Jedro

Tudi v primeru, kadar se ne spremeni širina same poti, na kateri ima tožeča stranka posest pravice služnosti voženj, po postavitvi ograje, na mestu, kjer je bil preje travnati pas, pomeni postavitev ograje motilno dejanje, ko tožeča stranka zaradi postavitve ograje ne more več opravljati voženj na način in z vozili kot jih je pred tem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo stranko v posesti služnostne pravice vožnje po utrjeni poti preko parc. št. 340/2 in 340/5, pripisanih pri vložku št. 988, k.o., v lasti F.in M.V., za potrebe tožnikovih nepremičnin parc. št. 340/4 in 283, pripisanih pri vložku št. 1341, k.o., s tem da je v dneh 20. in 21. maja 1995 ob zahodni meji parc. št. 340/2 in 340/5 zgradila betonski zid v višini cca 0,50 m, v širini 0,30 m z betonskimi stebri in žičnato ograjo v višini 1 m, vse v dolžini 10,5 m od glavne ceste v notranjost, ter tako po obstoječi utrjeni poti vozilom na tem delu onemogočila in otežila vožnjo pri zavijanju z glavne ceste na služnostno pot. Toženki je bilo naloženo, da mora v roku 8 dni odstraniti z zahodnega dela parc. št. 340/2 in 340/5, pripisani pri vložku št. 988 k.o., betonski zid s stebri in žičnato ograjo na dolžini 10,5 m, od glavne ceste v notranjost, ter omogočiti tožnikoma uporabo utrjene poti v razdalji 10,5 m, da ne bo izvršbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženki pa v bodoče prepovedalo posegati s takimi ali podobnimi ravnanji v posest služnostne pravice vožnje tožnikov po utrjeni poti na razdalji 10,5 m od glavne ceste v notranjost preko zahodnega dela parc. št. 340/2 in 340/5, k.o.. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper sklep zaradi motenja posesti se v ugoditvenem delu pritožuje tožena stranka. Izpodbija ga iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da zatrjevana služnost ni nikoli potekala po parc. št. 339 k.o.. Z gradnjo betonskega podstavka v maju 1995 ni bilo poseženo v parc. št. 340/5 in 340/2 in ni res, da bi za 90 cm posegli v obstoječo pot. Med potjo in zemljiščem tožene stranke je bil travnati pas, širok več kot 0,5 m, kar dokazuje, da se po njem ni vozilo, ker bi bil sicer zvožen, saj se je vsakodnevno dovažalo blago v trgovino tudi s kamioni. Dne 2.6.1997 je tožeča stranka uveljavljala nov zahtevek, ki je bil vložen po preteku subjektivnega in objektivnega prekluzivnega roka po 77. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Nesporno je ugotovljeno, da je postavljena ograja na istem mestu, kot je pred leti stal leseni plod. Zato postavitev betonskih stebrov in žične ograje ne predstavlja motilnega dejanja. Sicer pa tožeča stranka tudi ne zatrjuje, da je pri zavijanju uporabljala parc. št. 339. Zaradi postavljene ograje vožnja ni otežena in dotedanji način uporabe ni onemogočen. Pot je bila pred postavitvijo ograje enako široka kot sedaj. Tovornjaki pa so vozili po njej normalno preje in tudi sedaj. To sta potrdili priči J.P. in D.T., s pristavkom, da je kamion s prikolico težko zapeljal na pot preje, kakor tudi sedaj. V tej zadevi ne gre za vprašanja primernosti pota in je bil dokaz z izvedencem prometne stroke nepotreben. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže, njej pa prizna stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bilo storjenih bistvenih procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, v smislu 2. odst. 350 čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo vse za odločitev pomembne dejanske okoliščine. Ugotovitev, da je toženka s postavitvijo betonske ograje onemogočila in otežila vožnje tožeči stranki na razdalji 10,5 m od glavne ceste v notranjost in da pred postavitvijo ograje ni bilo nikakršnih problemov z dostavo blaga v trgovino, sedaj pa tožeči stranki ni možno pripeljati korilnega olja, plina in odpeljati smeti, ima podlago v potrdilih tako P. kot K., priče J.M., D.T., D.T. in tudi tožnika V.P. in tožnice T.P., ki sta natančno opisala razliko med vožnjami, ki sta jih opravljala preje po sporni poti in pa omejitvami po zgraditvi sporne ograje. Sklicevanje toženke, da sta priči J.P. in D.T. povedala, da vsak tovornjak lahko tudi sedaj zapelje na to pot, tako kot je preje, s čemer se smiselno zatrjuje, da ne gre za nikakršno spremembo glede načina uporabe poti, ni prepričljivo in mu pritožbeno sodišče ne more slediti, glede na ugotovitev izvedenca, da je ob sedanjem stanju dostop z glavne ceste na makadamsko sporno pot neprimeren za potrebe prometa celo za povprečno gospodinjstvo in še toliko bolj za potrebe trgovinske dejavnosti, za kar sta jo uporabljala tudi tožnika. Res je sicer, da dokaz z izvedencem prometne stroke za samo odločitev o obstoju posesti pravice služnostnih voženj ne bi bil potreben, ker ne gre za vprašanje primernosti pota. Potreben pa je bil glede na trditve toženke, da se tudi sedaj lahko po sporni poti vozi z enakimi vozili, kot se je tudi preje, kar pa se je izkazalo za neresnično. Soglašati je s pritožbeno trditvijo, da ima obstoječa sporna pot enako širino in sicer na začetku 3,50 m, nato pa 3,45 m, vendar pa to še ne pomeni, da glede na prejšnje stanje, sedaj postavljena ograja ne otežkoča voženj, ki jih je tožeča stranka opravljala pred tem. Tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je na mestu, kjer je sedaj postavljena ograja, preje kosilo travo in sicer v pasu 0,5 m, kot zatrjuje pritožnica. Dejstvo, da je bil ta pas poraščen s travo, ne dokazuje, da ni bil po potrebi uporabljen tudi za vožnje po sporni poti. Vozila namreč rabijo tudi določen zračni prostor, ki presega dimenzije tiste ploskve, ki jo s kolesi zavzema vozilo. Glede na dejstvo, da je ob enaki širini pred postavitvijo ograje bila možna normalna uporaba poti za vozila in da po njeni postavitvi na preje obstoječi travnati pas, to ni bilo več mogoče na dotedanji način, je očitno, da je tožeča stranka bila v posesti pravice uporabe tudi potrebnega zračnega prostora in pa posesti pravice, da je po potrebi tudi zavozila na ta travnati pas. Ker to ni več mogoče, je prepričljiv zaključek, da jo je tožena stranka s postavitvijo ograje na ugotovljeni razdalji, motila. Iz tega razloga je zato tudi povsem nepomembno, ali je tožena stranka postavila ograjo na istem mestu, kot je pred leti stal lesen plot. Za odločitev je namreč pomemben način izvajanja voženj pred postavitvijo ograje, to je v času, ko je bil na mestu, kjer je sedaj ograja, travnati pas, ne pa za čas pred tem, ko naj bi tam stal lesen plod. Brez teže so tudi trditve pritožnice, da zatrjevana služnost ni nikoli potekala po parc. št. 339 k.o.. Tega namreč tožeča stranka ne trdi, ampak le trdi, da je bila motena v svoji posesti služnostne pravice preko parc. št. 340/2 in 340/5. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da se ograja nahaja v delu, ki je sporen, skoraj v celoti na parc. št. 340/2 in 340/5 ter šele nato preide na parc. št. 339, vendar pa je sodišče prve stopnje v tistem delu, oziroma nad dolžino ograje 10,5 m od glavne ceste v notranjost, zavrnilo tožbeni zahtevek. Nasprotovanje temu, da bi bila tožena stranka z ograjo posegla za 90 cm v obstoječo pot, pa je brezpredmetno, saj sodišče kaj takega ni ugotovilo in tudi ni vsebovano v izreku sklepa. Da je ograja dejansko v spornem delu postavljena na zemljišču parc. št. 340/2 in 340/5, je ugotovljeno z izvedencem in pritožbeno sodišče v pravilnost take ugotovitve ne dvomi. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno in ker ima odločitev podlago v določbi ZTLR, ki so bile pravilno uporabljene, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdilo sklep sodišča prve stonje na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka neutemeljeno trdi, da je tožeča stranka dne 2.6.1997 uveljavljala nov zahtevek, ki da je vložen že po preteku subjektivnega in objektivnega prekluzivnega roka po 77. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Primerjava tako prvotno postavljenega zahtevka kot modificiranega zahtevka z dne 2.6.1997 kaže, da med zahtevki ne gre za nobeno bistveno razliko, oziroma da bi tožeča stranka zahtevala kaj drugega kot ob vložitvi tožbe. Res je v modificiranem tožbenem zahtevku zahtevala ugotovitev, "da je bila motena v posesti služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil" po utrjeni poti, v prvotnem zahtevku pa, "da je bila motena v posesti služnostne pravice hoje in vožnje" po utrjeni poti, vendar pa je bil v tem delu "z vsemi vrstami vozil" tožbeni zahtevek zavrnjen in mu je bilo ugodeno le za vožnje in hojo po poti v obsegu posesti služnostne pravice hoje in vožnje, na način in z vozili, kot je posest pravice izvajala doslej.

Tožena stranka bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, ker v njem ni bila uspešna. Odločitev o tem ima podlago v določbi 154. in 165. čl. ZPP, vsebovana pa je v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.