Jedro

Sodišče prve stopnje je prenagljeno zaključilo, da med pravdnima strankama ni nastalo nobeno obveznostno razmerje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 57618/2014 z dne 5. 5. 2014, po katerem bi moral toženec plačati tožnici 73,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški; takšen tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti 87,30 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ohrani v veljavi sklep o izvršbi. Navaja, da so razlogi sodbe nejasni in protislovni. Poudarja, da nagrada za postopek nastane že za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila. Toženec se je po predhodnem telefonskem razgovoru s tožnico oglasil v njeni pisarni, kjer sta se pogovarjala o njegovi zadevi, tožnica pa je tudi fotokopirala obtožbo, ki jo je prinesel toženec. Če bi bilo to proti volji toženca, ji dokumentov gotovo ne bi izročil. Mandatna pogodba med pravdnima strankama je nastala takoj, ko je toženec po prihodu v tožničino pisarno začel razlagati svoj pravni problem. Že toženčeve navedbe, da sta se pogovarjala o ceni storitve, dokazujejo, da je tožnica z njim govorila o zadevi. Izpodbijana sodba zmotno pogojuje nastanek mandatnega razmerja s podpisom pooblastila. Zadošča že ustno naročilo, plačilo pa odvetniku pripada že, ko si rezervira čas za stranko in jo v zvezi z zadevo sprejme v svoji pisarni. To je storila tudi tožnica, zato je upravičena do zahtevanega plačila.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi korektno povzelo vse relevantne trditve pravdnih strank. Razumljivo je tudi pojasnilo, zakaj je presodilo, da tožničin zahtevek nima podlage. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato nista podani, saj je sodbo mogoče preizkusiti.

6. Res je, kot poudarja izpodbijana sodba, da mora stranka, ki želi uspeti v pravdi, svoje trditve dokazati, upoštevaje pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. Vendar pa vseh dejstev ni treba dokazovati; izjema med drugim velja za priznana in nezanikana dejstva (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

7. Tožnica je za svoje trditve predložila samo listinske dokaze. Račun, ki ga je izstavila za sporno storitev, brez dvoma nima dokazne vrednosti, ker gre za dokaz, ki izvira od same stranke. Pač pa dejstvo, da tožnica razpolaga z obtožbo zoper toženca, v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje ni le dokaz o tem, da je to listino fotokopirala, potem ko ji jo je toženec izročil na dogovorjenem sestanku v tožničini odvetniški pisarni. Iz takšnega toženčevega ravnanja je namreč mogoče z gotovostjo sklepati, da je toženec želel, da se tožnica seznani z vsebino obtožbe. Očitno je to tožnica tudi storila, saj tožencu sicer ne bi mogla pojasniti, koliko ga bo, če bo tožnico pooblastil, stalo zastopanje v njegovi kazenski zadevi. Že toženčeve lastne trditve o tem dokazujejo, da je do posveta s tožnico vendarle prišlo. Tudi če toženec tožnice pozneje ni pooblastil za zastopanje v kazenskem postopku, je tožnica upravičena do plačila za opravljeno odvetniško storitev po odvetniški tarifi.

8. Sodišče prve stopnje je torej prenagljeno zaključilo, da med pravdnima strankama ni nastalo nobeno obveznostno razmerje, zaradi česar je opustilo presojo višine tožbenega zahtevka. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje ugodilo tožničini pritožbi in na podlagi drugega odstavka 458. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Sodišče prve stopnje naj se v novi odločbi, upoštevaje že predloženo trditveno in dokazno gradivo, ponovno izreče o podlagi tožničine terjatve, nato pa še o njeni višini.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.