Jedro

V primeru najema nepremičnine je neposredni dejanski uporabnik nepremičnine najemnik, ki je posledično tudi zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Ker je na podlagi zakona v primeru najema nepremičnine zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča najemnik, lahko v primeru, da je NUSZ plačal lastnik nepremičnine, na podlagi 197. člena OZ lastnik od najemnika zahteva povračilo plačanega zneska. Lastnik povračila plačanega zneska od najemnika ne bi mogel zahtevati le, če bi bilo med lastnikom in najemnikom izrecno dogovorjeno, da plačilo NUSZ bremeni lastnika.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožba tožene stranke pa se zavrne in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati znesek 8.461,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 2.820,63 EUR od 12. 8. 2020 dalje, - od zneska 2.820,63 EUR od 12. 10. 2020 dalje - in od zneska 2.820,63 EUR od 10. 11. 2020 dalje, vse do plačila.

2. Višji tožbeni zahtevek (višji znesek zamudnih obresti in za znesek glavnice 1.871,24 EUR) se zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.399,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka do plačila." V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 801,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči plačati znesek 10.333,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - zneska 1.148,03 EUR od 15. 6. 2020, - zneska 1.148,02 EUR od 15. 6. 2020, - zneska 1.148,03 EUR od 16. 7. 2020, - zneska 1.148,93 EUR od 15. 8. 2020, - zneska 1.148,02 EUR od 15. 9. 2020, - zneska 1.148,03 EUR od 16. 10. 2020, - zneska 1.148,03 EUR od 15. 11. 2020, - zneska 1.148,02 EUR od 17. 12. 2020 in zneska 1.148,02 EUR od 15. 1. 2021 dalje, vse do plačila." Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stroške tega postopka v višini 2.406,54 EUR, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

2. Zoper izpodbijano sodbo se zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in primarno samo odloči tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka na prvi stopnji v celoti; podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno, vse s stroškovno posledico, da se tožeči stranki naložijo v plačilo stroški odgovora na pritožbo s plačilom v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

4. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper zavrnilni del II. točke izreka sodbe. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sodbo v tem delu spremeni tako, da toženi stranki prizna še razliko priglašenih stroškov ter jih naloži v plačilo tožeči stranki, oziroma podrejeno, da se pritožbi ugodi, sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico, da se tožeči stranki naložijo v plačilo pritožbeni stroški s plačilom v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

5. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno zavrne ter hkrati toženi stranki naloži v plačilo stroške, ki so tožeči stranki nastali s predmetnim odgovorom na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka lastnica zemljišča na območju Mestne občine ... Finančna uprava Republike Slovenije je z odločbo z dne 18. 5. 2020 tožeči stranki odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) na območju Mestne občine ... za leto 2020, ki ga je tožeča stranka poravnala v štirih obrokih. Tožena stranka je uporabljala 7.200 m² zemljišča v lasti tožeče stranke za parkirišče svojih prikolic in tovornjakov, za kar je plačevala najemnino v višini 1,23 EUR/m²/mesec in stroške odvoza smeti. Med strankama ni bilo izrecnega dogovora o plačilu NUSZ. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva povračilo 10.333,13 EUR sorazmernega NUSZ s prištetim 22 % DDV zaradi uporabe 7.200 m² parkirnega zemljišča za obdobje od aprila do decembra 2020. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker med pravdnima strankama ni bilo soglasja glede plačila NUSZ.

8. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen. Sodišče prve stopnje je zavzelo materialnopravno stališče, da je v primeru najema nepremičnine zavezanec za plačilo NUSZ lastnik nepremičnine, razen če se stranki najemne pogodbe izrecno dogovorita za prenos obvezne dajatve NUSZ na najemnika. To stališče je zmotno. Prvi odstavek 62. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) določa, da mora nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice). Iz navedene določbe izhaja, da je zavezanec za javnofinančno dajatev, ki se plačuje za uporabo stavbnega zemljišča, oseba, ki to zemljišče oziroma stavbo ali njen del neposredno uporablja in ima za to pravno podlago. Pri določitvi zavezanca je relevantna le okoliščina, kdo je neposredni, to je dejanski, uporabnik stavbnega zemljišča. Katera izmed v oklepaju primeroma naštetih oseb (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik, imetnik stanovanjske pravice) bo zavezanka v posameznem primeru, je odvisno od tega, kdo stavbno zemljišče oziroma stavbo ali poslovni prostor v njej dejansko uporablja. V primeru najema nepremičnine je neposredni dejanski uporabnik nepremičnine najemnik, ki je posledično tudi zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.1

9. 197. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. Ta določba obravnava poseben primer obogatitve, ki nastane s plačilom tujega dolga. Prikrajšancu, ki je izpolnil tuj dolg, dopušča uveljavljati zahtevek neposredno proti pravemu dolžniku, in sicer ne glede na to, ali je prikrajšanec vedel, da plačuje tuj dolg, ali ne. Ker je na podlagi zakona v primeru najema nepremičnine zavezanec za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča najemnik, lahko v primeru, da je NUSZ plačal lastnik nepremičnine, na podlagi 197. člena OZ lastnik od najemnika zahteva povračilo plačanega zneska. Za presojo po 197. členu OZ je bistveno, kdo je bil zavezanec za plačilo NUSZ po zakonu in ne po odločbi upravnega organa. Lastnik povračila plačanega zneska od najemnika ne bi mogel zahtevati le, če bi bilo med lastnikom in najemnikom izrecno dogovorjeno, da plačilo NUSZ bremeni lastnika.

10. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da med strankama ni bilo izrecnega dogovora o plačilu NUSZ. Tožeča stranka je plačala NUSZ tudi za del zemljišča, ki ga je dejansko uporabljala tožena stranka kot najemnica. S tem je izpolnila tuj (toženkin) dolg, ker bi po zakonu NUSZ za ta del zemljišča morala plačati tožena stranka. Zato ji 197. člen OZ daje upravičenje, da od tožene stranke zahteva povračilo plačanega zneska NUSZ, ki odpade na del zemljišča, ki ga je uporabljala tožena stranka.

11. Tožeča stranka je v I. pripravljalni vlogi pojasnila izračun NUSZ, ki odpade na del zemljišča, ki ga je uporabljala tožena stranka, tožena stranka pa temu izračunu ni konkretizirano ugovarjala. Pritožbeno sodišče zato skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje, da je izračun pravilen in da na del zemljišča, ki ga je uporabljala tožena stranka, mesečno odpade 940,21 EUR NUSZ. Tožeča stranka iztožuje vračilo sorazmernega dela plačanega NUSZ za obdobje od aprila do decembra 2020. Tožena stranka je torej dolžna tožeči stranki povrniti znesek plačanega NUSZ v višini 8.461,89 EUR.

12. Po presoji pritožbenega sodišča se tako izračunan znesek ne poveča za DDV. Tožeča stranka je plačala znesek NUSZ, ki bi ga morala po zakonu plačati tožena stranka kot dejanska uporabnica zemljišča. S povračilnim zahtevkom na podlagi 197. člena OZ lahko tožeča stranka zahteva samo povrnitev tistega, kar je plačala. Ker je plačala samo NUSZ, povračilnega zahtevka ne more povečati za DDV, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da NUSZ ne šteje za dajatev, ki se skladno s točko a) petega odstavka 36. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) všteva v davčno osnovo za DDV. Skladno s sodno prakso Sodišča EU2 je eden od pogojev, da se davki, takse, uvozne in druge dajatve vključijo v davčno osnovo za DDV, ta, da je dajatev neposredno povezana s samo transakcijo, v zvezi s katero se zaračunava DDV. Ta pogoj pa pri NUSZ ni izpolnjen, ker se NUSZ plačuje za koledarsko leto in povsem neodvisno od tega, ali se nepremičnina, ki je predmet odmere, daje v najem ali ne. Sklenitev najemnega razmerja ne povzroči nastanka obveznosti plačila NUSZ, ampak povzroči zgolj, da se spremeni zavezanec za plačilo NUSZ. Če je davčni organ obveščen o spremembi zavezanca za plačilo NUSZ, torej o tem, da je neposredni uporabnik zemljišča postal najemnik, se bo tudi odločba o odmeri NUSZ glasila na najemnika. To pomeni, da ima najemnik možnost izbire, da NUSZ plača neposredno državi, takšne dajatve pa ne spadajo med dajatve, ki se vključujejo v davčno osnovo za DDV.3 Zaradi navedenih razlogov je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na DDV, neutemeljen.

13. Tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih mesečno izdanih računov, s katerimi je toženi stranki zaračunala tudi sorazmeren del NUSZ. Ker osnutek pisne pogodbe, v katerem je tožeča stranka predvidela mesečno zaračunavanje sorazmernega zneska NUSZ, ni bil podpisan, ni podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti tako, kot so iztoževane. Če je pridobitelj nepošten, mora plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). V obravnavani zadevi je treba šteti, da je bila tožena stranka nepoštena od takrat, ko je prejela osnutek pogodbe, s katerim je bila opozorjena, da je plačilo NUSZ njena obveznost, to je od dne 29. 1. 2020. Zamudne obresti mora torej plačati od dneva pridobitve. Kot dan pridobitve je treba šteti dan, ko je tožeča stranka plačala znesek NUSZ, ki bi ga po zakonu morala plačati tožena stranka. Tožeča stranka je NUSZ za vse nepremičnine na območju Mestne občine ... za leto 2020 plačala v 4 enakovrednih obrokih, in sicer dne 13. 7. 2020, 12. 8. 2020, 12. 10. 2020 in 10. 11. 2020. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva vračilo NUSZ za 9 mesecev (od aprila do decembra 2020), zato pritožbeno sodišče šteje, da je tožeča stranka NUSZ, ki bi ga po zakonu morala plačati tožena stranka, plačala v treh enakih delih v 2., 3. in 4. obroku plačila. Pritožbeno sodišče je priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 2.820,63 EUR od 12. 8. 2020 dalje, od zneska 2.820,63 EUR od 12. 10. 2020 dalje in od zneska 2.820,63 EUR od 10. 11. 2020 dalje.

14. Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.461,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.820,63 EUR od 12. 8. 2020 dalje, od zneska 2.820,63 EUR od 12. 10. 2020 dalje in od zneska 2.820,63 EUR od 10. 11. 2020 dalje (peta alineja 358. člena ZPP).

15. S spremembo odločitve o glavni stvari se je spremenil uspeh strank v pravdi tako, da znaša uspeh tožeče stranke približno 82 %, uspeh tožene stranke pa približno 18 %. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 18 % njenih potrebnih pravdnih stroškov, tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna povrniti 82 % njenih potrebnih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je potrebne pravdne stroške strank odmerilo po priglašenih stroškovnikih in v skladu z Odvetniško tarifo (OT).

16. Potrebni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje tožeče stranke znašajo 44 EUR izvršilnih stroškov (sodna taksa), 459,00 EUR sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, 400 točk za sestavo tožbe (tar. št. 19/1 OT), 400 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/1 OT), 300 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 20/2 OT), 50 točk za vlogo z dne 4. 10. 2022 (tar. št. 20/4 OT)4, 200 točk za vlogo z dne 14. 11. 2022 (tar. št. 20/5 OT), 50 točk za vlogo z dne 23. 11. 2022 (tar. št. 20/4 OT), 400 točk za zastopanje na naroku dne 27. 9. 2022 (tar. št. 21/1 OT), 200 točk za zastopanje na naroku dne 13. 12. 2022 (tar. št. 21/2 OT), 250 točk za urnino za narok dne 13. 12. 2022 (prvi odstavek 6. člena OT), strošek prevoda v višini 109,80 EUR (račun v prilogi A34), materialne stroške v višini 32,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 2.283,59 EUR, glede na 82 % uspeh pa 1.872,54 EUR.

17. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo 30,00 EUR stroškov opominjanja, ki jih je tožeča stranka priglasila v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Stranka je namreč upravičena do povračila stroškov izvensodnega zahtevka samo, če gre za stroške obveznega predhodnega (predpravdnega) postopka ali zunajsodnega opomina, ki predstavlja nujni formalni predpogoj za začetek postopka,5 za kar v obravnavanem primeru ne gre. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za pregled listin, pregled odločbe, ugotovitev pravnomočnosti, obvestilo stranki, pridobitev izpiskov iz zemljiške knjige in sodnega registra, ker ne gre za samostojne storitve.

18. Sodišče prve stopnje je toženi stranki priznalo 2.406,54 EUR pravdnih stroškov za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi, odgovora na dopolnitev tožbe, eno pripravljalno vlogo, pristop na dva naroka, odsotnost iz pisarne za oba naroka na poti, dvakrat kilometrino na razdalji ..., dve parkirnini, trajanje naroka, sodno takso za ugovor, stroške priče in prevajalca, 2+1 % materialnih stroškov in 22 % DDV, iz označbe na stroškovniku tožene stranke pa je razvidno, da je priznalo tudi 50 točk za pripravljalno vlogo št. 5 z dne 14. 11. 2022. Tožeča stranka v svoji pritožbi odmere stroškov tožene stranke ne izpodbija, tožena stranka pa je zoper odločitev o stroških postopka vložila pritožbo in trdi, da bi ji moralo sodišče priznati tudi nagrado za pripravljalno vlogo z dne 26. 9. 2022, pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2022, pripravljalno vlogo z dne 24. 10. 2022, pripravljalno vlogo z dne 14. 11. 2022, pripravljalno vlogo z dne 24. 11. 2022, in pripravljalno vlogo z dne 5. 12. 2022. 19. Sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo nagrade za vlogo, datirano na dan 26. 9. 2022, ker tožena stranka v njej ni podala nobenih novih navedb. Za vlogo, datirano na dan 11. 10. 2022, je treba priznati 50 točk (tar. št. 20/4 OT), ker je z njo tožena stranka skladno s pozivom sodišča prve stopnje posredovala podatke o tem, kdo se je na njeni strani dogovarjal glede najema parkirišča. Sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo stroškov za vlogo z dne 24. 10. 2022. V njej je tožena stranka podala stališča glede obračuna DDV na NUSZ, ki bi jih ob ustrezni skrbnosti lahko podala že prej, saj je bilo že od dopolnitve tožbe jasno, da tožeča stranka iztožuje tudi DDV. Za pripravljalno vlogo z dne 14. 11. 2022 je treba priznati 200 točk (tar. št. 20/5 OT), ker je z njo tožena stranka predložila pisni izjavi dveh prič. Za vlogo z dne 24. 11. 2022 je treba priznati 50 točk (tar. št. 20/4 OT). V njej je tožena stranka podala ugovor prekluzije za listine, ki jih je tožeča stranka priložila pisnim izjavam prič in stranke. Za vlogo z dne 5. 12. 2022 je treba priznati 50 točk (tar. št. 20/4 OT). V njej se je tožena stranka izjavila glede pravočasnosti dokaznega predloga tožeče stranke in odgovorila na navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 23. 11. 2022, ki se nanašajo na število zaslišanih oseb na strani obeh strank in na ustreznost prevoda pisne izjave priče A. A. Tako priznanim stroškom je treba prišteti materialne stroške in 22 % DDV. Poleg stroškov, priznanih s strani sodišča prve stopnje, je torej toženi stranki treba priznati še 221,80 EUR, kar skupaj znaša 2.628,34 EUR, glede na 18 % uspeh pa 473,10 EUR.

20. Po pobotu zneskov stroškov, priznanih obema strankama, je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.399,44 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tako izračunane stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v 15 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se je po spremembi odločitve o glavni stvari spremenil uspeh strank v pravdi in je po pobotu zneskov stroškov tožena stranka dolžna plačati določen znesek tožeči stranki, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, čeprav je priznalo nekatere od postavk stroškovnika, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pritožbi.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka s pritožbo tožeče stranke temelji na na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Uspeh tožeče stranke s pritožbo je približno 82 %, uspeh tožene stranke v postopku s pritožbo tožeče stranke pa je približno 18 %. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo naslednje pritožbene stroške: 459,00 EUR takse za pritožbeni postopek, 500 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 22/1 OT), 10 točk materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 832,32 EUR, glede na 82 % uspeh pa 682,50 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo naslednje pritožbene stroške: 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 10 točk materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 373,32 EUR, glede na 18 % uspeh pa 67,20 EUR.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka s pritožbo tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato mora tožeči stranki povrniti njene stroške postopka s pritožbo tožene stranke, ki obsegajo 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 5 točk materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR.

23. Po pobotu zneskov pritožbenih stroškov, priznanih obema strankama, je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 801,96 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tako izračunane stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v 15 dneh, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Glej npr. sodbi Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1993/2014 z dne 12. 3. 2015 in I U 286/2014 z dne 8. 5. 2014, sodbo Višjega sodišča v Celju Cpg 148/2016 z dne 7. 9. 2016 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 427/2020 z dne 11. 8. 2020. 2 Npr. združene zadeve C‑618/11, C‑637/11 in C‑659/11. 3 Primerjaj T. Prezelj, Ali je NUSZ v osnovi za DDV?, Revija Denar, št. 461/2016. 4 Pritožbeno sodišče je vlogo z dne 4. 10. 2022 ovrednotilo kot dokazni predlog ali drugo vlogo po tar. št. 20/4 OT, ker je tožeča stranka v njej skladno s pozivom sodišča prve stopnje sporočila, katera oseba naj se zasliši v zvezi z dogovarjanjem o najemu parkirišča. Pritožbeno sodišče te vloge ni ovrednotilo kot tretjo obrazloženo pripravljalno vlogo, čeprav je tožeča stranka v njej podala materialnopravna naziranja v zvezi z obračunom DDV. Pri presoji potrebnosti stroškov je treba presojati tudi, ali bi lahko stranka svoje navedbe skoncentrirala v manjšem številu vlog. Tožeča stranka bi materialnopravna naziranja glede DDV ob ustrezni skrbnosti lahko podala že prej, tožena stranka je namreč že v odgovoru na dopolnitev tožbe navedla, da ni razloga, da bi tožeča stranka lahko zaračunala DDV za plačilo NUSZ. 5 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 448/2021 z dne 1. 9. 2021.