Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da polirni stroj ni nevarna stvar, saj je mogoče ob zadostni skrbnosti nevarnost pri delu s polirnim strojem nadzorovati in tako tveganje za nastanek škode ni večje od običajnega. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.

Ker je že invalidska komisija v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ugotovila, da tožnik za delo na delovnem mestu polirca in brusilca ni zmožen, je sodišče prve stopnje zmotno samo ugotavljalo, ali delo na polirnem stroju ustreza omejitvam, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 12. 10. 2010. Zato je zmotno zaključilo, da delo na polirnem stroju ne presega omejitev, ki so bile tožniku priznane z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010 ter preuranjeno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podanega protipravnega ravnanja tožene stranke. V kolikor delodajalec delavcu, kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, ne zagotovi opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, s tem krši določbe ZPIZ-1 in ZDR, ki delodajalcu takšno ravnanje nalagajo, in je v takem primeru njegovo ravnanje protipravno. To pa pomeni, da se delodajalec ne more v celoti razbremeniti odgovornosti za nezgodo, ki nastane delavcu na delovnem mestu, za katerega je že z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da ga ni zmožen opravljati, delodajalec pa mu ne zagotovi opravljanja drugega dela, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal plačilo 10.960,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 dalje do plačila (točka I izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki njene stroške v postopku v višini 1.279,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Uveljavlja nasprotje med ugotovitvami sodišča, da je tožnik opravljal delo posluževanja CNT strojev in kontrole izdelkov in da polirni stroj, na katerem se je tožnik poškodoval, ni CNT stroj, s čimer naj bi sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma je vsaj dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je že v tožbi navajal, da ne bi smel opravljati dela na polirnem stroju, saj kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti za to ni bil usposobljen in da ta stroj ne predstavlja CNT stroja. V vlogi z dne 25. 10. 2016 pa je navedel, da je bila le zaradi omejitev v odločbi ZPIZ sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto posluževalca, dejansko pa je tožnik še naprej opravljal delo polirca in brusilca. Prav tako je navedel, da iz odločbe ZPIZ jasno izhaja, da lahko le ročno premešča bremena, ne sme pa brusiti oziroma polirati, kot je to delal, ko se je poškodoval. Enako je tožnik navajal na prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 11. 2016, in sicer, da ga tožena stranka ne bi smela razporediti na delovno mesto polirca in brusilca, kjer se je poškodoval, temveč bi skladno s pogodbo o zaposlitvi lahko delal le kot posluževalec. Sodišče se o tem odločilnem dejstvu ni opredelilo. Posledično je zmoten zaključek sodišča, da ni v vzročni zvezi s škodo dejstvo, da je bil tožnik neustrezno napoten na delo na polirnem stroju in zaključek, da ni ugotovilo protipravnega ravnanja tožene stranke, ki bi bilo v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ter da je tožnik sam odgovoren za nastanek obravnavane nezgode. Ne glede na to, ali je bil tožnik izkušen ali ne, je dejstvo, da na tem stroju ne bi smel delati tako skladno z odločbo ZPIZ kot tudi s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj ni postavilo izvedenca tehnične stroke, ki ga je predlagala tožena stranka, temveč je oceno o tem, ali je tožnik opravljal delo skladno z odločbo ZPIZ, podalo samo. Sodišče nima dovolj strokovnega znanja, niti si ni stroja ogledalo, da bi lahko ugotovilo, ali za delo, ki ga je opravljal tožnik, ni potrebna moč, ki bi presegala omejitve ZPIZ. Enako kršitev je sodišče storilo tudi s tem, ko ni obrazložilo, zakaj ni pozvalo tožene stranke, skladno z edicijsko dolžnostjo, naj predloži kazen, ki jo je morala plačati delovnemu inšpektoratu zaradi obravnavane nezgode. Navaja, da je bil tožnik seznanjen zgolj z inšpekcijskim postopkom, ni pa bil seznanjen z dejstvom, da je bila tožena stranka kaznovana v zvezi s tem postopkom. Sodišče si je odločitev o tem dokaznem predlogu pridržalo in tudi na zadnji glavni obravnavi dne 12. 1. 2016 brez obrazložitve navedlo, da se tudi ostali dokazni predlogi zavrnejo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter tožniku naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik uveljavlja s sklicevanjem na nasprotje med ugotovitvami sodišča, da je tožnik opravljal delo posluževanja CNT strojev in kontrole izdelkov in da polirni stroj, na katerem se je tožnik poškodoval, ni CNT stroj. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v času škodnega dogodka opravljal delo posluževalca CNT strojev in kontrole izdelkov se nanaša na delo, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi kot invalid III. kategorije invalidnosti. Ugotovitev, da polirni stroj, na katerem je prišlo do tožnikove nezgode, ni CNT stroj, pa se nanaša na delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal v času nezgode. To pa pomeni, da si zgornji ugotovitvi nista v nasprotju in da sodba tako v zvezi z izrekom kot v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Neutemeljeno tožnik v tem delu uveljavlja tudi pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, kot od svojega delodajalca, zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo 24. 1. 2012 na delu pri toženi stranki. Do nezgode je prišlo pri menjavanju polirnega koluta na polirnem stroju, ko je tožniku zagrabilo zaščitno rokavico in jo skupaj z roko potegnilo v stroj, pri tem pa je tožnik utrpel amputacijo četrtega prsta desne roke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožena stranka za nastali dogodek ni niti objektivno niti krivdno odškodninsko odgovorna in da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi ravnanja tožnika. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je v zvezi s presojo krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke preuranjena.

