Jedro

Zakon sodišča ne omejuje pri določitvi izklicne cene, ki bi bila višja od vrednosti, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti. Zakon pri določitvi izklicne cene sodišča torej ne omejuje navzgor, temveč navzdol. Pri določitvi izklicne cene hitrost postopka prodaje tudi ni edino merilo, ki ga je potrebno upoštevati. V skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov, je potrebno postopek voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji tudi glede višine plačila terjatev upnikov. Zato zlasti ob prvi prodaji izklicne cene brez tehtnih razlogov ni smiselno določiti občutno pod vrednostjo, ocenjeno na podlagi ocenjene tržne vrednosti nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o prodaji nepremičnine stečajnega dolžnika in sicer ID 000 001 stanovanjski objekt (ID stavbe 000-002) v izmeri 220,60 m2 na naslovu X., s pripadajočim zemljiščem s parc. št. 001, k. o. 000 - Y. v izmeri 531,00 m2, odločilo tako: – prodaja se opravi na podlagi javne dražbe z zviševanjem izklicne cene, – izklicna cena se določi v višini 109.000,00 eurov, – varščina se določi v višini 10.900,00 eurov.

2. Zoper citirani sklep v celoti se pritožuje upnik, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da v izpodbijanem sklepu ni pojasnjeno, zakaj je izklicna cena določena po tržni vrednosti nepremičnine, namesto po likvidacijski, čeprav želi upraviteljica nepremičnino prodati čim prej, pri tem pa se zaveda tudi, da nepremičnina ni v optimalnem stanju, stanje od cenitve v letu 2018 pa se je gotovo poslabšalo.

5. Zakon sodišča ne omejuje pri določitvi izklicne cene, ki bi bila višja od vrednosti, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti. Iz prvega odstavka 332. člena ZFPPIPP izhaja, da mora sodišče določiti izklicno ceno na podlagi ocenjene vrednosti premoženja, nadalje pa je v drugem odstavku 332. člena določeno, da pri prvem sklepu o prodaji izklicna ali izhodiščna cena ne sme biti nižja od polovice vrednosti, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti. Zakon pri določitvi izklicne cene sodišča torej ne omejuje navzgor, temveč navzdol. Pri določitvi izklicne cene hitrost postopka prodaje tudi ni edino merilo, ki ga je potrebno upoštevati. V skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov, je potrebno namreč postopek voditi tako, da se zagotovijo najugodnejši pogoji tudi glede višine plačila terjatev upnikov (47. člen ZFPPIPP). Zato zlasti ob prvi prodaji izklicne cene brez tehtnih razlogov ni smiselno določiti občutno pod vrednostjo, ocenjeno na podlagi ocenjene tržne vrednosti nepremičnine. V primeru javne dražbe z zviševanjem izklicne cene slednja sicer res predstavlja le izhodišče za zviševanje cene, kar pa še ne pomeni, da ta ne sme biti določena v višini ocenjene tržne vrednosti.1 Glede na navedeno obširnejše pojasnilo v zvezi z izhodiščno ceno v izpodbijanem sklepu niti ni bilo potrebno. Pri tem so neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe glede slabega stanja objekta, ki se nahaja na nepremičnini, saj izhajajo iz cenitvenega poročila (priloga k PD 505), torej jih je izvedenka pri ocenjevanju upoštevala, saj kot izhaja iz cenitvenega poročila, si je izvedenka nepremičnino pred izvedbo cenitve tudi ogledala. Pri tem je neutemeljen tudi povsem pavšalen pritožbeni očitek, da zasleduje upraviteljica s predlogom izklicne cene v višini tržne namesto likvidacijske vrednosti, le prejem čim večjega plačila v okviru stečajnega postopka, saj kot je ugotovilo pritožbeno sodišče, je določitev izklicne cene v višini tržne vrednosti povsem zakonita, kaj bolj konkretnega v zvezi s tem pa pritožnik niti ne navaja.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog, da je prodaja predmetne nepremičnine preuranjena. V skladu z določbo drugega odstavka 330. člena ZFPPIPP se lahko prodaja premoženja stečajnega dolžnika izvede po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno. Iz tretjega odstavka istega člena tako na primer izhaja omejitev prodaje, če je izločitveni upnik pravočasno prijavil izločitveno pravico, ki je bila prerekana. Tedaj prodaje predmeta te izločitvene pravice ni dovoljeno začeti dokler zahtevek izločitvenega upnika ni pravnomočno zavrnjen ali izločitvena pravica ne preneha ob uporabi ustreznih zakonskih določb. V obravnavanem primeru pa pritožnik zatrjuje, da je bila s sodbo Upravnega sodišča RS I U 289/2019-21 z dne 14. 5. 2019 odpravljena odločba FURS št. DT 000 z dne 19. 9. 2013 kot neobstoječa in ker gre za odločbo, na podlagi katere je upnica RS (FURS) prijavila terjatve in ločitvene pravice na nepremičnini, ki je predmet prodaje iz izpodbijanega sklepa, prodaje nepremičnine sedaj ni mogoče opraviti, saj bi lahko pri delitvi kupnine prišlo do nezakonitosti. Vendar navedeno dejstvo na samo prodajo konkretne nepremičnine, kot premoženja stečajnega dolžnika, nima vpliva, temveč je slednje lahko relevantno šele v fazi razdelitve prejete kupnine, torej ko in če bo nepremičnina sploh prodana. Sicer pa je potrebno v stečajnem postopku, če ni drugih zakonskih ovir, premoženje stečajnega dolžnika čim prej unovčiti in iz pridobljene vrednosti poplačati upnike, katerih terjatve so ugotovljene na zakonsko določen način.

7. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Tako tudi sklep VSL Cst 468/2019.