Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da morata biti po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, v katerem je urejeno varstvo pričakovanih pravic za delovne invalide, izpolnjena dva kumulativno določena pogoja, da je delovnemu invalidu zagotovljeno uveljavljanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Torej pogoj statusa delovnega invalida na dan 31. 12. 2012 in pogoj prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje istega dne. Pogoj lastnosti zavarovanca v 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni določen. Invalid II. ali III. kategorije, ki je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, razen za čas eventualnega prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, namreč sploh ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako lastnosti zavarovanca niti ne more imeti. Tolmačenje toženca, da tožnici varstvo pričakovanih pravic po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni zagotovljeno, ker kot uživalka vdovske pokojnine po odločbi od 27. 3. 2009 dalje ni imela lastnosti zavarovanke, je zmotno. Pri tožnici, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami in je bila hkrati od 5. 8. 2005 do 2. 9. 2013 tudi prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb, sta oba navedena pogoja iz 2. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 izpolnjena. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo, izdano v reviziji prvostopenjske odločbe, utemeljeno odpravilo in s tem pustilo v veljavi odločbo, s katero je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 299,63 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo št. ... z dne 14. 10. 2013 in tožencu naložilo, da tožnici povrne 567,98 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno razveljavitev oziroma spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Meni, da ni podan dejanski stan, ki bi ga bilo mogoče obravnavati po prehodni določbi 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, ki ureja varstvo pričakovanih pravic za zaposlene in nezaposlene invalide. Sklicuje se na 7. člen ZPIZ-2, ki opredeljuje zavarovanca kot osebo, ki je vključena v obvezno zavarovanje.

Tožnici, invalidki III. kategorije, je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 5. 3. 2008 dalje. Nato ji je bila priznana pravica do vdovske pokojnine od 27. 3. 2009 dalje in s 26. 3. 2009 ustavljeno izplačevanje nadomestila. Nobenega dvoma ni, da na dan 31. 12. 2012 ni bila zavarovanka, saj je bila uživalka vdovske pokojnine, ki jo je trajno pridobila po pokojnem možu. Ker pa ni imela statusa zavarovanke, ji varstvo pričakovanih pravic po 4. odstavku 394. člena ZPIZ-2 ni zagotovljeno. Poleg tega na ta dan tudi ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba iz naslova uživanja pravic na podlagi III. kategorije.

Zaključek sodišča, da je bila tožnica na dan 31. 12. 2012 vodena v evidenci pri zavodu za zaposlovanje, pri tem pa naj ne bi bilo pomembno, v kateri evidenci, je pravno zmoten. Kot trajna uživalka vdovske pokojnine, torej kot upokojenka, namreč ni imela statusa brezposelne osebe, kar izhaja tudi iz pojasnila zavoda za zaposlovanje z dne 1. 9. 2015. Kljub temu, da je bila nepravilno prijavljena v evidenco brezposelnih oseb kot oseba s stalnim prebivališčem RS, ki prejema družinsko pokojnino po predpisih RS, čeprav ni pridobila vdovske pokojnine zaradi preživljanja otrok, ji takšna prijava ne daje statusa brezposelne osebe iz naslova uživanja pravic na podlagi III. kategorije invalidnosti.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica soglaša s stališčem sodišča, da izpolnjuje pogoje iz 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2. Predlaga zavrnitev pritožbe in uveljavlja povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Navedena določba ZPIZ-2 namreč priznanja pravice ne pogojuje s statusom zavarovanca, kot si to napačno razlaga toženec. Pogoj zavarovanca je določen v 1. stavku te določbe medtem, ko je za invalide II. in III. kategorije potrebno uporabiti tudi 2. stavek. Dejstvo, da je bila uživalka vdovske pokojnine, zato ne vpliva na priznanje pravice do starostne pokojnine po 4. odstavku 394. člena ZPIZ-2. Od 5. 8. 2005 do 2. 9. 2013, torej tudi še po priznanju pravice do vdovske pokojnine, je bila ves čas prijavljena pri zavodu za zaposlovanje in vodena v evidenci brezposelnih oseb kot iskalka zaposlitve s statusom delovnega invalida. Poleg tega je izpolnjevala tudi obveznosti brezposelnih oseb, imela je pripravljen tudi zaposlitveni načrt. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožnik tudi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe.

