Jedro

V trenutku, ko je sodišče prve stopnje odredilo vročitev tožbe v odgovor toženi stranki, še ni bil začet stečajni postopek, ki se je začel po tem, ko je bila tožba vročena. Iz tega razloga je bila vročitev nepravilna, zakonita bi bila le vročitev stečajni upraviteljici. Ker tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova delno plačanega regresa za leto 2008 izplača 595,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 1. 7. 2008 dalje do plačila in zakonite zamudne obresti od izplačanega dela regresa v višini 70,00 EUR, preračunano v neto znesek, ki tečejo od 1. 7. 2008 do 16. 2. 2009 (prvi odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati iz naslova neizplačanega regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 686,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 1. 7. 2009 dalje do plačila (drugi odstavek 1. točke izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno oziroma pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotovilo, da je tožena stranka od 7. 4. 2010 dalje v stečajnem postopku na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 364/2000 z dne 7. 4. 2010. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 4. točke prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in ni prekinilo postopka, zaradi česar bi prišlo tudi do uporabe prvega odstavka 207. člena ZPP, ki določa, da ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Navedeno pomeni, da je že vročitev tožbe toženi stranki bila opravljena v obdobju, ko roki niso tekli, sodišče prve stopnje pa je zmotno štelo, da rok teče. Vročitev tožbe tudi ni bila opravljena v skladu z 251. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in sodišču prve stopnje naloži, da izda sklep o prekinitvi postopka z dnem začetka stečajnega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranke neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj se v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe iz tega razloga ne more izpodbijati. Sicer pa se razlogi, s katerimi tožena stranka uveljavlja ta pritožbeni razlog, v resnici nanašajo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ali je zaradi začetka stečajnega postopka potrebno prekiniti postopek, namreč ni vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, temveč uporabe določb ZPP.

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom opr. št. St 364/2010 z dne 7. 4. 2010 začelo stečajni postopek, zato je s tem dnem že na podlagi zakona prišlo do prekinitve postopka. V skladu s 4. alinejo prvega odstavka 205. člena ZPP se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Sklep o prekinitvi postopka, ki ga v skladu z drugim odstavkom istega člena izda sodišče prve stopnje, ima tako le deklaratorni značaj, saj sodišče ne odreja prekinitve, temveč le ugotavlja, da je do prekinitve prišlo. Prekinitev postopka ima za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja (prvi odstavek 207. člena ZPP), kar pomeni, da ne bi mogel teči tudi rok, v katerem bi tožena stranka morala odgovoriti na tožbo, seveda če bi ji bila ta sploh pravilno vročena v odgovor.

Pritožba utemeljeno opozarja, da vročitev tožbe ni bila opravljena stečajni upraviteljici, kakor to določa 251. člen ZFPPIPP. V trenutku, ko je sodišče odredilo vročitev tožbe toženi stranki sicer še ni bil začet stečajni postopek nad toženo stranko, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno odredilo, da se tožba s pozivom na odgovor vroči toženi stranki. Vendar pa je bila tožba toženi stranki vročena že po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da je bila vročitev nepravilna, saj bi takrat lahko bila zakonita le vročitev stečajni upraviteljici. Navedeno pomeni, da tožba toženi stranki sploh ni bila pravilno vročena in tudi zato ni mogel teči rok za odgovor na tožbo, ta rok pa tudi sicer ne bi mogel teči zaradi mirovanja postopka, do katerega je prišlo do nastanka pravnih posledic začetka stečajnega postopka.

Navedeno pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe (tožba ni bila pravilno vročena v odgovor), pa tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 205. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano zamudno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izdalo sklep o prekinitvi postopka in pravilno opravilo vročitev tožbe stečajni upraviteljici. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse.