Jedro

Tožnik ni dokazal protipravnosti ravnanja toženke. Sporna vpogleda v SISBON sta posledica tožnikove zahteve za izbris vseh podatkov, pri čemer ni pomembno, da tožnik v zahtevi za izbris podatkov ni izrecno navedel, naj se izbrišejo podatki tudi iz SISBON. Ker toženka s tožnikom ni bila več v poslovnem razmerju, se je lahko le z vpogledom v vse evidence prepričala o tem, kateri podatki se glede tožnika še vodijo, da bi lahko zadostila njegovi zahtevi.

Za utemeljenost denarnega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi okrnitve osebnostnih pravic mora tožnik izkazati obstoj predpostavk iz 179. člena OZ, zlasti dovolj visoko stopnjo intenzivnosti duševnih bolečin in njihovo trajanje, ki prisojo odškodnine sploh utemeljujejo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 89,06 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti navedeni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožile tožnik, ki meni, da je toženka pri obravnavi njegove zakonsko utemeljene zahteve za izbris vseh njegovih osebnih podatkov iz svoje evidence, izvršila cel niz protipravnih dejanj, s katerimi je nedopustno posegla v njegove osebnostne pravice. Toženka je s protipravnimi vpogledi v osebne podatke tožnika, ki se nahajajo v medbančnem sistemu SISBON in s posredovanjem povsem napačnih in za tožnika zavajajočih informacij, tožniku nedopustno kršila ustavno zagotovljeno osebnostno pravico do zasebnosti. Sodišče je glede protipravnega vpogledovanja v sistem SISBON zavzelo povsem zmotno stališče in se ni opredelilo do izjemno pomembnega dejstva, in sicer, da je bil ta sistem na podlagi 412. člena Zakona o bančništvu vzpostavljen šele 1.1.2008 in da je interni sklep Združenja bank Slovenije določil, da se s tem dnem v vanj vnesejo le informacije o aktivnih poslih. Tožnikov račun pri banki d.d. je bil zaprt že 19.9.2006 in ker po tem datumu tožnik ni bil v poslovnem odnosu s toženko, le ta v navedeni sistem sploh ne bi smela vnesti podatkov o tožniku in v sistemu SISBON ni imela kaj preverjati v zvezi s tožnikovo zahtevo za izbris njegovih osebnih podatkov. Toženec se sprašuje, kaj je toženka iskala oziroma vpisovala v medbančni informacijski sistem, v katerega je vpogledala celo večkrat in z različnimi razlogi. Sodišče prve stopnje je vse vpoglede neprepričljivo ocenilo za dopustne. V skladu s 178. členom OZ je kršitev osebnostne pravice ne le škodljivo dejstvo temveč obenem tudi pravno priznana nepremoženjska škoda. Sodišče je tudi nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje in sploh ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Zavrnilo je namreč tožnikov dokazni predlog postavitve izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ugotovil tožnikove psihične težave zaradi protipravnega ravnanja toženke.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice, ker naj bi toženka brez pravne podlage vnesla njegove osebne podatke v medbančni sistem izmenjave informacij o boniteti strank, ki so fizične osebe (v nadaljevanju SISBON(1) ) in v te podatke tudi večkrat neupravičeno vpogledala. Toženki še očita, da ga je z obvestilom z dne 11.9.2014, da so vsi njegovi osebni podatki izbrisani, zavestno zavedla in spravila v zmoto. Tožnik se je (posplošeno) skliceval še na pravico do zasebnosti na podlagi Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni izkazal ne obstoja protipravnosti ne vzročne zveze.

6. Pravica do varstva osebnih podatkov je ustavna pravica. Vsakomur je zagotovljena pravica seznaniti se z osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj in pravica do sodnega varstva ob njihovi zlorabi (tretji odstavek 38. člena Ustave RS). Z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) se določajo pravice, obveznosti, načela in ukrepi, s katerimi se preprečujejo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika oziroma posameznice pri obdelavi osebnih podatkov. Ena od pravic po omenjenem zakonu je tudi pravica posameznika do seznanitve s podatki (30. člen ZVOP-1). Upravljavec podatkov mora na zahtevo posameznika med drugim omogočiti vpogled v katalog zbirke osebnih podatkov, potrditi, ali se podatki v zvezi z njim obdelujejo ali ne, in mu omogočiti vpogled v osebne podatke, ki so vsebovani v zbirki osebnih podatkov in se nanašajo nanj, ter njihovo prepisovanje ali kopiranje.

7. Naslednje dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno: - tožnik je 19.9.2006 zaprl transakcijski račun, ki ga je imel pri toženki, - dne 9.9.2009 se je oglasil v poslovalnici toženke v K. in zahteval vpogled v svoje osebne podatke, ko pa je ugotovil, da jih banka še vodi, je zahteval, da se v celoti izbrišejo iz njene baze podatkov, - toženka je 11.9.2009 tožniku sporočila, da je tožnika izbrisala iz vseh njenih evidenc, - na podlagi izpisa SISBON z dne 4.2.2013 je tožnik ugotovil, da je toženka v sistem vpogledala dvakrat, kot vzrok poizvedbe pa navedla „nov posel“ (10.9.2009) in „reklamacija (28.9.2008), - dne 21.2.2013 je tožnik po elektronski pošti od toženke zahteval seznanitev s svojimi osebnimi podatki (30. člen ZVOP-1), dne 11.3.2013 pa po pozivu toženke vložil podpisano zahtevo s podatki, ki so omogočili preveritev identitete, - dne 8.3.2013 je toženka vpogledala v SISBON(2) .

8. Prvi od elementov odškodninske odgovornosti toženke, ki morajo biti podani kumulativno, je protipravnost ravnanja toženke. Pritožbeno sodišče sprejema prav vse zaključke sodišča prve stopnje o tem, da tožnik protipravnosti ravnanja toženke ni dokazal. 9. Sporna vpogleda v SISBON z dne 10.9.2009 in 28.9.2009 sta posledica njegove zahteve za izbris vseh podatkov z dne 9.9.2009, pri čemer ni pomembno, da tožnik v zahtevi za izbris podatkov ni izrecno navedel, naj se izbrišejo podatki tudi iz SISBON. Ker toženka s tožnikom ni bila več v poslovnem razmerju, se je lahko le z vpogledom v vse evidence prepričala o tem, kateri podatki se glede tožnika še vodijo, da bi lahko zadostila njegovi zahtevi. Toženka je v sistem res vpogledala dvakrat, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričljivo zaključilo, da le zato, ker je bil prvič napačno vnesen razlog za vpogled in sicer „nov posel“ namesto (pravilno) „reklamacija“. Zaradi navedenih razlogov je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da toženka ne bi smela poizvedovati v SISBON, ker vanj sploh ne bi smeli biti vneseni podatki o neaktivnih poslih(3). V zvezi s slednjim je treba še dodati, da mora toženka na podlagi 79. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT) hraniti podatke in pripadajoče dokumentacije še deset let po prenehanju poslovnega razmerja(4) in da tožnik ne trdi, da se ta določba ne nanaša na vnos podatkov v SISBON.

10. Na navedeno določbo ZPPDFT se je skliceval celo tožnik sam, ko je v tožbi trdil, da ga ob taki zakonski določbi toženka z dopisom z dne 11.9.2009 ne bi smela obvestiti, da so vsi njegovi podatki izbrisani. V postopku je bilo glede tega dopisa zanesljivo ugotovljeno, da je šlo le za nespreten zapis oziroma pomoto uslužbenke toženke, za katero se je tožniku večkrat opravičila, ne pa za za „zavestno zavajanje tožnika kot šibkejše stranke“.

11. Pritožbena navedba, da je na podlagi 178. člena OZ kršitev osebnostne pravice ne le škodljivo dejstvo ampak tudi pravno priznana škoda, je pavšalna. Pritožbeno sodišče kljub temu dodaja, da se navedeno nanaša na nedenarne zahtevke iz 178. člena OZ, za utemeljenost denarnega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi okrnitve osebnostnih pravic (kot v obravnavanem primeru) pa mora tožnik izkazati obstoj predpostavk iz 179. člena OZ, zlasti dovolj visoko stopnjo intenzivnosti duševnih bolečin in njihovo trajanje, ki prisojo odškodnine sploh utemeljujejo.

12. Nazadnje je neutemeljena še pritožbena navedba, da bi sodišče moralo z izvedencem psihiatrične stroke ugotavljati tožnikove psihične težave zaradi protipravnega ravnanja toženke. Ker protipravnosti ravnanj toženke tožnik ni uspel dokazati, je tožbeni zahtevek že zato neutemeljen in sodišču ni bilo treba izvajati dokazov glede obstoja škode.

13. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): V ta sistem se morajo banke (tudi če niso članice Združenja bank Slovenije) obvezno vključiti na podlagi 390.a člena Zakona o bančništvu (ZBan), v katerem je še določeno, kateri podatki se lahko zbirajo in obdelujejo ter kdo in v kakšnem primeru lahko do podatkov dostopa. Podatki se zbirajo in obdelujejo za namen upravljanja s kreditnim tveganjem bank in drugih finančnih institucij zaradi zagotovitve odgovornega kreditiranja in preprečevanja prezadolževanja ter jih je dovoljeno uporabljati samo za ta namen (peti odstavek 390.a člena ZBan) Op. št. (2): Ugotovitev sodišča prve stopnje glede tega vpogleda pritožba izrecno ne izpodbija.

Op. št. (3): Sistem SISBON je bil vzpostavljen 1.1.2008, toženec pa je že leta 2006 zaprl račun.

Op. št. (4): V skladu s 13. točko 3. člena ZPPDFT je poslovno razmerje vsak poslovni ali drug pogodbeni odnos, ki ga stranka sklene ali vzpostavi pri organizaciji, in je povezan z opravljanjem dejavnosti organizacije.