Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Bistveno za fiduciarne pravne posle je, da temeljijo na medsebojnem zaupanju (tožnica je bila s toženko in njenim možem v prijateljskih odnosih) in da začasno urejajo neko razmerje zato, ker v tem času ni mogoče na drug način doseči pogodbenega namena, ki ga stranki končno želita doseči (toženka v času nakupa sporne nepremičnine v RS ni imela davčne in matične številke, zato vpis lastninske pravice na njeno ime ni bil možen). Pogodbenik, ki začasno stvar pridobi v last (toženka je pridobila lastninsko pravico na temelju prodajne pogodbe z dne 20. 3. 2007), pri pridobljenem stvarnopravnem stanju ne more vztrajati, ker ga veže obligacijskopravna obveznost iz fiduciarnega posla. Zaradi fiduciarne obveznosti mora prenesti svoja upravičenja na upravičenca iz fiduciarnega posla (tožnico). V primeru spora mora torej upravičenec tožiti na izpolnitev fiduciarne pogodbe.
V postopku izdaje začasne odredbe se obstoj terjatve, katere zavarovanje se z izdajo te odredbe zahteva, presoja z nižjim dokaznim standardom, kot ga ZPP sicer zahteva za končno meritorno odločitev sporu (prepričanje glede pravno odločilnih dejstev), in sicer s stopnjo verjetnosti. Ob že zgoraj izpostavljenih zatrjevanjih tožnice o fiduciarnem dogovoru s toženko ter razlogih zanj, pa po prepričanju naslovnega sodišča, predložitev kupoprodajne pogodbe za sporno nepremičnino, zemljiškoknjižnega izpiska, ki izkazuje lastništvo toženke, potrdila o pridobitvi davčne številke za tožnico, predvsem pa elektronskih sporočil med pravdnima strankama, iz katerih nedvoumno izhaja, da se je tožnica v zvezi z nakupom sporne nepremičnine in plačilom kupnine zanjo dogovarjala s toženko in njenim možem, ki sta takrat še složno živela v zakonski zvezi, za izkaz verjetnosti vtoževane terjatve zadošča. Že na osnovi razpolaganja toženke z drugimi svojimi nepremičninami pa je upravičeno sklepati, da je verjetno, da bo tako ravnala tudi s sporno nepremičnino. Ker pa tožnica zoper dobrovernega pridobitelja lastninske ali druge stvarne pravice zaradi v stvarnem (10. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ) in zemljiškoknjižnem pravu (8. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1) uveljavljenega načela zaupanja v zemljiško knjigo ne bo varovana, pa je utemeljeno tveganje, da lastninske pravice na sporni nepremični ne bo uspela uveljaviti ali pa bo zaradi stvarnopravnih obremenitev pridobila zgolj utesnjeno lastninsko pravico, s čimer bi se izjalovil pomen sodnega varstva, ki ga tožnica uveljavlja s predmetnim zahtevkom.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe v višini 30,00 EUR v roku 8 dni od dneva vročitve tega sklepa.
