča znaša 20 %. V tem deležu je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Le-te je sodišče druge stopnje ob upoštevanju OT odmerilo v višini 234,20 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni številki 15/4 - 375 točk, materialni stroški 2 %, 22% DDV in 20,00 EUR takse za pritožbo), pri čemer 20 % znaša 46,84 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (154. člen ZPP).

14. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožnika, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

1 Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 224/2015 z dne 24. 5. 2016.