Jedro

Prvostopni upravni akt, zoper katerega je možna pritožba na organ druge stopnje (kar velja tudi za molk organa), ni akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Ker je tudi ob molku predvideno sodno varstvo, vendar le ob pogojih, ki jih ZUS predpisuje, upravni spor zaradi posega v ustavne pravice (ta je dopusten le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) ni dopusten.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1675/2000-6 z dne 20.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožbo tožnice.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnica 16.10.2000 vložila tožbo zaradi molka tožene stranke po 26. členu ZUS, ker ji nista bila vročena dva akta, ki jih je zahtevala 14.9.2000 od tožene stranke: akt z dne 28.8.1998, izdan v korist pokojnega J.B., in akt z dne 5.3.1999 o ustavitvi postopka, izdan za upravičenca po 3. členu ZDen - pokojnega I.Z. V isti tožbi je postavila še zahtevek za ugotovitev posega v ustavne pravice, ker ji je bila kršena ustavna pravica do pritožbe po 25. členu ter pravice po 14., 15., 21., 22. in 33. členu Ustave. Na poziv sodišča, da predloži dokazila o vloženi zahtevi pri organu prve stopnje ter organu druge stopnje, je odgovorila, da je zahtevala izdajo navedenih aktov, izdanih v postopku denacionalizacije, od načelnice Upravne enote L., ter da gre za tožbo zaradi molka organa, ter na podlagi 3. odstavka 28. člena ZUS za ugotovitveno tožbo zaradi posega v ustavne pravice, ki ga je potrebno ugotoviti, odpraviti in prepovedati. Tožbo je vložila zoper organ prve stopnje, ki o njeni zahtevi za vročitev dveh aktov ni odločil. Odsotnost odločitve o strankini zahtevi po 2. odstavku 218. člena ZUP/86 nadomesti fikcija, da je bil izdan negativni upravni akt. Prvostopni upravni akt, zoper katerega je možna pritožba na organ druge stopnje, kot v obravnavanem primeru (kar velja po 26. členu ZUS, tudi za pravno situacijo o molku organa), ni akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. V upravnem sporu se odloča o dejanjih, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (3. odstavek 1. člena ZUS). Sodno varstvo, ki ga v obravnavanem primeru lahko uporabi tožnica, da se odloči o njeni zahtevi, pa je prav institut molka organa, ob pogojih, ki jih za uveljavljanje tega instituta predpisuje 26. člen ZUS.

Upravni spor z zahtevo, da sodišče izda ugotovitveno sodbo zaradi kršitve navedenih ustavnih pravic, zato ni dopusten.

V pritožbi tožnica navaja, da tožba ni mogla biti zavržena.

Uveljavlja kršitev 14. člena, 22. člena, 23. člena ter 33. člena Ustave RS ter 14. člena Pakta in 6. ter 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. V zadevi ni bilo zahtevane obravnave. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na dejstva, o katerih se tožnica ni mogla izjaviti. Sklicuje se na sedem drugih upravnih sporov in navaja njihove številke ter poimensko sestavo senata v posameznih zadevah. Sodišče prve stopnje ne bi smelo odreči odločitve o postavljenih zahtevkih. Ponavlja, da je zahtevala vročitev dveh nevročenih aktov Upravne enote Ljubljana. Sklicuje se tudi na sodbo v zadevi U 22/2001, v kateri je Upravna enota L., Izpostava Š.

15.9.2000 izdala sklep, da se tožnica "ne pripusti" kot stranka v postopek. Navaja, da je bila tožba v navedeni zadevi zavrnjena.

Ugovarja, zakaj je bila navedena zadeva obravnavana prej, kot konkretni upravni spor.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na podatke predloženih spisov, vsebino vložene tožbe in njene dopolnitve ter pritožbene navedbe, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožbo tožnice pravilno obravnavalo kot tožbo zaradi molka organa prve stopnje, ki vključuje tudi zahtevo za ugotovitev posegov v ustavne pravice. V zadevi je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, saj je odločitev v skladu z določbami ZUS, na katere se sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Glede na pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče še navaja: Kadar gre za odločitve, ki jih sodišče prve stopnje sprejema po 34. členu ZUS (kot v konkretnem primeru), sodišče ne razpisuje glavne obravnave. Tudi ostali pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijanega sklepa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. in 68. člena ZUS pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.