6. Predmet tega socialnega spora je skladno z 81. členom v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti drugostopenjske odločbe, izdane v postopku revizije z dne 14. 10. 2013, v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 16. 8. 2013. Sporno je, ali tožnica, invalidka III. kategorije, ki je bila na dan 31. 12. 2012 prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in hkrati uživalka vdovske pokojnine, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami). S prvostopenjsko odločbo z dne 16. 8. 2013 je bila tožnici od 3. 9. 2013 dalje priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 454,02 EUR na mesec. Ob uporabi 4. odstavka 394. člena novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje iz 36. člena ZPIZ-1. Z izpodbijano drugostopenjsko odločbo, izdano v postopku revizije, pa je bila prvostopenjska odločitev spremenjena ter odločeno, da tožnica nima pravice do starostne pokojnine in se njeno izplačevanje ustavi s 1. 11. 2013. Revizijski organ toženca je namreč zavzel stališče, da pogoji iz 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 niso izpolnjeni.

7. Sodišče prve stopnje se s takšnim materialnopravnim stališčem ni strinjalo, zato je nezakonito in nepravilno odločbo z dne 14. 10. 2013 odpravilo. Pritožbeno sodišče s takšno odločitvijo soglaša. S prehodno določbo 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 je urejeno varstvo pričakovanih pravic za delovne invalide, ki jim je ob izpolnjenih pogojih iz te določbe, zagotovljeno uveljavljanje pravice do starostne pokojnine po prejšnjih predpisih, torej po ZPIZ-1. V tej določbi sta urejeni dve različni situaciji: - V 1. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 je določeno, da se po ZPIZ-1 lahko upokoji zavarovanec, ki mu je na dan 31. 12. 2012 po tem predpisu manjkalo do tri leta starosti in tri leta pokojninske dobe in ima na isti dan priznan status delovnega invalida II. ali III. kategorije, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo.

- Po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 pa se lahko po ZPIZ-1 upokoji tudi invalid II. ali III. kategorije, ki je na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, pa mu je na isti datum manjkalo do pet let starosti in pet let pokojninske dobe, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo.

8. Stališče, da se v primeru iz 1. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 lahko upokoji le zavarovanec, ne pa uživalec pravice do vdovske pokojnine, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za stanje, določeno v 1. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2, kot zmotno meni toženec, temveč za stanje iz 2. stavka navedene določbe ZPIZ-2. 9. Sodišče prve stopnje povsem pravilno razloguje, da morata biti po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 izpolnjena (le) dva kumulativno določena pogoja. Torej pogoj statusa delovnega invalida na dan 31. 12. 2012 in pogoj prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje istega dne. Pogoj lastnosti zavarovanca v 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni določen. Invalid II. ali III. kategorije, ki je prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, razen za čas eventualnega prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti,(1) namreč sploh ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in tako lastnosti zavarovanca niti ne more imeti. Tolmačenje toženca, da tožnici varstvo pričakovanih pravic po 2. stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni zagotovljeno, ker kot uživalka vdovske pokojnine po odločbi z dne 22. 4. 2009 od 27. 3. 2009 dalje ni imela lastnosti zavarovanke, je zmotno in zato nesprejemljivo.

10. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta oba navedena pogoja iz 2. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 pri tožnici izpolnjena.

Z odločbo z dne 23. 4. 2008 je bila namreč razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami. Hkrati je bila od 5. 8. 2005 do 2. 9. 2013 tudi prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb. Tako namreč izhaja prav iz pojasnila Zavoda RS za zaposlovanje z dne 1. 9. 2015, na katerega se sklicuje toženec v pritožbi, zato je njegovo zatrjevanje, da tožnica ni bila prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje neutemeljeno in celo protispisno. Ne glede na samo pravilnost in zakonitost prijave od 27. 3. 2009 dalje, ko je postala uživalka vdovske pokojnine, je za presojo izpolnjenega pogoja prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje bistveno že to, da je bila na dan 31. 12. 2012 prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje v evidenci brezposelnih oseb. Neutemeljeno je tako toženčevo vztrajanje v pritožbi, da pogoj prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje iz 2. stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 ni izpolnjen.

11. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje izpodbijano drugostopenjsko odločbo, izdano v reviziji prvostopenjske odločbe z dne 16. 8. 2013, utemeljeno odpravilo in s tem pustilo v veljavi odločbo z dne 16. 8. 2013, s katero je bila tožnici, ki je z dodano dobo in znižanjem starosti izpolnila pogoje iz 36. člena ZPIZ-1, priznana pravica do starostne pokojnine od 3. 8. 2013 dalje. Zato je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ob takšnem pritožbenem izidu, je pritožbeno sodišče tožencu naložilo plačilo stroškov odgovora na pritožbo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe. Torej nagrado za postopek po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembo, v nadaljevanju: ZOdvT) 225,60 EUR, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni št. 6002 in 22 % DDV v višini 54,03 EUR, skupaj torej 299,63 EUR. Do povračila višje priglašenih stroškov tožnica ni upravičena.

(1) Po 1. odstavku 19. člena ZPIZ-2 se obvezno zavarujejo osebe, za katere tako določajo predpisi, ki urejajo trg dela, med drugim tudi brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti.