Jedro

Zakon o zaposlovanju tujcev ne določa, da mora za delavca, ki je tuj državljan, za delovno dovoljenje zaprositi delodajalec in tako tožena stranka ni bila dolžna skrbeti za to, da bi imel tožnik delovno razmerje podaljšano. Ker tožnik - tujec brez delovnega razmerja ne more biti zaposlen v slovenskem podjetju s sedežem v Sloveniji, mu je že po samem zakonu o zaposlovanju tujcev prenehalo delovno razmerje. Zakon o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS št. 33/92) ne določa, da tujcu v času bolniškega staleža zaradi poteka delovnega dovoljenja ne more prenehati delovno razmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita kot nezakonita sklepa tožene stranke z dne 1.7.1999 in št. DS 12/99-7 z dne 24.8.1999; tožena stranka je dolžna v smislu pogodbe o zaposlitvi in sklepa o razporeditvi, s katerima je določeno, da tožnik sklepa delovno razmerje s toženo stranko za nedoločen čas, pri pristojnem organu zahtevati izdajo delovnega dovoljenja za tožnika za naslednje leto in mu redno podaljšati delovno dovoljenje, sicer bo tožniku odškodninsko odgovorna zaradi neizpolnitve pogodbe o zaposlitvi; da sodišče ugotavlja, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje, ki mu še traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, kar mu je tožena stranka dolžna priznati, ga poklicati na delo, zanj priskrbeti delovno dovoljenje za določen čas enega leta, ga redno podaljševati v bodoče, tožniku izplačati obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja kot če bi delal za ves čas brezposelnosti, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti v plačilo posameznih zneskov teh obveznosti do plačila in mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas od 17.9.1999 dalje, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (tč. I izreka sodbe). Zavrnilo pa je tudi prvi tožnikov podredni zahtevek pod tč. 1 glavnega tožbenega zahtevka, ki se glasi, da sodišče ugotavlja, da je tožnik v času prenehanja delovnega razmerja, t.j. dne 17.9.1999, bil na bolniškem staležu, ki še traja, zaradi česar mu po materialnopravnih določbah Zakona o delovnih razmerjih in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo ni moglo prenehati delovno razmerje, prav tako pa tudi drugi tožnikov podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja, v smislu določb 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih, t.j. 6,5 povprečnih bruto plač na delavca za zadnje 3 mesece pred prenehanjem delovnega razmerja, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1999 dalje do plačila (tč. II izreka sodbe). Obenem pa je sklenilo, da vsaka stranka trpi sama svoje stroške postopka (tč. III izreka sodbe). Zoper to sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi primernemu oz. enemu od podrejenih tožbenih zahtevkov tožnika ter da toženo stranko obveže na plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba sprejeta na podlagi zmotne uporabe materialnega prava. Med strankama ni sporno, da je tožnik 15.4.1992, prav tako tudi 2.12.1998, sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da tožena stranka ni nikoli sklenila s tožnikom aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bi mu delovno razmerje za nedoločen čas transformirala v delovno razmerje za določen čas, da je tožena stranka ves čas do leta 1999 vlagala zahteve na pristojni organ za podaljšanje delovnega dovoljenja tožniku in vedno pridobivala delovno dovoljenje za dobo enega leta na vlogo delodajalca v smislu sklenjene pogodbe o zaposlitvi, da se je tožena stranka s sklepom z dne 1.7.1999 odločila, da zaradi zmanjšanja obsega dela ne bo vlagala nove vloge za izdajo delovnega dovoljenja za tožnika, zaradi česar je odločila, da tožniku preneha delovno razmerje z iztekom delovnega dovoljenja in da je tožnik tako v času sprejetja sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja, kot tudi v času odločitve prvostopenjskega sodišča, bil na bolniškem staležu in zdravljenju. Tako so ob upoštevanju navedenih dejstev izpolnjeni potrebni materialnopravni pogoji za ugoditev enemu od postavljenih tožbenih zahtevkov tožnika. V 17. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR je določeno, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svoje obveznosti in odgovarjajo za njeno izpolnitev. V 262. čl. ZOR pa je določeno, da je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti. Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi tega utrpel. Tožena stranka in tožnik sta leta 1992 in tudi leta 1998 sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki vsebuje tako obligacijske kot tudi delovnopravne elemente. Osnovni element, ki po svoji naravi vsebuje tako ene kot tudi druge prvine, je obveznost sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas, saj iz te kategorije izhajajo vse druge obveznosti ene in druge pogodbene stranke. To pa narekuje obveznost tožene stranke, na podlagi prevzete obveznosti, da tožnika obdrži v delovnem razmerju za določen čas, v smislu izpolnitve pogodbenih obveznosti, da redno vlaga zahteve za izdajo delovnega dovoljenja, na vlogo delodajalca, v smislu določb Zakona o zaposlovanju tujcev. V kolikor delo tožnika v času trajanja delovnega razmerja za nedoločen čas (zaradi ekonomskih razlogov) ni bilo več potrebno, pa bi tožena stranka morala izpeljati postopek za ugotavljanje trajnih presežkov in ne odločiti, da preneha delovno razmerje tožniku zaradi izteka delovnega dovoljenja, ki ga pa sama ni niti poskušala podaljšati. Ker je tožena stranka izrecno navedla kot razlog zakaj ne želi vlagati nove prošnje za izdajo delovnega dovoljenja na vlogo delodajalca, t.j., da se je zmanjšal obseg dela, kar predstavlja po svoji naravi ekonomski oz. organizacijski razlog v smislu določanja delavcev med trajne presežke, je treba uporabiti določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki se nanašajo na obveznosti delodajalca v primeru določitve delavca za trajno presežnega, tako glede dejstva, da delavcu ne more prenehati delovno razmerje, dokler je na zdravljenju oz. na bolniškem staležu, kot tudi glede obveznosti do delodajalca, da izplača delavcu odpravnino. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša v celoti z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje. V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je tožniku kot tujcu prenehalo delovno razmerje na podlagi Zakona o zaposlovanju tujcev. Ta zakon nikjer ne določa, da mora za delavca, ki je tuj državljan, za delovno dovoljenje zanj zaprositi delodajalec in tako tudi tožena stranka ni bila dolžna skrbeti za to, da bi imel tožnik delovno razmerje podaljšano tudi po 17.9.1999. Ker tožnik - tujec brez delovnega razmerja ne more biti zaposlen v slovenskem podjetju s sedežem v Sloveniji, je tako tožniku že po samem zakonu o zaposlovanju tujcev prenehalo delovno razmerje, zato je sodišče prve stopnje pravno pravilno, utemeljeno in prepričljivo zavrnilo primarni tožnikov tožbeni zahtevek in s takimi razlogi ter s takimi zaključki soglaša pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tudi prvi podrejeni zahtevek neutemeljen, saj je delovno razmerje tožniku prenehalo po Zakonu o zaposlovanju tujcev, ne pa po določbah Zakona o delovnih razmerjih in Splošne kolektivne pogodbe, saj Zakon o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS št. 33/92 z dne 3.7.1992) nima določbe, iz katere bi izhajalo, da tujcu, ki je v bolniškem staležu, zaradi poteka delovnega dovoljenja, ne more prenehati delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je prav tako pravno utemeljeno ter prepričljivo zavrnilo drugi podredni tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačati odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja v smislu 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), saj mu ni prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, ampak kot tujcu, ki mu je poteklo delovno dovoljenja. Odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot tujcu po poteku delovnega dovoljenja, ni mu pa prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu po zakonu o delovnih razmerjih. Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso tožnikove pritožbene navedbe utemeljene. Pri prenehanju delovnega razmerja pa delavcu - tujcu kot tudi ne pri podaljševanju delovnega dovoljenja, ni možno upoštevati določbe ZOR, saj je tožena stranka sklenila s tožnikom delovno razmerje za določen čas na podlagi delovnega dovoljenja, ki ga je zahtevala sama pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Tožnik pa ne more prisiliti delodajalca, da zanj vedno zahteva delovno dovoljenje glede na pogodbo o zaposlitvi iz leta 1992, ki je bila sklenjena pred uveljavitvijo Zakona o zaposlovanju tujcev. Glede na navedeno zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. čl., v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.