1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke z dne 27. 7. 2016 zoper sklep o začasni odredbi P 211/2016 z dne 11. 7. 2016. 2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno predvsem iz razloga, ker vseh predlaganih dokazov toženke ni izvedlo in jih je povsem spregledalo. Na to kaže že 8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer se kot edini dokaz, ki ga je predložila toženka, navaja prepis zvočnega posnetka dela glavne obravnave v zadevi P 167/2015. Navedeno pa ne drži, saj je toženka predlagala še tudi druge dokaze, do katerih pa se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, čeprav tako narekuje načelo kontradiktornosti, ni opredelilo. Povsem zmotno je ugotovilo tudi, da je tožnica toženki in F. K. denar izročila z namenom, da se v Sloveniji kupi nepremičnina. Iz prepisa zvočnega posnetka namreč jasno izhaja, da je tožnica po lastnih navedbah denar (80.000,00 USD) dala F. K., ne pa toženki, in se je tudi zgolj s F. K. pogovarjala glede nakupa hiše. Izpovedala je celo, da se v tem obdobju s toženko ni videla in z njo sploh ni govorila. Glede na navedeno toženka prvostopenjskih zaključkov o tem, da je tožnica terjatev na podlagi pravnega posla izkazala kot verjetno, ne povzema. V zvezi z navedenim opozarja še, da tožnica dokazil o nakazilu denarnih sredstev bodisi toženki ali F. K. ni predložila, pri čemer je bilo dokazno breme v tej povezavi na njeni strani. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi, da je bila sporna nepremičnina že predmet drugega pravdnega postopka pri tem sodišču P 167/2015. Glede na to, da F. K. v tem postopku, kjer ga je zastopal isti pooblaščenec kot sedaj tožnico, tako s primarnim (sporna nepremičnina je njegovo posebno premoženje) kot s podrejenim zahtevkom (sporna nepremičnina je skupno premoženje F. K. in toženke) ni uspel, pa je jasno, da F. K. in tožnica v tem postopku predmetni zahtevek uveljavljata brez realne dejanske podlage, torej z zatrjevanji prilagojenimi zgolj za potrebe te pravde. Toženka je v predmetnem postopku že pojasnila, kako in kdaj je pridobila predmetno nepremičnino ter da za njen nakup ni prejela nobenega nakazila ali denarja tožnice ter da s slednjo dogovor o fiduciarnem poslu ni bil sklenjen. Do teh trditev pa se sodišče prve stopnje v zvezi z dokaznimi predlogi toženke v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelilo. V ugovornem postopku je povsem prezrlo tudi, da bi bila sklenitev pravnega posla s tožnico ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v njeno korist tudi povsem v nasprotju s kogentnimi določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki za prodajo kmetijskih zemljišč določa izvedbo postopka pred upravno enoto. Do zatrjevanj toženke o tem prvostopenjsko sodišče ni zavzelo stališča in je kot verjetno ugotovilo terjatev, ki je nična že na podlagi samega zakona. Med pravdnima strankama je bilo namreč nesporno, da sporna nepremičnina predstavlja kmetijsko zemljišče, tožnica pa kot državljanka ZDA nima statusa kmeta skladno z določbami ZKZ, zato po prepričanju pritožbe pogojev za pridobitev te nepremičnine ne izpolnjuje. Protislovno s trditvami tožnice o tem, da ji je terjatev že nastala, pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da ji bo terjatev nastala šele v bodoče. Zgolj pavšalno in neobrazloženo pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi, da je tožnica izkazala, da bo izterjava terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnica je pogoj nevarnosti utemeljevala na odtujevanju in obremenjevanju drugih toženkinih nepremičnin, ki niso predmet tega postopka, kar pa po prepričanju pritožbe nedovoljeno posega v ustavne pravice toženke. V primeru zavarovanja nedenarnih terjatev subjektivna nevarnost v smislu aktivnega namernega delovanja dolžnika sicer ni potrebna, vendar pa mora biti nevarnost vendarle konkretizirano izkazana, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Tožnica namreč ni izkazala namere toženke, da bi prodala ali obremenila sporno nepremičnino. Zgolj zaradi zemljiškoknjižnega lastništva nepremičnine pa nevarnosti njene odtujitve in obremenitve tudi po stališčih sodne prakse ni mogoče utemeljiti (VSM sklep I Cp 2373/2006). Sodišče prve stopnje pa tudi nikjer ni navedlo, s kakšnim konkretnim dejanjem je tožnica izkazala nevarnost, da bo toženka predmetno nepremičnino odtujila in obremenila. S tem je pravdni stranki postavilo v neenak položaj in nesorazmerno grobo poseglo v toženkino lastninsko pravico. Pritožba pa ne sprejema tudi prvostopenjskih zaključkov o tem, da toženki z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiško knjigo ne bodo nastale nikakršne neugodne posledice. Glede na to, da je pravica razpolaganja nedvomno bistven element lastninske pravice, prepoved razpolaganja z nepremičnino ne more predstavljati le neznatne škode za njenega lastnika (VSL sklep Cpg 290/96 in sklep III Cp 425/2007). Z ozirom na vse obrazloženo toženka meni, da je izpodbijani sklep neobrazložen do te mere, da se ga ne da preizkusiti, hkrati pa je sodišče prve stopnje nesorazmerno poseglo v ustavno pravico toženke do zasebne lastnine in kršilo tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ob tem, ko se sklicuje tudi na vse ugovorne navedbe in navedbe v odgovoru na tožbo ter v tej povezavi podane dokazne predloge, sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti zavrne predlog za izdajo začasne odredbe in postopek ustavi, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje. V vsakem primeru naj tožnici v roku 8 dni naloži plačilo toženkinih stroškov za izdajo začasne odredbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
3. Tožnica v pritožbenem odgovoru pritožbena izvajanja toženke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V skladu z 239 in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka zavarovanja. V skladu s četrtim odst. 6. člena ZIZ (35. člen novele ZIZ-H) je v zadevi odločal senat. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja še, da je, ne glede na to, da gre za postopek zavarovanja, ohranilo poimenovanje strank (udeležencev), kot to velja za pravdni postopek, torej namesto upnice tožnica in namesto dolžnice toženka
7. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih uveljavlja pritožba, ne ugotavlja. Argumentacija v izpodbijanem sklepu namreč zadošča, da je prvostopenjsko presojo o izpolnitvi dveh kumulativno zahtevanih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve iz 272. člena ZIZ in s tem odločitev o zavrnitvi ugovora toženke zoper sklep o začasni odredbi tudi ob okoliščinah, na katere opozarja pritožba, ob smiselni uporabi pooblastil iz 355. člena ZPP mogoče preizkusiti kot materialnopravno pravilno.
7. Tožnica je pri sodišču prve stopnje vložila tožbo, s katero od toženke kot zemljiškoknjižne lastnice nepremičnine parc. št. 555/0 k.o. S. (v nadaljevanju sporna nepremičnina), na temelju fiduciarnega dogovora zahteva izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice pri tej nepremičnini v svojo korist. Hkrati z vložitvijo tožbe je predlagala tudi izdajo začasne odredbe za zavarovanje te nedenarne terjatve. Prvostopenjsko sodišče je predlogu tožnice sledilo in toženki s sklepom o začasni odredbi P 211/2016 z dne 11. 7. 2016 prepovedalo odtujiti in obremeniti sporno nepremičnino ter hkrati odredilo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve pri tej nepremičnini v zemljiški knjigi. Odločilo je še, da izdana začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe v tej pravdni zadevi ter da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Odločitev o stroških v zvezi z izdajo začasne odredbe je pridržalo za konec postopka. Zoper tako izdano začasno odredbo je toženka pravočasno ugovarjala, po presoji sodišča druge stopnje pa je bil njen ugovor z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavrnjen.
8. Uvodoma velja pojasniti, da je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo zgolj po uradni dolžnosti in v okviru argumentirano uveljavljanih pritožbenih navedb. Ugovornih navedb toženke in navedb, ki jih je ta podala v odgovoru na tožbo, v kolikor jih v predmetni pritožbi ni ponovila, pa glede na v sodni praksi že uveljavljeno stališče, da zgolj pritožbeno sklicevanje na navedbe v postopku na prvi stopnji ni upoštevno(1), ni obravnavalo.
9. Skladno s prvim odstavkom 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatev, če tožnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženca nastala. Zraven navedenega mora tožnik kumulativno izkazati še enega izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ(2) oziroma okoliščine iz tretjega oziroma četrtega odstavka 270. člena ZIZ(3), ki se uporabita na temelju tretjega odstavka 272. člena ZIZ. Po prepričanju naslovnega sodišča pa so tako določeni pogoji za izdajo začasne odredbe v obravnavanem primeru izkazani, kot izhaja iz razlogov v nadaljevanju.
10. Glede na zatrjevanja tožnice v predlogu za izdajo začasne odredbe in v tej povezavi ponujene dokaze, je po stališču sodišča druge stopnje, ki je v okviru pooblastil iz 355. člena ZPP(4) v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ, kritično ovrednotilo tudi vse po toženki predložene dokaze, tožnica svojo terjatev na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za sporno nepremičnino izkazala kot verjetno. Na tem mestu velja najprej zavrniti pritožbena zatrjevanja o protislovnih prvostopenjskih zaključkih glede verjetno izkazanega obstoja terjatve. Sodišče prve stopnje je tako v sklepu o začasni odredbi (6. točka obrazložitve) kot v izpodbijanem sklepu (8. točka obrazložitve) zaključilo, da je obstoj terjatve tožnice verjetno izkazan. Prvostopenjsko argumentacijo v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, »da je sodišče prepričano, da obstaja verjetnost, da bo tožnici, v kolikor bo uspela v pravdi in bo izkazala svoje trditve iz tožbenega zahtevka, terjatev nastala,« pa je mogoče razumeti le kot sklepanje sodišča prve stopnje, da je na osnovi ponujenega procesnega gradiva tožnice kot verjetno oceniti, da bo s svojim zahtevkom v predmetni pravdi uspela in pridobila judikatno terjatev(5). Nasprotij v razlogih o odločilnih dejstvih, sploh, ko je skladno z dikcijo prvega odstavka 272. člena ZIZ prvi kumulativno zahtevan pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve izpolnjen tudi, v kolikor tožnica kot verjetno izkaže, da ji bo terjatev nastala, ki bi pritožbeni preizkus prvostopenjskega sklepa onemogočala, sodišče druge stopnje zato ne ugotavlja.
11. Tožnica je v predlogu za začasno odredbo oziroma tožbi zatrjevala, da je toženka lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe št. 01/2007 z dne 20. 3. 2007, vendar pa je nakup te nepremičnine temeljil na fiduciarnem dogovoru pravdnih strank. Tožnica je želela kupiti nepremičnino v Sloveniji, kjer bi lahko bivala, saj je sem pogosto prihajala na obisk glede na to, da so bili njeni predniki Slovenci. Za pomoč pri nakupu nepremičnine se je obrnila na toženko in njenega moža, s katerima je bila v prijateljskih odnosih, slednja pa sta poiskala primerno (sporno) hišo. Ker tožnica kot državljanka ZDA, v času nakupa sporne nepremičnine v Republiki Sloveniji ni imela urejene davčne ter matične številke (EMŠO) in vpis lastninske pravice na njeno ime ni bil možen, pa sta pravdni stranki dosegli dogovor, da bo kot kupka formalno nastopala toženka, denar za nakup pa bo priskrbela tožnica, ki bo lahko od toženke vedno zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tako zatrjevan dogovor med pravdnima strankama povsem ustreza opredelitvi fiduciarnih pravnih poslov, ki v slovenskem pravnem redu sicer niso posebej normirani, vendar so glede na pretežno dispozitivno naravo obligacijskih norm (2. člen Obligacijskega zakonika - OZ) posamezni lahko veljavno sklenjeni. Bistveno za te posle je, da temeljijo na medsebojnem zaupanju (tožnica je bila s toženko in njenim možem v prijateljskih odnosih) in da začasno urejajo neko razmerje zato, ker v tem času ni mogoče na drug način doseči pogodbenega namena, ki ga stranki končno želita doseči (toženka v času nakupa sporne nepremičnine v RS ni imela davčne in matične številke, zato vpis lastninske pravice na njeno ime ni bil možen). Pogodbenik, ki začasno stvar pridobi v last (toženka je pridobila lastninsko pravico na temelju prodajne pogodbe z dne 20. 3. 2007), pri pridobljenem stvarnopravnem stanju ne more vztrajati, ker ga veže obligacijskopravna obveznost iz fiduciarnega posla. Zaradi fiduciarne obveznosti mora prenesti svoja upravičenja na upravičenca iz fiduciarnega posla (tožnico). V primeru spora mora torej upravičenec tožiti na izpolnitev fiduciarne pogodbe(6), prav tak zahtevek pa, z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi na svoje ime, v predmetni zadevi uveljavlja tožnica. Slednja je predložila kupoprodajno pogodbo skupaj z zemljiškoknjižnim dovolilom z dne 20. 3. 2007 (priloga A2) ter izkazala zemljiškoknjižno lastništvo toženke pri sporni nepremičnini (priloga A3), prav tako pa, da ji je bila davčna številka v Republiki Sloveniji dodeljena šele v letu 2009 (priloga A6). Tožnica je predložila tudi elektronsko korespondenco med njo in toženko za mesec november ter december 2006, kar je obdobje neposredno pred sklenitvijo prodajne pogodbe za sporno nepremičnino, pri čemer je toženka, čeravno so bila elektronska sporočila tožnici poslana iz njenega elektronskega naslova, vselej pisala v svojem imenu in imenu njenega moža F.. Z ozirom, da iz te korespondence izhaja, da sta zakonca v Sloveniji za tožnico našla primerno (to je sporno) nepremičnino, ki jo tudi podrobneje opisujeta, posredujeta podatke o višini kupnine in tožnici ponujata fotografije, v kolikor jo nakup zanima (priloga A4), zakonca pa v elektronskih sporočil po poizvedbi tožnice v tej smeri potrjujeta tudi prejem z njene strani nakazane kupnine (priloga A5), pa je po prepričanju naslovnega sodišča terjatev tožnice na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila verjetno izkazana.
12. Zaključka o nasprotnem ne narekuje niti izpovedba tožnice kot priče v pravdnem postopku P 167/2015, ki je glede sporne nepremičnine tekel med sedaj že zavezanima zakoncema, in sicer F. K. kot tožnikom ter M. T. (toženka v predmetni zadevi) kot toženko. Toženka je zraven prepisa zvočnega posnetka zaslišanja tožnice (priloga B2) ugovoru sicer priložila tudi tožbo (priloga B3) in sodbo v zadevi P 167/2015 (priloga B4), pri čemer iz slednje izhaja, da je bil tako primarni (sporna nepremičnina predstavlja njegovo posebno premoženje) kot podrejeni zahtevek (sporna nepremičnina je skupno premoženje razvezanih zakoncev) tožnika F.K. v tem pravdnem postopku zavrnjen. Z ozirom, da toženka ob sklicevanju na vse te listinske dokaze skušala uveljaviti isto okoliščino, in sicer, da se je tožnica ne s toženko, temveč s F. K. dogovarjala za nakup sporne nepremičnine in je njemu nakazala znesek kupnine, pa se tudi naslovno sodišče v nadaljnji presoji osredotoča zgolj na izpovedbo tožnice kot priče, ki ji je razpravljajoče sodišče v sodbi P 167/2015 z dne 11. 4. 2016 sledilo. Drži sicer kot izpostavlja pritožba, da je sodišče prve stopnje izpovedbo tožnice kot priče v zadevi P 167/2015 v izpodbijanem sklepu netočno povzelo. Tožnica je v tej zadevi res izpovedala, da je bil denar nakazan z namenom, da se v Sloveniji kupi nepremičnina zanjo (in ne kot darilo tožniku, kot zatrjevano v tožbi), vendar iz njene izpovedbe hkrati izhaja, da se je o nakupu nepremičnine dogovarjala s sedaj bivšim možem toženke F. K. ter da je denar nakazala njemu, na njegov bančni račun, s toženko pa se v zvezi s tem ni pogovarjala, je pa slednja za nakazilo denarja za nakup hiše vedela. Kljub dejstvu, da tožnica kot priča v drugem sodnem postopku, ki je glede sporne nepremičnine tekel med sedaj razvezanima zakoncema, v zvezi z dogovorom o nakupu sporne nepremičnine ter nakazilom kupnine zanjo ni izpovedala povsem skladno s tem, kot zatrjuje v predmetnem postopku, pa to prvostopenjskega zaključka o verjetno izkazanem obstoju njene terjatve na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ne omaje. V postopku izdaje začasne odredbe se obstoj terjatve, katere zavarovanje se z izdajo te odredbe zahteva, presoja z nižjim dokaznim standardom, kot ga ZPP sicer zahteva za končno meritorno odločitev sporu (prepričanje glede pravno odločilnih dejstev), in sicer s stopnjo verjetnosti. Ob že zgoraj izpostavljenih zatrjevanjih tožnice o fiduciarnem dogovoru s toženko ter razlogih zanj, pa po prepričanju naslovnega sodišča, predložitev kupoprodajne pogodbe za sporno nepremičnino, zemljiškoknjižnega izpiska, ki izkazuje lastništvo toženke, potrdila o pridobitvi davčne številke za tožnico, predvsem pa elektronskih sporočil med pravdnima strankama, iz katerih nedvoumno izhaja, da se je tožnica v zvezi z nakupom sporne nepremičnine in plačilom kupnine zanjo dogovarjala s toženko in njenim možem, ki sta takrat še složno živela v zakonski zvezi, za izkaz verjetnosti vtoževane terjatve zadošča. To velja sploh, ko toženka na drugi strani svojih pavšalnih zatrjevanj o tem, da je denarna sredstva za nakup sporne nepremičnine zagotovila sama, ni z ničemer izkazala (na primer, da je kupnino za sporno nepremičnino pokrila z denarnimi sredstvi iz naslova kredita), iz njenih zatrjevanj pa prav tako ne izhaja, da sporno nepremičnino uporablja za lastne potrebe (na primer, da v njej prebiva). Ne drži tudi, da se sodišče prve stopnje do teh navedb toženke ni opredelilo, saj je to storilo s tem, ko je glede na zatrjevanja obeh pravdnih strank ter ponujene dokaze pravilno pretehtalo, da je več tistih okoliščin, ki kažejo v prid utemeljenosti tožničinega zahtevka kot nasprotno. Na tem mestu ni odveč pripomniti še, da je toženka kot zemljiškoknjižna lastnica sporne nepremičnine za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine lahko edina pasivno (stvarno) legitimirana, ali je tožnica (tudi) z njo oblikovala fiduciarni dogovor, pa bo pokazal šele kontradiktorni dokazni postopek v predmetni zadevi, v okviru katerega bo sodišče prve stopnje skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP kritično pretehtalo vse po pravdnih strankah pravočasno predlagane in izvedene dokaze, vključno s prepisom zvočnega posnetka zaslišanja tožnice kot priče v zadevi I P 167/2015 v prilogi B2. 13. Ob pravilni uporabi materialnega prava velja zavrniti tudi zatrjevanja pritožbe o tem, da je sodišče prve stopnje dovolilo zavarovanje terjatve iz ničnega pravnega posla. V ZKZ je za promet s kmetijskimi zemljišči, kamor šteje pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom, kot je obravnavana v predmetni zadevi, sicer res predviden poseben postopek, ki zahteva podajo ponudbe pri pristojni upravni enoti, objavo ponudbe, sprejem ponudbe ter odobritev pravnega posla s strani upravne enote, pri čemer se v postopku prodaje varujejo zakonsko opredeljena predkupna upravičenja. Vendar pa pritožnica prezre izjemo iz e). točke drugega odstavka 19. člena ZKZ, ki določa, da če gre za kmetijsko zemljišče, površine največ 1000 m2, na katerem stoji manj zahteven ali zahteven objekt, ki ima v skladu z zakonom, ki ureja graditev objektov, izdano pravnomočno dovoljenje za gradnjo, odobritev pravnega posla s strani upravne enote ni potrebna. Da takšno izjema velja tudi za pravni promet s sporno nepremičnino, pa je v obravnavani zadevi oceniti kot verjetno že ob vpogledu (355. člen ZPP) v podatke GURS za to nepremičnino, ki jih je ugovoru priložila toženka sama (priloga B5). Iz teh namreč izhaja, da del sporne nepremičnine predstavljajo najboljša kmetijska zemljišča (577 m²), del pa površine počitniških hiš (172 m²), površina celotne nepremičnine, ki znaša 749 m², pa ne presega 1000 m². Prav tako iz geodetskih podatkov izhaja, da je na sporni nepremičnini postavljena stavba, že glede na zatrjevanja v predlogu za izdajo začasne odredbe ter elektronske korespondence med pravdnima strankama (priloga A4 in A5) pa je jasno, da na sporni nepremični v naravi stoji stanovanjski oziroma počitniški objekt. Ali ima ta objekt pravnomočno gradbeno dovoljenje, pa bo na osnovi pravočasnih zatrjevanj pravdnih strank in v tej povezavi ponujenih dokazov raziskalo sodišče prve stopnje v okviru kontradiktornega pravdnega postopka.
14. Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje o pomanjkanju drugega kumulativno zahtevanega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Tožnica je že s predložitvijo zemljiškoknjižnih podatkov za druge toženkine nepremičnine (priloga A9) brez dvoma kot verjetno izkazala nevarnost, da bo, v kolikor začasna odredba ne bo izdana, uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da mora biti za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve izkazana objektivna nevarnost, torej takšna, ki namernega (subjektivnega) delovanja dolžnika sicer ne zahteva, mora pa biti ustrezno konkretizirana(7). Pravilno je sicer tudi stališče toženke, da zgolj na temelju zemljiškoknjižnega lastništva določene nepremičnine o nevarnosti njene odtujitve in obremenitve ni mogoče sklepati, vendar pa ji velja odvrniti, da je ta nevarnost v obravnavanem primeru, ker iz zemljiškoknjižnih izpiskov v prilogi A9 jasno izhaja, da je toženka druge svoje nepremičnine hipotekarno obremenila (parc. št. 1648/1 in 1631/1, obe k.o. M.), pri njih ustanovila zemljiški dolg v višini kar 250.000,00 EUR (parc. št. 566/1, 566/2 , 566/3, 565/1, 565/2, 556/1, 556/2 vse k.o. S.) in 350.000,00 EUR (parc. št. 1648/1 in 1631/1, obe k.o. M.) ter z njimi nato tudi (neodplačno - s pogodbo o prenosu nepremičnin) razpolagala (parc. št. 1648/1 in 1631/1, obe k.o. M.), povsem konkretno podana. Že na osnovi razpolaganja toženke z drugimi svojimi nepremičninami pa je upravičeno sklepati, da je verjetno, da bo tako ravnala tudi s sporno nepremičnino. Ker pa tožnica zoper dobrovernega pridobitelja lastninske ali druge stvarne pravice zaradi v stvarnem (10. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ(8)) in zemljiškoknjižnem pravu (8. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1(9)) uveljavljenega načela zaupanja v zemljiško knjigo ne bo varovana, pa je utemeljeno tveganje, da lastninske pravice na sporni nepremični ne bo uspela uveljaviti ali pa bo zaradi stvarnopravnih obremenitev pridobila zgolj utesnjeno lastninsko pravico, s čimer bi se izjalovil pomen sodnega varstva, ki ga tožnica uveljavlja s predmetnim zahtevkom. Zaključek o verjetno izkazani nevarnosti, da bo terjatev tožnice na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za sporno nepremičnino onemogočena ali precej otežena, pa je še toliko bolj utrjen ob dejstvu, da je že tudi pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana zaznamba vrstnega reda za pridobitev hipoteke, kakor je razvidno iz zemljiškoknjižnega izpiska, priloženega predlogu za izdajo začasne odredbe (priloga A3). Obstoj nevarnosti za uveljavitev vtoževane terjatve v smislu zgoraj navedenega pa je v nasprotju s prepričanjem pritožbe pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje v 10. točki izpodbijanega sklepa ter predhodno v 8. točki sklepa o začasni odredbi. O smiselno zatrjevanem pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih in procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni moč govoriti.
15. Ker je glede na zgoraj obrazloženo kot verjetno izkazan že dodatni kumulativno zahtevan pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, kar ob verjetno izkazanem obstoju vtoževane terjatve za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zadošča in že to utemeljuje poseg v lastninsko pravico toženke s prepovedjo odtujitve in obremenitve sporne nepremičnine, se sodišče druge stopnje do obstoja še drugih v drugem in tretjem odstavku (ta napotuje na uporabo tretjega in četrtega odstavka 270. čelna ZIZ) 272. člena ZIZ alternativno predvidenih predpostavk, ki morajo biti posamezne s pogojem iz prvega odstavka 272. člena ZIZ hkrati podane, in jih je ugotavljalo sodišče prve stopnje (predpostavki iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ in 3. odstavka 270. člena ZIZ), ni opredeljevalo. Iz tega razloga tudi obravnavanje pritožbenih navedb o nesorazmerno grobem posegu v lastninsko pravico toženke oziroma nesorazmernem posegu v toženkino ustavno pravico do zasebne lastnine in enakega varstva pravic zaradi zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi ni bilo potrebno.
16. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženke skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
17. Kljub temu, da je za izdajo začasne odredbe po uvedbi pravdnega postopka skladno s četrtim odstavkom 266. člena ZIZ pristojno pravdno sodišče, to dejstvo postopku za izdajo začasne odredbe kot postopku zavarovanja, normiranem v ZIZ, ne jemlje samostojne narave(10). V nasprotju z naziranjem prvostopenjskega sodišča, ki je v sklepu o začasni odredbi odločitev o stroških v zvezi z izdajo začasne odredbe nepravilno pridržalo za konec postopka, je obveznost povrnitve stroškov v zvezi z začasno odredbo zato potrebno presojati neodvisno od končnega uspeha strank v pravdnem postopku in o njih odločiti na temelju uspeha pravdnih strank z začasno odredbo. Z ozirom, da se po odločitvi o predmetni pritožbi pokaže, da je tožnica s predlogom za začasno odredbo v celoti uspela, ji mora toženka povrniti s tem povezane potrebne stroške (smiselno peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), pri čemer se je naslovno sodišče ob zgolj načelni zahtevi tožnice v predlogu za začasno odredbo, da ji je toženka dolžna povrniti stroške izdaje začasne odredbe, pri presoji utemeljenosti njene stroškovne zahteve omejilo le na tiste stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe, ki so bili dejansko priglašeni oziroma izkazani (8. odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 163. člena ZPP). Kot potreben strošek (smiselno peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) ji je tako priznalo zgolj 30,00 EUR za sodno takso za predlog za začasno odredbo, plačilo katere je razvidno na list. št. 4, ta znesek pa je tožnici dolžna povrniti toženka po preteku 8 dni od dneva vročitve tega sklepa. Zakonskih zamudnih obresti tožnica v stroškovnem zahtevku ni uveljavljala, zato ji te niso priznane (smiselno 8. odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 163. člena ZPP). Tožnica je sicer priglasila še stroške za vložen odgovor na pritožbo toženke zoper sklep o ugovoru (izpodbijani sklep), vendar pa z ozirom, da njena izvajanja v tem niso v bistvenem pripomogla k odločitvi o predmetni pritožbi, te stroške tožnica krije sama (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).
18. Glede na to, da je toženka po zavrnitvi predmetne pritožbe v postopku za izdajo začasne odredbe v celoti propadla, mora svoje stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe, vključno s pritožbenimi stroški, nositi sama (smiselno šesti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
Op. št. (1) : VS RS sklep II Ips 238/1997 z dne 19. 2. 1998 ter sodba II Ips 282/2002 z dne 26. 9. 2002 in VSM sodba in sklep I Cp 1074/2016 z dne 22. 11. 2016. Op. št. (2) : Drugi odstavek 272. člena ZIZ: »Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.« Op. št. (3) : Tretji in četrti odstavek 270. člena ZIZ: »(3) Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. (4) Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.« Op. št. (4) : Iz 355. člena ZPP: »Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi.« Op. št. (5) : S pravnomočno sodbo ugotovljena terjatev je judikatna terjatev (VSC sklep I Ip 735/2007 z dne 28. 11. 2007).
Op. št. (6) : VS RS sodba II Ips 493/1998 z dne 15. 7. 1999 in sodba II Ips 522/1998 z dne 24. 6. 1999. Op. št. (7) : Tako tudi VSL sklep I Cp 2102/2016 z dne 7. 9. 2016. Op. št. (8) : 10. člen SPZ: »Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.« Op. št. (9) : 8. člen ZZK-1: »(1) Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. (2) Kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve.« Op. št. (10) : Tako tudi VSL sklep I Cpg 909/2016 z dne 10. 8. 2016.