Jedro

Pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Sodna praksa dosledno poudarja, da gre za kogentno določbo, ki učinkuje ne glede na dogovor strank, pri čemer pojasnjuje, da je opisana prepoved namenjena temu, da onemogoči dogovor strank o plačilu pogodbene kazni za denarne obveznosti. Nasprotno pravna teorija dopušča možnost pogodbene kazni, in sicer takrat, ko upnik uresniči pravico odstopiti od pogodbe, torej v primeru neizpolnitve pogodbe .

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženima strankama povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer vsaki 80.007,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerem je tožeča stranka od prvo tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni v višini 20 milijonov EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi 4. odstavka 23. člena pogodbe z dne 5.8.2008, (II.) zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko glede plačila pogodbene kazni v višini 20 milijonov EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi 4. odstavka 23. člena pogodbe z dne 5.8.2008 in zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko, (III.) tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko glede plačila pogodbene kazni v višini 20 milijonov EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi 4. odstavka 23. člena pogodbe z dne 5.8.2008 ter (IV.) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Obe toženi stranki navedbam v pritožbi nasprotujeta, predlagata potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

O zatrjevani procesni kršitvi:

5. Pritožnik uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je ne vidi v tem, da je sodišče prve stopnje zahtevek proti obema tožencema obravnavalo skupno, pač pa v tem, da je zoper oba eventualna toženca (192. člen ZPP) odločilo z enotno odločbo. Čeprav se je mogoče strinjati s pritožbenim opozorilom, da sodišče o zahtevku zoper eventualnega toženca odloči le, če je pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek zoper prvega toženca, pa v primeru prvega podrednega zahtevka ne gre za eventualno sosporništvo iz 192. člena ZPP, pač pa za sosporništvo po 191. členu ZPP. S prvim podrednim zahtevkom tožeča stranka tožbo uperja zoper prvo in drugo toženo stranko hkrati. Procesni institut eventualnega sosporništva (192. člen ZPP), s katerim se določi vrstni red presojanja utemeljenosti tožbenega zahtevka proti posamezni toženi stranki, je tožeča stranka uporabila le pri drugem podrednem zahtevku, uperjenem (zgolj) zoper drugotoženo stranko, in sicer za primer, če ne bi bilo ugodeno primarnemu zahtevku zoper prvo toženo stranko.

6. V skladu z določbo prvega odstavka 192. člena ZPP se drugega toženca zajame le za primer pravnomočne zavrnitve zahtevka proti primarno toženemu. Glede na navedeno je bilo postopanje sodišča prve stopnje, ki je istočasno odločalo o zahtevku tožeče stranke proti prvi in proti (eventualni) drugi toženi stranki sicer napačno, kar je tožeča stranka s pritožbo tudi uveljavljala, vendar v zvezi s to (relativno) kršitvijo ni navedla, v čem bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

7. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe. Če je sodba zakonita in pravilna kljub določeni procesni kršitvi, relativna kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana (VIII Ips 125/1995). Z odločitvijo o zahtevku zoper drugo toženo stranko sodišče ni prekoračilo tožbenega zahtevka, saj bi do tega prišlo zgolj v primeru, če bi (vsaj delno) ugodilo zahtevku zoper prvo toženo stranko. Sodišče namreč o podrednem tožbenem zahtevku meritorno odloča šele, če pred tem primarni tožbeni zahtevek zavrne. Zgolj zaradi tega, ker o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka pred tem (še) ni bilo pravnomočno odločeno, ni prišlo do takšne kršitve, da bi to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, tega pa pritožba niti ne zatrjuje (meni namreč, da bi zgolj zaradi ugotovljene relativno bistvene kršitve bilo potrebno sodbo razveljaviti). Višje sodišče zato zaključuje, da kljub prej opisani procesni kršitvi, očitana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

O absolutno bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP

8. Pritožnik navedeno kršitev vidi v zavrnitvi pravočasnih in ustrezno substanciranih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič Z. J., M. M. in M. K. 9. Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje pritožbene očitke, ki merijo na kršitev pritožnikove pravice do kontradiktornega postopka. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da dokaznemu predlogu za zaslišanje navedenih prič ni ugodilo, ker je bilo dejansko stanje, pomembno za odločitev, dovolj razjasnjeno že na podlagi do tedaj izvedenih dokazov (213. in 287. člen ZPP). S tem višje sodišče soglaša. Kot izhaja iz podatkov v spisu, navedene priče niso bile vključene v razgovore na bankah, glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugih – v izpodbijani sodbi natančno obrazloženih in v nadaljevanju te obrazložitve pojasnjenih razlogov - pa zaslišanje prič v zvezi s pripravljenostjo banke sprostiti sredstva že ob vpisu plombe hipoteke na stavbni pravici in o tem, da je bilo za banke tudi sicer zavarovanje s hipoteko na stavbni pravici zadostno, za odločitev ne more biti relevantno.

O zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju:

11. Tretji odstavek 247. člena OZ izrecno določa, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. Sodna praksa dosledno poudarja, da gre za kogentno določbo, ki učinkuje ne glede na dogovor strank (prim. II Ips 670/2007, III Ips 116/2003, VSK sodba Cp 574/99, VSM sodba Cpg 430/96), pri čemer pojasnjuje, da je opisana prepoved namenjena temu, da onemogoči dogovor strank o plačilu pogodbene kazni za denarne obveznosti. Nasprotno pravna teorija dopušča možnost pogodbene kazni, in sicer takrat, ko upnik uresniči pravico odstopiti od pogodbe, torej v primeru neizpolnitve pogodbe: po tretjem odstavku 247. člena OZ dogovor o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti (torej v primeru, če je pogodba razvezana zaradi vzroka, za katerega odgovarja pogodbena stranka, ki bi morala opraviti denarno izpolnitev), ni prepovedan in je dopusten oziroma dovoljen (prim. dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, str. 234 -235).

12. Ne glede na to, da se pritožnik sklicuje na teoretično stališče glede dogovora o pogodbeni kazni za primer odstopa od pogodbe zaradi neizpolnitve denarne obveznosti, pa zahtevek iz tega naslova kljub temu ni utemeljen. Pritožba ne izpodbija pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da pogodbena kazen med strankama ni bila dogovorjena konkretno za kršitev denarne obveznosti, saj je imela drugo tožena stranka glede na določilo 5. člena Pogodbe poleg denarne še druge obveznosti, višje sodišča pa v celoti pritrjuje ugotovitvam in zaključkom izpodbijane sodbe tudi v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da niso izpolnjene splošne predpostavke odgovornosti za neizpolnitev Pogodbe.

13. Vse, kar navaja tožeča stranka v pritožbi glede hipoteke na stavbni pravici kot zgolj eni izmed oblik zavarovanja, sklicujoč se pri tem na splošno znana dejstva v zvezi z zavarovanji pri pridobivanju kredita, predstavlja nedovoljeno navajanje novih dejstev (337. člen ZPP), ki jih ni mogoče upoštevati. Pritožnik z ničemer ni izkazal, da teh navedb ni mogel podati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave ob izpolnjenih predpostavkah iz 286. člena ZPP.

14. Ne drži pritožbena navedba, da je tožeča stranka svoj del obveznosti pri pridobivanju kredita, to je zagotovitev hipoteke na stavbni pravici izpolnila, zaradi česar ni odločilnega pomena vprašanje, ali je bila takšna oblika zavarovanja za banke sprejemljiva. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila plomba pod dn. št. 17170/2009 vpisana šele 15.6.2009, torej po tem, ko je sama Pogodbo že štela za razdrto. Zaradi tega predmetna plomba za vprašanje pravilnosti izpolnitve Pogodbe s strani tožeče stranke ne more biti relevantna, kot to pravilno navaja že sodišče prve stopnje. Ne izpodbija niti tega, da o vknjižbi na podlagi te plombe ni bilo nikoli odločeno. Tožeča stranka se na vpis kakšne druge plombe ni sklicevala, kljub temu pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpiskov iz zemljiške knjige preverilo še druge plombe in ugotovilo, da o nobeni plombi ni bilo odločeno, saj je v vseh primerih prišlo do umikov predlogov. Navedeno pomeni, da tožeča stranka zavarovanja (niti v obliki plomb, saj so bile le-te kasneje umaknjene) ni zagotovila, zato je odveč pritožbeno razpravljanje o tem, da je bila takšna oblika zavarovanja za banke sprejemljiva in bi sredstva kredita sprostile (že) ob vpisu plombe (iz tega razloga pa bi bilo odveč tudi zaslišanje prič, kot je to pojasnjeno v točkah 8. - 10. te sodbe).

15. Pritožnik neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da ponujeno zavarovanje ni bilo zadostno (oziroma, da tožeča stranka zavarovanja niti v obliki plombe ni zagotovila), pri čemer sodišče svoje zaključke pravilno veže na pričevanje prič, ki so potrdile navedbe drugo tožene stranke glede nezadostnosti zavarovanja. Predvsem tudi ne drži, da so bile trditve toženih strank glede tega pavšalne, saj so iz podatkov v spisu (navedbe in dokazi drugo tožene stranke) razvidni postopki v zvezi s pridobivanjem financiranja, drugo tožena stranka pa je konkretizirala tako banke, kot osebe, s katerimi je v zvezi s tem vodila razgovore (in predložila korespondenco z bankami). Ničesar od navedenega pritožnik ni uspel izpodbiti, pritožbena ponavljanja, da je tožeča stranka kasneje sama pridobila kredit pod istimi pogoji pa je argumentirano zavrnilo že sodišče prve stopnje. Višje sodišče se v zvezi s tem v izogib ponavljanju v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo v 32. točki izpodbijane sodbe, in ki ne potrebuje dodatne obrazložitve.

16. V zvezi s plačilom obroka v višini 28 mio EUR je sodišče prve stopnje zaključilo, da je celotna izvedba posla temeljila na pripravljenosti bank, da zagotovijo prvih 20 mio EUR kot potrebna sredstva za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pri tem je upoštevalo besedilo tako Pogodbe, kot Aneksa I, ki sta bila sklenjena na način, da bo drugo tožena stranka kot kupec v sodelovanju s tožečo stranko kot prodajalcem pridobila potrebna sredstva za financiranje kupnine s krediti. Svoje zaključke je sodišče prve stopnje oprlo na izvedeni dokazni postopek, zlasti pričevanje prič in zakonitih zastopnikov. Pritožba graja dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje z navedbami, da z nobeno razlago Pogodbe in Aneksa I ni mogoče priti do rezultata, s katerim drugo tožena stranka ne bi bila odgovorna za neizplačilo naknadnih 28 mio EUR, saj naj bil Aneks I glede izplačila tega zneska nedvoumen.

17. Višje sodišče ne soglaša s pritožbenih stališčem, da je bil (izključni) pogoj za izplačilo drugega obroka v višini 28 mio EUR (zgolj) pravnomočno gradbeno dovoljenje. Iz besedila 4. člena Aneksa I izhaja, da se je kupec zavezal plačati pogodbeno dogovorjeno kupnino v dveh fazah, in sicer v prvi fazi del kupnine, s katero bo prodajalec financiral stroške v zvezi s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, in to po dinamiki 20 mio EUR po pridobitvi teh sredstev s strani banke ob pogoji, da banka kupca za odobritev in sprostitev kredita sprejme vpis plombe hipoteke (kot zadostno zavarovanje, op. višjega sodišča), 28 mio EUR pa takoj po pridobitvi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Kot je bilo pojasnjeno že do sedaj, vpis plombe ni bil realiziran (prim. točko 14. te sodbe) in banke zavarovanja v obliki vpisa plombe hipoteke tudi niso sprejele.

18. Plačilo prvega obroka v višini 20 mio EUR je bila drugo tožena stranka dolžna plačati pod odložnim pogojem, da banka za odobritev in sprostitev sredstev kredita sprejme vpis plombe hipoteke (do česar ni prišlo), drugi obrok v višini 28 mio EUR pa takoj po pridobitvi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ob predpostavki, da je pred tem izpolnjen prvi odložni pogoj. Višje sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje (iz 34. točke izpodbijane sodbe), in sicer, da je drugo tožena stranka utemeljeno zaključila, da njena naknadna zaveza za plačilo 28 mio EUR (še) ni nastala, saj ni bil izpolnjen prvi (odložni) pogoj. Takšna razlaga (med strankama spornega) pogodbenega določila je logična in življenjska: ni utemeljeno pričakovati, da bi bila drugo tožena stranka dolžna plačati drugi del zneska kljub temu, da niso bili izpolnjeni pogoji za izplačilo prvega dela, pri čemer je bila prva faza izplačila namenjena financiranju pridobitve gradbenega zemljišča in projektov za pridobivanje gradbenega dovoljenja.

19. Tudi sicer je drugo tožena stranka zatrjevala in dokazovala, da se tožeča stranka z njo ni usklajevala glede dinamike pridobivanja gradbenega dovoljenja, čeprav je bilo to izrecno dogovorjeno. Drugo tožena stranka je pojasnila, da je bilo to določilo vneseno zato, ker je bil posel sklenjen pod pogojem, da bo kupec v sodelovanju s prodajalcem pridobil potrebna sredstva za financiranje kupnine, izvedba posla pa je nedvomno bila povsem odvisna od pripravljenosti bank, da zagotovijo potrebna sredstva. Plačilo pogodbene obveznosti je bilo tako po zaključku višjega sodišča dogovorjeno ob upoštevanju tveganja, da mora drugo tožena stranka ob sodelovanju tožeče stranke sredstva za plačilo kupnine pridobiti s strani svojih poslovnih bank, ob dodatnem tveganju, da banke vpis plombe hipoteke ne bodo sprejele. Ker je moral kupec sredstva za financiranje šele zagotoviti, je določilo o dinamiki pridobivanja gradbenega dovoljenja tudi logično, saj je povezano s prej navedenimi tveganji. Na tak zaključek pritožbena ponavljanja glede tolmačenja besedila Aneksa I, ki se nanaša na plačilo 28 mio EUR, ne morejo vplivati.

20. Vprašanje terminov in rokov iz Pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu (JZP) za odločitev ni bistvenega pomena, zato tudi ne dejstvo, da tožeča stranka Pogodbe o JZP z dne 28.3.20008 ni predložila, saj je v spis vložila le „dopolnjen predlog – pogodbe“ z dne 18.2.2008 (brez podpisov strank). Toda tudi v primeru, da so bili roki iz terminskega plana po Pogodbi o JZP preneseni v sklenjeno pogodbo med tožečo in drugo toženo stranko in so s tem zavezovali (tudi) slednjo, to ne vpliva na pravilne zaključke sodišča prve stopnje (kot je bilo pojasnjeno že do sedaj), da drugo tožena stranka ni bila odgovorna za neizpolnitev svojih pogodbenih obveznosti iz Pogodbe oziroma Aneksa I. Višje sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila (edina) zavezanka iz Pogodb o JZP tožeča stranka in ne drugo tožena stranka, ne glede na to, da je bila pogodba kot priloga sestavni del pogodbe, saj se zavezanci iz Pogodbe o JZP zgolj zaradi tega niso spremenili.

21. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženima stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.