Jedro

S tem, ko je bila tožniku dvakrat neuspešno poskušana osebna vročitev s pisnim sporočilom, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju, nato pa puščeno obvestilo, da pisanje lahko prevzame na pošti stalnega prebivališča, česar tožnik ni storil, je podana fikcija osebne vročitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1952/2001-5 z dne 30.1.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 29. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrglo tožnikovo tožbo (1. točka izreka) in zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navaja, da je tožnik dne 3.12.2001 vložil "tožbo zoper toženo stranko in odredbo za začasno zadržanje pravnomočnosti". V vlogi je navajal, da je pri toženi stranki vložil predlog za pridobitev statusa umetnika, vendar je tožena stranka odločila v nasprotju z vsebino zahteve in napačno zapisala njegovo ime in datum, s katerim je bil vpisan v register samostojnih kulturnih delavcev. Zato je toženi stranki predlagal, da odločbo odpravi in jo nadomesti s pravilno, vendar ta ni reagirala. Dne 17.11.2001 mu je tožena stranka vročala akta brez imena in priimka naslovnika. Tožnik je predlagal, da sodišče akta tožene stranke kot nezakonita razveljavi, podrejeno pa izda sklep o zadržanju pravnomočnosti, do ugotovitve naslovnika ter naj se ugotovi, da mu statusne zaheve pri toženi stranki niso prenehale in trajajo še naprej, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo po zakonu, in da so stroški tožbe nadaljnji stroški postopka. Sodišče je tožnika dne 7.12.2001 pozvalo, da tožbo dopolni, in sicer, naj točno navede kateri akt izpodbija, zakaj toži in predlaga, kako in v čem naj se izpodbijani akt odpravi, ter tožbi predloži izpodbijani akt. Istočasno je sodišče tožnika pozvalo, da, kolikor, poleg tožbe, vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe po 69. členu ZUS, to zahtevo jasno opredeli in obrazloži okoliščine, na katere opira zahtevo. Sodišče je tožnika tudi opozorilo, da bo tožbo zavrglo, če v odrejenem roku pomanjkljivosti ne bodo odpravljene in zadeve zaradi tega ne bo mogoče obravnavati. Dne 8.12.2001 je bila poskušana osebna vročitev navedenega poziva tožniku in ker ta ni bila mogoča, mu je bilo puščeno sporočilo, da se bo vročitev opravila dne 10.12.2001. Ker tudi takrat poziva ni bilo mogoče vročiti niti osebno, niti ne članom gospodinjstva, hišniku ali sosedom, je bilo puščeno obvestilo, kje in v kakšnem roku ga lahko naslovnik dvigne. Postopek vročanja je bil ponovljen, in sicer je bila dne 4.1.2002 poskušana osebna vročitev in dne 7.1.2002 nadomestna vročitev. Ker je bila vročitev sodnega pisanja opravljena v skladu z določbami 140., 141. in 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), iz obvestila pošte pa izhaja, da tožnik sodnega pisanja ni dvignil, je šteti vročitev za opravljeno.

Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep sodišče oprlo na domnevo, da mu je bil vročen poziv sodišča na dopolnitev tožbe, kar pa ne drži. Opozarja na napačno navedbo njegovega imena (ki je eno ime, sestavljeno iz dveh besed), na kar bi člani gospodinjstva ali sosedje zagotovo opozorili. Meni, da bi moralo sodišče odločiti o tožbi in o zahtevi za izdajo začasne odredbe. S tem, ko je zahtevalo, da predloži akt, ki ga nima in ga ne more pridobiti, je preseglo pooblastila iz 29. člena ZUS. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter predlaga oprostitev sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izvedlo postopek za odpravo pomanjkljivosti tožbe. Tak postopek je predviden v 1. odstavku 29. člena ZUS v primeru, če je tožba nepopolna ali nerazumljiva. Tožba je nepopolna, če nima vsebine, določene v 1. odstavku 28. člena ZUS. Po navedeni določbi je v tožbi treba navesti upravni akt, zoper katerega je tožba naperjena, razložiti zakaj se toži ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi.

Izpodbijani akt je treba priložiti tožbi. Ker glede na vsebino tožbe ni bilo jasno, zakaj in zoper kateri akt je tožba vložena, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je tožnika pozvalo, da tožbo dopolni.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določbo 2. odstavka 29. člena ZUS. Po tej določbi sodišče tožbo zavrže, če tožnik po predhodnem pozivu sodišča na dopolnitev tožbe in opozorilu na posledice, če ne bo ravnal po pozivu, v odmerjenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati. Pogoj za zavrženje tožbe na tej podlagi je torej pravilna vročitev poziva na dopolnitev tožbe.

Poziv na dopolnitev tožbe je eno od tistih pisanj, ki jih je potrebno tožniku vročiti osebno, po določbi 142. člena ZPP/99. Med tem, ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bila vročitev poziva opravljena po pogojih osebne vročitve, tožnik temu ugovarja. Iz določbe 3. odstavka 142. člena ZPP izhaja, da če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. odstavku 140. člena - hišniku ali sosedu, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju, da sprejme pisanje. Šele, če vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki naj bi mu pisanje vročil, ravna po 141. členu in velja, da je s tem vročitev opravljena - fikcija osebne vročitve. Po določbi 141. člena vročevalec, če gre, tako kot v tem primeru, za vročanje po pošti, pisanje izroči pošti naslovnikovega stalnega prebivališča, na vratih oziroma v poštnem nabiralniku na naslovu stalnega prebivališča pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Iz navedenega torej izhaja, da je, predno se uveljavijo pravila o fikciji vročitve, opraviti še en poskus vročitve s pisnim sporočilom, in če je tudi drugi poskus vročitve neuspešen, ravna po določbi 141. člena in velja, da je s tem vročitev opravljena. Ker je sodišče ugotovilo, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da je bil tak drugi poskus neuspešen in to celo dvakrat, in da je po drugem neuspelem poskusu vročevalec ravnal v skladu s 141. členom ZPP - tožniku je pustil obvestilo, da pisanje lahko prevzame na pošti stalnega prebivališča, česar tožnik ni storil, je podana fikcija osebne vročitve. Zato je pritožbeni ugovor o nepravilni vročitvi poziva na dopolnitev tožbe neutemeljen. Samo zato, ker je bilo naslovnikovo osebno ime navedeno brez vezaja, vročitev ni nepravilna.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 29. člena ZUS in na tej pravni podlagi pravilno odločilo, da se tožba zavrže, je pravilna tudi odločitev sodišča, da se zavrže zahteva za izdajo začasne odredbe. Pravilno vložena tožba je namreč procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi, ta pa, ker je bila tožba zavržena, ni podana.

Tožnik je v pritožbi predlagal tudi oprostitev plačila sodne takse, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom, št. U 1952/2001-20 z dne 4.9.2002, s katerim je tožnika oprostilo plačila sodne takse za pritožbo. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil ta sklep vročen tožniku dne 5.10.2002. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.