8. Odškodninsko odgovornost delodajalca je v času nezgode veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem.) urejal v 184. členu. Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 184. člena ZDR). Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) v 131. členu določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost). Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se v skladu s 149. členom OZ odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost), pri čemer 150. člen OZ izrecno določa, da za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da polirni stroj ni nevarna stvar, saj je mogoče ob zadostni skrbnosti nevarnost pri delu s polirnim strojem nadzorovati in tako tveganje za nastanek škode ni večje od običajnega. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke. Tega zaključka tožnik v pritožbi tudi ne izpodbija. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi v zvezi s presojo sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti tožene stranke za nastalo nezgodo opozarja na zmoten zaključek sodišča, da ni podanega protipravnega ravnanja tožene stranke, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo nezgodo.

10. Tožnik je toženi stranki v zvezi z nastankom nezgode očital opustitev ustrezne pričvrstitve polirnega stroja na podlago delavnice (zaradi česar naj bi se stroj med delovanjem tresel in vibriral); napotitev na delo, za katerega ni bil usposobljen oziroma ga ni bil vešč in ni bilo v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi; da je bil stroj, na katerem je delal, starejše izdelave in da stroj ni imel ustrezne zaščite vitalnih vrtečih se in nevarnih delov oziroma senzorjev, ki bi stroj v primeru posega avtomatsko zaustavili ter da je tožena stranka takšen način menjave kolutov (kot se ga je poslužil tožnik v času nezgode) dopuščala. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da očitana opustitev ustrezne pričvrstitve stroja na podlago delavnice s strani tožene stranke, kar naj bi zaradi posledičnega vibriranja stroja prispevalo k nastanku škodnega dogodka, ni dokazana. Dvokolutni brusilni stroj, na katerem je prišlo do nezgode, ustreza predpisom varstva pri delu in zagotavlja delavcem varno delo, kar potrjuje potrdilo o pregledu in preizkusu delovne opreme (B4). Nadalje je sodišče ugotovilo, da obstoj oziroma namestitev ščitnika na polirnem stroju ni v vzročni zvezi z nastankom škode, ker je zaradi menjave kolutov vedno potrebno najprej odstraniti zaščito oziroma umakniti ščitnik. Tudi očitek tožnika, da ga je tožena stranka poučila o menjavi koluta na polirnem stroju na način, kot ga je izvajal tožnik (da je pri menjavi koluta z dolgim delom ključa pritisnil na vrteče se polirne kolute), ne drži. Iz dokaznega postopka pa ne izhaja, da so na tak način kolute menjavali ostali delavci. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je do navitja rokavice na osovino in posledično poškodovanja prsta pri tožniku prišlo izključno zaradi nedovoljenega posega tožnika v stroj na način, da je pri menjavi kolutov z dolgim delom ključa pritisnil na vrteče se polirne kolute. Tožnik v pritožbi teh ugotovitev ne izpodbija, niti ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je do obravnavane poškodbe prišlo zaradi njegovega nedovoljenega posega v stroj. Ne strinja pa se s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ravnala protipravno s tem, ko mu je odredila delo na polirnem stroju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeni pritožbeni očitek utemeljen.

11. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da očitek tožnika, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker mu je odredila delo na polirnem stroju, upoštevajoč, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za posluževanje na CNT stroju, ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik v času škodnega dogodka delal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2011, ki je bila zaradi ugotovljene invalidnosti III. kategorije sklenjena za opravljanje del posluževanja CNT strojev in kontrole izdelkov ter da polirni stroj, na katerem se je pripetila nezgoda, ni CNT stroj. V nadaljevanju pa je sodišče zmotno ugotavljalo, ali delo na polirnem stroju, ustreza omejitvam, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 12. 10. 2010. 12. Tožnik je bil že pred škodnim dogodkom z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, to je, da je zmožen za delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena največ do osem kilogramov s polnim delovnim časom od 30. 9. 2010 dalje. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je izvedenska komisija dne 30. 9. 2010 podala mnenje, da je pri zavarovancu (tožniku) podana III. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % in da zavarovanec ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je brusilec - polirec vodovodnih armatur. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z zgoraj navedenimi omejitvami.

13. Tožniku, ki je bil v času ugotovljene invalidnosti III. kategorije zaposlen pri toženi stranki, je bila tožena stranka skladno s 1. točko 200. člena ZDR zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti. Omejitve pri delu po 101. členu ZPIZ-1 je dolžan zagotoviti delodajalec. Če ima zavarovanec z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, mu mora delodajalec ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu, v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo, usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo. Če delodajalec delovnemu invalidu ne zagotovi pravic na podlagi odločbe ZPIZ, lahko delavec pri delodajalcu zahteva odpravo kršitev po postopku, določenem v 204. členu ZDR. Odgovornost za zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev je izključno delodajalčeva in tudi sankcionirana kot prekršek po 1. alineji 1. odstavka 387. člena ZPIZ-1. 14. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da sta tožnik in tožena stranka v posledici ugotovljene tožnikove invalidnosti dne 18. 7. 2011 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto posluževalec (A2), utemeljeno pa pritožba opozarja, da se sodišče ni opredelilo do tožnikovih trditev (ki jih je podal že v tožbi in kasneje tudi v prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 10. 2016), da je kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto posluževalca, dejansko še naprej opravljal delo polirca in brusilca (na katerem je prišlo do obravnavne nezgode). S temi trditvami tožnik uveljavlja, da mu tožena stranka kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za drugo ustrezno delo (to je delo posluževalca), dela po tej pogodbi ni zagotovila, temveč je še naprej opravljal delo polirca in brusilca. Iz odločbe ZPIZ z dne 20. 10. 2010 pa izhaja, da tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je (bil) razporejen, to je brusilec - polirec vodovodnih armatur, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Ker je torej že invalidska komisija v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ugotovila, da tožnik za delo na delovnem mestu polirca in brusilca ni zmožen, je sodišče prve stopnje zmotno samo ugotavljalo, ali delo na polirnem stroju ustreza omejitvam, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 12. 10. 2010. Zato je zmotno zaključilo, da delo na polirnem stroju ne presega omejitev, ki so bile tožniku priznane z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010 (delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena največ do osem kilogramov) ter preuranjeno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podanega protipravnega ravnanja tožene stranke. V kolikor delodajalec delavcu kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti ne zagotovi opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, s tem krši zgoraj navedene določbe ZPIZ-1 in ZDR, ki delodajalcu takšno ravnanje nalagajo, in je v takem primeru njegovo ravnanje protipravno. To pa pomeni, da se delodajalec ne more v celoti razbremeniti odgovornosti za nezgodo, ki nastane delavcu na delovnem mestu, za katerega je že z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da ga ni zmožen opravljati, delodajalec pa mu ne zagotovi opravljanja drugega dela, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo tudi, da je bil tožnik vešč uporabe polirnih strojev, kakršnega je uporabljal na dan škodnega dogodka in da je vedel, na kakšen način se menjajo polirni koluti na spornem polirnem stroju, saj je pred zaposlitvijo pri toženi stranki kot brusilec in polirec delal 20 let in nato še pri toženi stranki 7 let. Te ugotovitve in ugotovitev, da je do poškodbe prišlo zaradi tožnikovega nedovoljenega posega v stroj na način, da je pri menjavi kolutov z dolgim delom ključa pritisnil na vrteče se polirne kolute, pa so pomembne pri presoji tožnikovega soprispevka k obravnavani nezgodi (171. člen OZ).

16. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza, ki ga je tožnik podal na glavni obravnavi dne 13. 12. 2016, in sicer za poziv toženi stranki na predložitev kazni, ki jo je prejela v okviru inšpekcijskega postopka. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 12. 1. 2017 sprejelo dokazni sklep, s katerim je ostale dokazne predloge zavrnilo, pri čemer ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti v obrazložitvi sodbe. Ali za zavrnitev obstajajo sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe.

17. Ker je zaradi zmotne materialno pravne presoje sodišča prve stopnje v zvezi s protipravnostjo ravnanja tožene stranke, kot elementom odškodninske odgovornosti, ostalo dejansko stanje glede krivdne odgovornosti tožene stranke nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj upošteva zgoraj opredeljeno stališče pritožbenega sodišča v zvezi s protipravnostjo ravnanja delodajalca, ki delavcu, kot delovnemu invalidu, ne zagotovi opravljanja ustreznega dela po odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti in ponovno odloči o zahtevku.

18. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (165. člen ZPP).