Jedro

Lekarniško dejavnost opravljajo bodisi javni zavodi, bodisi zasebniki, ki jim je podeljena koncesija. To izhaja tako iz določbe prvega odstavka 2. člena ZLD kot tudi iz določb 14. in 15. člena ZLD, ki urejajo podeljevanje koncesije posameznikom. ZLD je v primerjavi z Zakonom o zdravstveni dejavnosti specialni predpis, ki posebej ureja področje lekarniške dejavnosti. ZLD torej ne dopušča opravljanje lekarniške dejavnosti (razen javnim zavodom, ki pa niso gospodarske družbe) pravnim osebam, temveč samo fizičnim osebam, ki jim je podeljena koncesija. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno. Ker javni zavodi niso gospodarske družbe, tudi ni utemeljen revizijski ugovor o neenakopravnem obravnavanju javnih zavodov in zasebnikov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 3. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka v točki 1 izreka odločila, da Lekarna A. A., koncesionarke B. B. (revidentke v obravnavanem primeru), izpolnjuje pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti in se zato verificira. Z isto odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti razveljavila odločbo z dne 30. 9. 2004 (5. točka izreka), s katero je verificirala lekarniško dejavnost v obliki gospodarske družbe. S to odločbo je bil materialni predpis (Zakon o lekarniški dejavnosti) očitno prekršen. V Zakonu o lekarniški dejavnosti – ZLD lekarniško dejavnost lahko opravljajo bodisi javni zavodi, bodisi zasebniki, katerim je podeljena koncesija, ni pa možno te dejavnosti opravljati v obliki gospodarske družbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Izdana je bila na podlagi drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki omogoča razveljavitev odločbe. Pritrjuje razlogom in odločitvi tožene stranke. Pojasnjuje, zakaj je odločilo brez glavne obravnave (na seji).

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne v ponovno odločanje. Zaznamuje tudi stroške. Navaja, da je bil ZLD samovoljno razlagan. Ni dopustno, da lahko javne lekarne poslujejo kot gospodarske družbe, zasebni lekarnarji pa lahko opravljajo lekarniško dejavnost le kot svobodni poklic. Treba je izhajati iz enakopravnega položaja javnih zavodov in zasebnikov. Kljub predlogu, da se opravi javna obravnava, je sodišče prve stopnje odločilo brez glavne obravnave.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo ni odgovorila).

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o lekarniški dejavnosti – ZLD (Ur. l. RS, št. 36/2004 – prečiščeno besedilo) je določeno, da je lekarniška dejavnost javna služba, ki jo opravljajo javni zavodi in na podlagi koncesije zasebniki. V obravnavanem primeru je izpodbijana odločba verifikacija lekarne, vendar niso sporni pogoji iz 5. oziroma 6. člena navedenega zakona, temveč vprašanje, ali je nosilec in izvajalec lekarniške dejavnosti lahko (poleg javnega zavoda) samo zasebnik, torej fizična oseba, ali pa lahko tako dejavnost opravlja pravna oseba v kakšni izmed gospodarskih statusnih oblik.

9. Tudi po mnenju revizijskega sodišča so določbe navedenega zakona jasne. Lekarniško dejavnost opravljajo bodisi javni zavodi, bodisi zasebniki, ki jim je podeljena koncesija. To izhaja tako iz določbe prvega odstavka 2. člena ZLD kot tudi iz določb 14. in 15. člena ZLD, ki urejajo podeljevanje koncesije posameznikom. ZLD je v primerjavi z Zakonom o zdravstveni dejavnosti specialni predpis, ki posebej ureja področje lekarniške dejavnosti. ZLD torej ne dopušča opravljanje lekarniške dejavnosti (razen javnim zavodom, ki pa niso gospodarske družbe) pravnim osebam, temveč samo fizičnim osebam, ki jim je podeljena koncesija. Materialno pravo je bilo zato pravilno uporabljeno. Ker javni zavodi niso gospodarske družbe, tudi ni utemeljen revizijski ugovor o neenakopravnem obravnavanju javnih zavodov in zasebnikov.

10. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitev določb postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev določb ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni podana, do enakega sklepa pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljala v času odločanja sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je sicer predlagala glavno obravnavo, vendar (kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje) niti ni predlagala izvedbe kakršnihkoli dokazov (razen vpogleda v odločbi z dne 30. 9. 2004 in 16. 3. 2005, ki pa sta tako sestavni del upravnih spisov). V obravnavanem primeru zato niti ne gre za sporno dejansko stanje, pač pa za izključno pravno vprašanje, za razlago zakona, za katerega pa je pristojno sodišče. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da obravnava v tem primeru ni bila potrebna. Ker tako sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe brez glavne obravnave v nasprotju z zakonom, tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

12. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP-UPB3 (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.