Jedro

Izpodbijanega sklepa ni mogoče uspešno utemeljiti na domnevi, da višje varščine upnik ne bo pripravljen plačati, saj je odločitev o plačilu s strani sodišča določene varščine v domeni upnika.

Sodna praksa v zvezi z obstojem nevarnosti pri izdaji začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve res stoji na stališču, da mora upnik pri izkazu subjektivnega pogoja zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem, ki meri na izigravanje upnika. Vendar pa lahko upnik s plačilom varščine doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti. V takem primeru dobi namreč dolžnik iz založene varščine na relativno enostaven način povrnjeno škodo, ki mu je nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe.

Izrek

I. Pritožbi upnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 1. 2016 v I. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba tretje dolžnika zoper III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 4. 4. 2016 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. 1. 2016 zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe za zavarovanje upnikove terjatve v višini 49.229,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2015 z nalogom A. A. d.d., da mora dolžniku B. B. d.o.o. ali komu drugemu po njegovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska z dolžnikovega računa. Prav tako je zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe s prepovedjo dolžniku C. C., da ne sme odtujiti ali obremeniti svojih nepremičnin, vpisanih pri k. o. X (parcela št. 000) z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, skupaj z zahtevkom za plačilo izvršilnih stroškov (točka I. izreka). Za zavarovanje navedene upnikove terjatve je izdalo začasno odredbo s prepovedjo dolžniku C. C., da ne sme razpolagati s svojim osebnim vozilom znamke BMW 320/touring/d in hrambo tega vozila pri upniku, z vpisom prepovedi razpolaganja z navedenim vozilom v register pri AJPES ter z imenovanjem izvršitelja (II. točka izreka). Sklenilo je še, da se začasna odredba iz II. točke izreka izvrši pod pogojem, da upnik v roku 8 dni založi varščino za začasno odredbo v višini 7.200,00 EUR in o tem obvesti sodišče (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep je vložil pravočasno pritožbo upnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo ob določitvi višjega zneska varščine.

3. Dolžniki so na pritožbo upnika odgovorili. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo v delu, ki se nanaša na prvega in drugega dolžnika zavrže kot nedovoljeno, v delu, ki se nanaša na tretje dolžnika pa zavrne.

4. Iz pritožbe upnika je razvidno, da sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 1. 2016 smiselno izpodbija v delu, v katerem upnik s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspel, torej glede odločitve v I. točki izreka sklepa z dne 15. 1. 2016. Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 1. 2016 preizkušalo v izpodbijanem delu, to je v I. točki izreka (prvi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu izreka se, glede na predlagani izvršilni sredstvi, nanaša na drugo in tretje dolžnika. Upnik ima pravni interes za pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, zato njegova pritožba ni nedovoljena. Pritožbeno sodišče pritožbe ni zavrglo, kot to predlagajo dolžniki, temveč jo je vsebinsko obravnavalo.

5. S sklepom z dne 4. 4. 2016 je nato sodišče prve stopnje odločilo še o predlogu upnika za izdajo začasne odredbe zoper prvo dolžnika D. D., in sicer je predlog upnika zoper njega zavrglo (I. točka izreka), nadalje pa tudi o ugovorih vseh treh dolžnikov zoper sklep z dne 15. 1. 2016 v delu, v katerem ta predstavlja sklep o izdani začasni odredbi. Sklenilo je, da se zavrže ugovor prvo dolžnika D. D. d.o.o. ter ugovor drugo dolžnika B. B. d.o.o. zoper navedeni sklep (II. točka izreka). Zavrnilo je ugovor tretje dolžnika C. C. zoper II. točko izreka sklep o dovolitvi začasne odredbe z dne 15. 1. 2016 (III. točka izreka).

6. Zoper III. točko izreka sklepa z dne 4. 4. 2016 vlaga pravočasno pritožbo tretji dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu ugovoru ugodi in sklep o izdani začasni odredbi z dne 15. 1. 2016 v II. točki izreka spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da njegovemu ugovoru ugodi in sklep z dne 15. 1. 2016 v II. točki izreka razveljavi.

