Jedro

Stranka, ki je zatrjevala, da je bila rojena staršem v izgnanstvu, ni izkazala, da bi starši bili prisilno izseljeni zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, zato ji statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A z dne 1. 12. 1999, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožena stranka v razlogih navaja, da pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni izpolnjen, kajti tožnica ni bila rojena staršem v času, ko bi zoper njih trajali prisilni ukrepi okupatorja v smislu določb 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN). Iz listin v spisu namreč izhaja, da je oče tožnice odšel leta 1941 prostovoljno na delo v Avstrijo, dalje, da je odšla leta 1941 v Avstrijo tudi mati tožnice ter da sta se vrnila skupaj z otroki, rojenimi v tujini, 8. 8. 1946. Tudi v arhivskem fondu popisa izgnancev iz občine A ni podatkov o izgonu staršev tožnice ter ne o izgnanstvu tožnice. Iz nobene listine torej ne izhaja, da bi starša tožnice bila izgnana, prav tako ni listinskih dokazil o izgonu tožnice. Kot priča je le brat tožnice izpovedal drugače, namreč da je bil jeseni 1941 z družino izgnan v Avstrijo, da so se staršema v tujini rodili trije otroci ter da so se jeseni 1945 skupaj vrnili domov. Po mnenju tožene stranke na tej podlagi in tudi po vpogledu v upravni spis za brata tožnice AA, ni mogoče zaključiti, da bi starša tožnice v času njenega rojstva bila izpostavljena prisilnim ukrepom okupatorja, zato tožnici statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.

Tožnica v tožbi navaja, da je, glede na to, da zaslišana priča BB ni vedela izpovedati ničesar o izgonu njenih staršev, v roku za vložitev tožbe iskala nove priče. Navaja, da sta v postopku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja njenemu bratu AA bili kot priči zaslišani CC iz B in DD iz C ter predlaga njuno zaslišanje tudi v njenem postopku. Navaja, da je zaslišanje novih prič predlagala že pri upravni enoti, vendar so ji rekli, da mora počakati na odločitev o tožbi. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odločba US, 43/99, 19/00 - odločba US, 28/00, 1/01 - odločba US, 64/01) je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja, ki jih ZZVN določa kot podlago za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja v 1., 2., 3. in 4. odstavku tega člena (izgon, taborišče, zapor, prisilno delo, internacija in begunstvo). Da bi tožnica status žrtve vojnega nasilja na podlagi zatrjevanega izgnanstva staršev na navedeni zakonski podlagi lahko uveljavila, bi morala za starše izkazati, da so bili prisilno izseljeni zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. Vendar pa se sodišče s prvostopnim upravnim organom in toženo stranko strinja, da takih okoliščin ni uspela izkazati. Iz nobene od listin, pridobljenih v postopku, ne izhaja, da bi starši tožnice bili izgnani ter da bi bila v izgnanstvu (rojena) tožnica. Nasprotno, iz listin v spisu izhaja, da sta starša tožnice prostovoljno odšla v Avstrijo ter da v popisu izgnancev občine A, kjer so starši tožnice bivali, ni podatkov o izgnanstvu tožnice in njenih staršev. Tudi priči, katerih zaslišanje je tožnica v zahtevi predlagala, nista vedeli o s strani tožnice zatrjevanem izgnanstvu povedati ničesar. Edina izvedena dokaza, ki govorita v prid trditvam tožnice, sta izpovedba njenega brata in njena izjava kot dokaz. Navedena dokaza pa sta prvostopni upravni organ in tožena stranka očitno, ker gre za izpovedbo oziroma izjavo oseb, ki sta neposredno prizadeti, v primeru tožnice pa hkrati za izpoved ne po lastnih zaznavah, pač pa po pripovedovanju, ocenila za manj verodostojna ter sta ob tem, ko okoliščin, ki jih zatrjuje tožnica, ni potrdil noben listinski dokaz in tudi nobena od neprizadetih prič, tudi po presoji sodišča pravilno odločila, da tožnici statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati.

Tožnica v tožbi predlaga tudi zaslišanje novih prič. Po določbi 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) pa stranke v upravnem sporu ne morejo več predlagati dokazov, če so imele možnost predlagati dokaze v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Da bi tožnica te možnosti ne imela, niti ne zatrjuje, niti to ne izhaja iz upravnega spisa. Nasprotno, tožnica je v postopku na prvi stopnji bila zaslišana ter pred odločitvijo v zadevi seznanjena z rezultati ugotovitvenega postopka, tako da bi že tedaj lahko predlagala še dodatne dokaze, prav tako pa bi jih lahko predlagala v pritožbi. Sicer pa, kot sama navaja, predlaga zaslišanje prič, ki sta bili v takem svojstvu zaslišani tudi v postopku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja njenemu bratu AA. Ker pa tožena stranka v izpodbijani odločbi izrecno navaja, da je pred odločitvijo v zadevi vpogledala tudi v spis brata tožnice, je očitno, da tudi dokazi, izvedeni v postopku za priznanje statusa bratu tožnice (med katerimi sta po tožbenih navedbah tudi izpovedbi novih predlaganih prič), ne potrjujejo zatrjevane okoliščine izgnanstva staršev. Tudi če bi sodišče predlogu tožnice za izvedbo novih dokazov sledilo, bi torej po povedanem to ne moglo vplivati na drugačno odločitev v zadevi.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče moralo tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrniti.