Jedro

Kot že navedeno, je sodišče napravilo dokazno oceno posameznih (za odločitev relevantnih) dokazov in vseh dokazov skupaj, ni pa se mu treba posebej in na zalogo izrekati o vsakem, za odločitev nepomembnem, dokazu. Pritožbeno citiranje odločb Ustavnega sodišča v tej zadevi ne more imeti teže argumenta, saj jih pritožnica ne poveže s konkretnimi okoliščinami primera in ravnanjem sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati pritožbene stroške tožene stranke v višini 2.799,90 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 618.679,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 do plačila in da je dolžna plačati pravdne stroške (I. izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške, vendar jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (II. izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek pred drugim okrožnim sodiščem, vse s stroškovno posledico za toženo stranko.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, sta pravdni stranki 25. 8. 2011 v posledici ustanovitve nove občine, to je tožeče stranke, sklenili Dogovor o ureditvi spornih razmerjih (v nadaljevanju: Dogovor). V 14. členu Dogovora sta se sporazumeli, _da se terjatve za sredstva dana v upravljanje KZ K. in Teniški klub L. delijo po legi_. Nesporno je, da glede na metodo delitve po legi, terjatve za sredstva, dana v upravljanje za KZ K., pripadajo tožeči stranki. Tožeča stranka navaja, da je nekaj dni po podpisu dogovora računovodstvo tožeče in tudi tožene stranke ugotovilo, da so v bilancah tožene stranke pri KZ K. zabeležena sredstva v višini 148.260.363,70 SIT, preračunano v EUR za 618.679,54 EUR. Ta znesek je naveden v bilanci Sklada stavbnih zemljišč občine L. za obdobje januar do december 1994 in na kartici konta 0291 Občine L. za obdobje januar do december 2001, na kateri je razvidna vknjižba sredstev v upravljanju sovlaganja Sklada stavbnih zemljišč občine L. v znesku 618.679,54 EUR in na kartici konta 0290 za obdobje januarja do december 2006, iz katere izhaja, da so bila navedena sredstva prenesena na KZ K. 6. Tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje na odškodninski podlagi in sicer, da je od tožene stranke zahtevala izročitev listin, ki so bile podlaga za v bilanci in konto kartici navedeno terjatev in ker jih tožena stranka ni izročila, je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda v višini zavedenih terjatev. Tožena stranka se brani, da takšne zaveze v Dogovoru ni in torej njeno ravnanje ne pomeni kršitve pogodbe in s tem ni protipravno, ne glede na navedeno pa dodaja, da je storila vse, kar je mogla, da bi našla ustrezne listine, ki so bile podlaga za vpis terjatev v njeno bilanco, vendar ji to ni uspelo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da temelj zahtevka ni podan, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da iz zapisa 14. točke Dogovora ne izhaja, da bi se tožena stranka zavezala k plačilu kakršnegakoli zneska ali dostave listine in torej njeno ravnanje ni protipravno. Sodišče prve stopnje je namreč najprej ugotavljalo razlago 14. točke Dogovora v skladu z 82. členom Obligacijskega zakonika (OZ).

8. Iz 82. člena OZ izhaja, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek). Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ (drugi odstavek).

9. Sodišče prve stopnje je torej iskalo skupen namen pravdnih strank glede zapisa 14. člena Dogovora, kjer je govora o terjatvah KZ K. Ugotovilo je, da v času sklepanja dogovora med predstavniki pravdnih strank ni bilo govora o znesku terjatve, dolžnostnem ravnanju tožene stranke, kot tudi ne, da bi tožeča stranka v času sklepanja in podpisa dogovora zahtevala kakršnekoli listine od toženke, saj sedaj navaja, da je ravno to toženkina kršitev pogodbe. Svoje ugotovitve je utemeljilo na zaslišanju prič in listinski dokumentaciji.

10. V pritožbi je tožeča stranka sodišču prve stopnje očitala, da ni zaslišalo priče S. T. in s tem storilo absolutno bistveno kršitev, saj ni navedlo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Navaja, da je ta priča pomembna zaradi tega, ker je bil v preteklih letih predsednik nadzornega odbora tožeče stranke in mu je znana vsebina Dogovora ter pomen računovodskih listin. Navaja, da bi ta priča, ki je sodelovala pri dogovarjanjih v zvezi s sklenitvijo Dogovora, vedela povedati, da se niso nikoli dogovarjali o višini sporne terjatve, pač pa so to ugotovili šele kasneje iz bilance in konto kartic (kar pa ni sporno). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničine trditve glede izvedbe tega dokaza le potrjujejo nesporna dejstva, to je, da se pravdni stranki ob podpisovanju Dogovora o sporni terjatvi nista pogovarjali v smislu višine, plačila, listin itd., kar izhaja tudi iz prilog k dogovoru (priloga A25), saj tam ni navedeno, da bi morala tožena stranka kaj plačati ali kaj drugega storiti v povezavi s 14. členom Dogovora, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da so priči znana dejstva glede pogajanj o vsebini 14. člena Dogovora v zvezi s terjatvami (npr. njihova višina, temelj, obveza tožene stranke, da dostavi listine itd.), pač pa splošne okoliščine sklepanja Dogovora. Navedla je, da ima priča vedenje o konkretnih okoliščinah po tem, ko je bil dogovor sklenjen, da ima računovodska znanja in da je bil predsednik nadzornega odbora tožeče stranke, kar ne pripomore k razlagi 14. člena Dogovora v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ, kjer je treba iskati skupni namen pogodbenikov pri spornem pogodbenem določilu. Dokazi o teh trditvah so bili izvedeni, saj je sodišče prebralo listine (Dogovor in priloge k Dogovoru) in zaslišalo skupno 16 prič, ki sta jih predlagali obe strani in šest prič, predlaganih z obeh strani, ki so izpovedovale o istih okoliščinah,1 o katerih naj bi izpovedovala priča T. Sodišče prve stopnje res ni posebej obrazložilo zavrnitve dokaza za zaslišanjem priče T., vendar je navedlo, da (obsežen) dokazni postopek z listinskimi dokazi in zaslišanji prič omogoča dovolj popolno ugotovitev dejanskega stanja in zadošča za razsojo zadeve (stran 13. izpodbijane sodbe) in tako ni kršilo tožničine pravice do izjave, s tem ko ni izvedlo predlaganega dokaza.

11. Sodišče prve stopnje je zaslišalo priče, predlagane tako s strani tožene kot tožeče stranke. Ocenilo je njihove izpovedbe in naredilo dokazno oceno. Tožeča stranka namreč pavšalno navaja, da je sodišče napačno ocenilo izpovedbe prič. Predvsem jo moti to, da je sodišče prve stopnje verjelo priči G., saj naj bi bila njena izpovedba nelogična in neživljenjska, ko je povedala, da so že ob podpisu Dogovora vedeli, da listin, ki bi bile podlaga za terjatev ni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da je svojo dokazno oceno gradilo na zaslišanjih več prič (P., L., Č., G., stran 18. do 22. obrazložitve sodbe) ter listin (Dogovora in prilog k Dogovoru) in ne zgolj G.2 Sodišče je torej ravnalo v skladu z določbo 8. člena ZPP, ko je ocenilo vse dokaze skupaj in vsakega posebej. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ocenilo le dokaz pričanja G., drži pa, da je kot pomembno štelo njeno izpovedbo glede tega, da so se zavedali težav zaradi neobstoja listinske podlage za terjatev. Napačno pa je stališče, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo le na tem dokazu.

12. Da bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke, mora biti podana protipravnost ravnanja tožene stranke, odgovornost za njeno ravnanje, nastala škoda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. V tem primeru tožeči stranki ni uspelo dokazati protipravnega ravnanja tožene stranke. Iz 14. točke Dogovora namreč ne izhaja njeno dolžnostno ravnanje v zvezi s terjatvijo v višini 618.679,54 EUR, katerega opustitev naj bi povzročilo škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki s tem, da ji tožena stranka ni predložila listin, ki so podlaga za vpis terjatev v knjigovodske listine. Nesporno je, da pravdni stranki o tem znesku v Dogovoru nista pisno navedli, kaj mora tožena stranka storiti (niti, da mora kaj plačati, niti, da mora izročiti listine). Niti z razlago 14. člena Dogovora pa ni mogoče zaključiti, da je bila dolžnost toženke predložiti listine, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo pri vseh točkah Dogovora, ki so se tikali kakšne obveznosti toženke ali tožnice, to izrecno navedeno v prilogi dogovora (priloga spisa A25). Glede točke 14. Dogovora v prilogi ni navedenih nobenih zneskov za plačilo ali kakšno drugo ravnanje toženke, med tem ko so pri drugih točkah Dogovora v prilogi (A 25) izrecno navedeni zneski plačil vsake od strank. Da ni bilo dogovorjeno dolžnostno ravnanje toženke, pa so potrdile tudi priče (14. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

13. Pritožbeni očitek o neobrazloženosti sodbe sodišče prve stopnje ostane na ravni pavšalnosti. Sodišče prve stopnje je namreč podalo razloge za svojo odločitev, navedlo pravno podlago in temeljito ugotavljalo dejansko stanje in ga v izpodbijani odločbi tudi obrazložilo. Kot že navedeno, je napravilo dokazno oceno posameznih (za odločitev relevantnih) dokazov in vseh dokazov skupaj, ni pa se mu treba posebej in na zalogo izrekati o vsakem, za odločitev nepomembnem, dokazu. Pritožbeno citiranje odločb Ustavnega sodišča v tej zadevi ne more imeti teže argumenta, saj jih pritožnica ne poveže s konkretnimi okoliščinami primera in ravnanjem sodišča prve stopnje. Glede očitkov sodišču prve stopnje, da je ravnalo pristransko, ker se ne želi zameriti lokalnim oblastem, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da so popolnoma nekonkretizirani in zaradi tega do sodišča izrazito nedostojni.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo in se mu pritožbeno sodišče pridružuje, da je tudi na strani tožeče stranke odgovornost, da za svoje finančne interese kot dober in vesten gospodarstvenik ni poskrbela tako, da bi pravočasno ob osamosvojitvi občine poskrbela in na primer z ustrezno revizijo pregledala finančno stanje tožeče stranke, s katero je sklepala Dogovor o delitvi premoženja. Pritožnica očita toženi stranki hudo malomarnost pri poslovanju, vendar je tudi njeno ravnanje pod nivojem dobrega gospodarstvenika. Gospodarske družbe, še toliko bolj pa občine, ki izvajajo oblast na lokalni ravni, so dolžne ravnati s profesionalno skrbnostjo, kar pri oddelitvi gospodarske družbe pomeni najmanj to, da opravijo revizijo poslovanja in na podlagi le-te sklenejo dogovor o delitvi premoženja. Podoben minimum skrbnega ravnanja se pričakuje tudi od lokalnih skupnosti. Očitno sta se pravdni stranki o delitvi sredstev občine pogajali, brez da bi predhodno opravili ustrezne revizije poslovanja in preglede bilanc, saj trditev v tej smeri nista podali, ravno nasprotno, kot je razumeti dejstva v spisu, sta šele po sklenitvi Dogovora pregledovali bilance in ugotovili sporno terjatev povezano s KZ K. 15. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožeče stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški toženke (stroški sestave odgovora na pritožbo 3.750 točk, administrativni stroški 45,00 EUR in 22 % DDV) znašajo 2.799,90 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 P., L., G., Č., G., A. 2 Priča P., bivši župan tožeče stranke, je med drugim povedal, da bi morali dati terjatev v odpis, vendar ne vedo, kaj bi svetniki rekli (l.št. 74) in priča L. (predlagala tožnica) je med drugim rekla, da je župan tožnice vložil tožbo zato, ker so nanj pritiskali svetniki (l.št. 79).