7. Iz pritožbe tretje dolžnika je razvidno, da sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 4. 2016 izpodbija v delu, v katerem je sodišče njegov ugovor zavrnilo, torej glede odločitve v III. točki izreka sklepa z dne 4. 4. 2016. Pritožbeno sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 4. 2016 preizkušalo v izpodbijanem delu, to je v III. točki izreka (prvi odstavek 350. člena ZPP).

8. Sodišče je v tej zadevi izdalo še dopolnilni sklep z dne 26. 4. 2016, s katerim je tretje dolžniku naložilo, da mora upniku povrniti 83,54 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeni sklep s pritožbo ni izpodbijan, zato ga pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

9. Pritožba upnika je utemeljena. Pritožba tretje dolžnika ni utemeljena.

10. Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 270. členu. Sodišče izdajo začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče izda na upnikov predlog začasno odredbo tudi, kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če upnik založi v danem roku znesek, ki ga sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe (prvi odstavek 275. člena ZIZ).

11. Sodišče prve stopnje je v bistvenem sklenilo, da je upnik uspel izkazati verjeten obstoj terjatve do vseh treh dolžnikov, da pa ni uspel verjetno izkazal subjektivne nevarnosti, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Nadalje je sklenilo, da je delno utemeljen predlog upnika za izdajo začasne odredbe s položitvijo varščine, na podlagi prvega odstavka 275. člena ZIZ. Dolžniku C. C. je zato, po plačilu varščine v znesku 7.200,00 EUR s strani upnika, odredilo prepoved razpolaganja z osebnim vozilom, hrambo vozila pri upniku ter vpis prepovedi v register pri AJPESu. Nadalje je menilo, da je upnik z izdanim sklepom o izvršbi že dosegel rubež denarnih sredstev dolžnika B. B. na njegovem računu pri A. A. d.d. do višine predmetne denarne terjatve in zato sklenilo, da v tem delu izdaja začasne odredbe ne bi bila ustrezen ukrep. Menilo je tudi, da je bila že izvedena zaznamba izvršilnega sklepa pri nepremičnini dolžnika C. C. ter da je upnik že pridobil zastavno pravico na nepremičnini in tudi v tem delu sklenilo, da je upnik že dovolj zavarovan. Sodišče prve stopnje je navedlo še, da višje varščine upnik zagotovo ne bi bil pripravljen plačati ter zato predlog v tem delu zavrnilo.

12. Po presoji pritožbenega sodišča upnik utemeljeno napada ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z rubežem denarnih sredstev dolžnika ter s pridobitvijo zastavne pravice na nepremičnini. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišče v izvršilnem postopku izdalo sklep o izvršbi, s katerim je bil dovoljen rubež dolžnikovih denarnih sredstev ter zaznamba sklepa o izvršbi na nepremičninah dolžnika v zemljiški knjigi. Ker pa je bil sklep o izvršbi izdan na podlagi menice kot verodostojne listine, je bil po ugovoru dolžnikov s sklepom razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Glede postopka izvršbe na podlagi priložene menice (41.a člen ZIZ), ki se je uveljavil z ZIZ-H in ZIZ-I, po katerem je sodišče sklep o izvršbi takoj izročilo organizaciji, ki opravlja plačilni promet, ji naložilo, naj blokira dolžnikova sredstva, organizacija za plačilni promet pa je takoj nato blokirala račun in izvršbo tudi izvedla, pa pritožbeno sodišče dodaja, da je Ustavno sodišče določbe, ki so to dopuščale, razveljavilo (šesti odstavek 45. člena, četrti odstavek 46. člena, drugi odstavek 138. člena in drugi odstavek 150. člena ZIZ).(1)

13. Glede na navedeno je neutemeljen sklep sodišča prve stopnje, da je upnik glede teh predlaganih sredstev zavarovanja že dovolj zavarovan z rubežem sredstev na računu in z zastavno pravico na nepremičnini. Prav tako pa izpodbijanega sklepa ni mogoče uspešno utemeljiti na domnevi, da višje varščine upnik ne bo pripravljen plačati, saj je odločitev o plačilu s strani sodišča določene varščine v domeni upnika.

14. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP) je tako ostalo relevantno dejansko stanje glede pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi prvega odstavka 275. člena ZIZ nepopolno ugotovljeno. V kolikor bi pritožbeno sodišče samo odločalo o izdaji začasne odredbe ob določitvi ustrezne varščine, bi poseglo v pravico strank do izjave. Sodišče prve stopnje bo moralo zato ponovno odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe z nalogom A. A. d.d., da dolžniku B. B. d.o.o. ali komu drugemu po njegovem nalogu odreče izplačilo denarnega zneska ter s prepovedjo dolžniku C. C., da ne sme odtujiti ali obremeniti svojih nepremičnin, vpisanih pri k. o. X z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi, ob predlogu za določitev varščine.

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo, sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 1. 2016 v izpodbijani I. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

16. Sodna praksa v zvezi z obstojem nevarnosti pri izdaji začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve res stoji na stališču, da mora upnik pri izkazu subjektivnega pogoja zatrjevati in verjetno izkazati konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem, ki meri na izigravanje upnika. Vendar pa lahko upnik s plačilom varščine doseže izdajo začasne odredbe tudi v primeru, da ni izkazal verjetnosti terjatve in verjetnega obstoja nevarnosti (prvi odstavek 275. člena ZIZ). V takem primeru dobi namreč dolžnik iz založene varščine na relativno enostaven način povrnjeno škodo, ki mu je nastala zaradi neutemeljene ali neupravičene začasne odredbe (smiselno II Cp 2810/2015).

17. Dolžnik v pritožbi zatrjuje, da upnik ni izkazal niti minimuma tistega, kar bi moral trditi za utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe, saj ni izkazal obstoja druge predpostavke za izdajo začasne odredbe niti je ni zatrjeval. S sklicevanjem na odločbo I Cpg 806/2011 dolžnik utemeljuje svoje stališče, da določba 275. člena ZIZ sicer dopušča izdajo začasne odredbe ne da bi upnik izkazal verjeten obstoj terjatve in nevarnosti, kar pa ne pomeni, da upniku nikakor ni potrebno izkazovati obstoja terjatve in nevarnosti, le „verjetno“ mu je ni potrebno izkazati. Skliceval se je na to, da bi, ob drugačni interpretaciji, določba prvega odstavka 275. člena ZIZ, na podlagi katere bi upnik dosegel izdajo začasne odredbe zgolj ob plačilu varščine, pomenila hud poseg v pravni položaj dolžnika, zaradi česar jo je potrebno obravnavati restriktivno.

18. Po presoji pritožbenega sodišča se obravnavani primer bistveno razlikuje od zadeve, obravnavane v odločbi I Cpg 806/2011. Kot izhaja iz odločbe v zadevi I Cpg 806/2011 je bila podlaga za navedeno materialnopravno presojo pritožbenega sodišča ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala niti minimuma tistega, kar bi morala trditi in izkazati za utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe. Tako iz odločbe I Cpg 806/2011 (11. in 12. točka obrazložitve) izhaja, da tožeča stranka ni niti zatrjevala obstoja druge predpostavke za izdajo začasne odredbe niti ni kako drugače utemeljevala potrebnosti izdaje začasne odredbe, prav tako pa tudi ni navedla, katera so tista dejstva in okoliščine, ki bi (sploh) utemeljevale izdajo začasne odredbe proti toženi stranki. Restriktivno interpretacijo določbe prvega odstavka 275. člena ZIZ je torej sodišču v zadevi I Cpg 806/2011 narekovala presoja, da ob izostanku vsaj minimalnih trditev glede obsoja predpostavk za izdajo začasne odredbe, ne bi bilo mogoče izključiti niti primerov, ko bi dejansko šlo za zlorabo pravice do sodnega varstva oziroma bi bil predlog za izdajo začasne odredbe vložen zgolj z namenom šikaniranja druge stranke.

19. Sodišče prve stopnje je v sedaj obravnavani zadevi ugotovilo verjeten obstoj terjatve tožeče stranke do dolžnikov. Tako je sklenilo na podlagi trditev upnika, da ima nasproti dolžnikom denarno terjatev v višini 49.229,78 EUR na podlagi pogodbe o E. servisnem sistemu št. ..., ki sta jo dne 13. 7. 2009 sklenila upnik in prvo dolžnik, preostala dva dolžnika pa sta menična poroka. Tretje dolžnik obstoju terjatve upnika ni ugovarjal in ji tudi v pritožbi ne nasprotuje. Prav tako je upnik podal trditve v zvezi z verjetnim obstojem nevarnosti, in sicer, da je tretje dolžnik razpolagal s svojim premoženjem, ker je svojo nepremičnino nesorazmerno visoko obremenil s hipotekarnim kreditom (v višini 220.000,00 EUR, njena ocena po vrednotenju GURS-a 239.742,00 EUR). Upnik pojasnjuje, da banke navadno zahtevajo jamstvo v razmerju najmanj 1:2 in da je bila tako nesorazmerno visoka zadožitev verjetno izpeljana prav zato, da upniki na nepremičnino ne bi mogli poseči. 20. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, se trditve upnika nanašajo na ravnanje tretje dolžnika v času pred dnem izdaje menice in podpisom menične izjave, s katero se je kot menični porok zavezal k izpolnitvi te obveznosti. Upnik torej navaja okoliščine, iz katerih izhaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena. Ta pogoj je sicer določen kot predpostavka za izdajo začasne odredbe pri začasni odredbi za zavarovanje nedenarne terjatve. Upnik je torej zatrjeval obstoj predpostavke objektivne nevarnosti po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ni pa zatrjeval subjektivne nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ.

21. Vendar pa zato, po presoji pritožbenega sodišča, ni mogoče pritrditi dolžnikovim pritožbenim navedbam, da upnik ni navedel nobenih trditev za utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe. Navedene trditve glede objektivne nevarnosti, po presoji pritožbenega sodišča, zadoščajo, ob upoštevanju, da gre za predlog na podlagi prvega odstavka 275. člena ZIZ, ki terja od upnika plačilo ustrezne varščine. Namen določbe 275. člena ZIZ je namreč prav v tem, da sodišče ob upnikovi predložitvi varščine izda začasno odredbo tudi v primeru, ko upnik ni (ustrezno) izkazal predpostavk za izdajo začasne odredbe, saj položena varščina nadomešča izkaz predpostavk za izdajo začasne odredbe.

22. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče še dodaja, da dolžnik v konkretnem primeru ni podal prav nikakršnih nasprotnih dejanskih navedb v zvezi z obremenitvijo svojega nepremičnega premoženja oziroma v zvezi s svojim premoženjem nasploh. Prav tako pa tudi ni z ničemer konkretno utemeljil svojih trditev o hudem posegu začasnih odredb v pravni položaj dolžnika, tako da vsi dolžnikovi očitki ostanejo zgolj na načelni ravni. Pritožba je namreč vsebinsko prazna, saj se dolžnik sklicuje le na iztrgane dele besedila odločbe v zadevi I Cpg 806/2011. 23. Glede na navedeno je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je upnik podal zadostne trditve v zvezi z verjetnim obstojem terjatve in nevarnosti ter je, ob upoštevanju določbe prvega odstavka 275. člena ZIZ, odločilo pravilno, ko je izdalo predlagano začasno odredbo s prepovedjo in hrambo osebnega vozila tretje dolžnika. Neutemeljena je torej pritožba tretje dolžnika, ki napada sklep v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov ugovor zoper izdani sklep o začasni odredbi.

24. Sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 4. 2016 v III. točki izreka je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tretje dolžnika zavrnilo in sklep z dne 4. 4. 2016 v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Op. št. (1): Primerjaj odločba U-I-79/12, U-1-286/12 in U-I-266/12.