Jedro

S tožbo tožnica ni uveljavljala sploh nobenega denarnega zahtevka, temveč le razveljavitev sklepov tožene stranke, s katerimi je bila razporejena na delovno mesto. Šele s kasnejšo pripravljalno vlogo z dne 8.6.2000 je tožnica postavila tudi tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo deloma pa zavrnilo tožbene zahtevke tožnice. V celoti je zavrnilo zahtevke za razveljavitev razporeditvenih sklepov z dne 15. 7. 1996 in 28. 3. 1997, za razporeditev na delovno mesto prodajalca in denarne zahtevke za čas od 1. 5. 1992 do 29. 2. 1996. Delno je ugodilo denarnim zahtevkom za čas od 1. 3. 1996 do 31. 5. 1996 in za čas od 1. 6. 1996 do 31.1.1998. Zahtevke za čas od 1. 5. 1992 do 29. 2. 1996 je zavrnilo zaradi zastaranja, ker jih je tožnica uveljavljala šele v pripravljalni vlogi z dne 14. 2. 2001. Sodišče je presodilo, da je bila tožnica sicer zakonito razporejena na delovno mesto blagovni manipulant, je pa v času od 1. 6. 1996 do 31. 1. 1998 opravljala tudi delo prodajalca, vendar le 60 odstotkov delovnega časa. Tako razmerje je sodišče nato upoštevalo pri odločitvi o zahtevku za plačilo razlike v plači, tudi za čas od 1. 3. do 31. 5. 1996, ko zahtevki še niso zastarali. Za drugo polovico meseca februarja 1996 sodišče prikrajšanja pri plači ni ugotovilo, zato je zahtevek v tem delu zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku še za čas od 14. 2. do 29. 2. 1996, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, nasprotje pa je tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Iz sodb ni razvidno, katere dokaze sta nižji sodišči sploh izvajali in na kakšno podlago sta oprli svojo odločitev. Prav tako niso bili izvedeni vsi potrebni dokazi. Tožnica je že v tožbi uveljavljala tudi izgubo na plači za celotno obdobje izgube. Tožnica je ves čas opravljala delo kot prodajalka, kar je tožena stranka popravila šele z vročitvijo sklepa z dne 1. 2. 1998. Sodišče druge stopnje je materialno pravo napačno uporabilo zaradi opustitve ocene ter vrednotenja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zato navedb, ki se nanašajo na domnevno zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Revizija ne navede izrecno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja. Iz splošnih navedb in uporabljenih izrazov pa je mogoč zaključek, da ima v mislih kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar ta kršitev, kot jo opisuje revizija, očitno ni podana. Iz obrazložitve sodb je povsem jasno, katere dokaze je sodišče izvedlo, katerih predlaganih dokazov ni izvedlo in zakaj jih ni. Sodišče prve stopnje je sprejelo tudi povsem jasno dokazno oceno in obrazložilo, na kakšni dejanski podlagi temelji njegova odločitev. Sodišče druge stopnje je dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, tudi tistih, ki ji tožeča stranka sedaj ponavlja v reviziji. Izpodbijana sodba je razumljiva in v njej ni nasprotij, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Če se tožnica z odločitvijo ne strinja, to še ne pomeni da je sodba formalno pomanjkljiva.

V čem naj bi bila zmotna uporaba materialnega prava revizija nima nobene resne pravne obrazložitve. Navedba, da gre za "opustitev ocene ter vrednotenja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj" kaže namreč le na nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Druge navedbe pa so le ponavljanje nestrinjanja z odločitvijo sodišča. Tudi pri zatrjevanju o napačnosti odločitve o zastaranju gre najprej za dejansko vprašanje, kdaj je tožnica uveljavljala plačilo izgube na plači za čas od 1. 5. 1992 do 14. 2. 1996. Trditev, da je to plačilo uveljavljala že v tožbi z dne 9. 4. 1997, nima nobene podlage. S tožbo tožnica ni uveljavljala sploh nobenega denarnega zahtevka, temveč le razveljavitev sklepov tožene stranke, s katerimi je bila razporejena na delovno mesto blagovni manipulant, in razporeditev na delovno mesto prodajalca. Šele s pripravljalno vlogo z dne 8. 6. 2000 je tožnica postavila tudi tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 1. 6. 1996 do 1. 2. 1998. Pri tem je tožnica tudi izrecno utemeljila tak zahtevek s tem, da zahteva to razliko le za čas od razporeditve na delovno mesto blagovnega manipulanta do razporeditve na delovno mesto prodajalca. Iz navedb tožnice same in tožbenih zahtevkov je tako povsem evidentno, da plačila razlike v plači pred 1.6.1996 ni uveljavljala. Šele s pripravljalno vlogo z dne 13.2.2001, ki jo je vložil tožničin sedanji pooblaščenec, je tožnica začela zatrjevati prikrajšanje pri plači tudi za čas pred 1. 6. 1996 in šele s to vlogo je postavila tudi tak tožbeni zahtevek. Ob takem dejanskem stanju, kot sta ga ugotovili (že) obe nižji sodišči in ob izrecnem ugovoru tožene stranke, je odločitev o zastaranju terjatev do 14.2.1996 pravilna in v skladu s 346. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) oziroma 371. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Ker glede na navedeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in je ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).