Jedro

Z razrešitvijo v postopku dodelitve BPP na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov, ki so na strani prosilca, in z razrešitvijo pred tem postavljenega odvetnika iz istih razlogov, so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 10. in 11. odstavka 30. člena v zvezi s 43. členom ZBPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list SR, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.8.2006. Z navedeno odločbo je tožena stranka razrešila odvetnika B.B. s funkcije pooblaščenca, postavljenega za izvajanje brezplačne pravne pomoči v zadevi, na podlagi odločbe z dne 3.11.2005. Hkrati je tudi odločila, da ji je tožnik dolžan vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč v skupnem znesku 243.244 SIT za stroške odvetnika A.M., medtem ko bodo stroški odvetnika B.B. odmerjeni s posebnim sklepom.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi v obrazložitvi njene odločbe. Sklicuje se na določbe 67. člena ZUS, 9. in 10. ter 11. odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Po ugotovitvah tožene stranke je razrešeni odvetnik opravljal svojo dolžnost v redu, saj je iz podatkov pravdnega spisa razvidno, da je v pripravljalni vlogi ustrezno odgovarjal na ravnanja nasprotne pravdne stranke ter tudi poskušal doseči sklenitev sodne poravnave. Navedene okoliščine tako ne potrjujejo tožnikovih ugovorov o nezainteresiranosti odvetnika za njegovo pravdno zadevo ter da ni storil vsega, kar bi moral storiti v okviru odobrene brezplačne pravne pomoči (BPP). Tudi sodišče prve stopnje soglaša z navedeno ugotovitvijo tožene stranke. Očitno je, da tožnikovo nezadovoljstvo z delom odvetnika izhaja predvsem iz načina medsebojnega komuniciranja. Kljub temu pa ni mogoče zaključiti, da odvetnik v okviru odobrene BPP v konkretni zadevi ni storil vsega, kar bi kot strokovnjak moral storiti s potrebno skrbnostjo. Prav tako ni mogoče brezplačne pravne pomoči, odobrene za konkretno pravdno zadevo, širiti tudi na druga sporna razmerja, ki jih je očitno med tožnikom in njegovim sinom precej.

Tožnik v pritožbi, ki jo je revizijsko sodišče obravnavalo kot revizijo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, predlaga sodišču, da vpogleda v priloženo dokumentacijo, iz katere naj bi izhajalo, da odvetnik B.B. lažno prikazuje stanje, organ za brezplačno pravno pomoč pa ga podpira. Meni, da sodišče prve stopnje ni ničesar ugotavljalo iz priložene dokumentacije, temveč je le potrdilo odločbo tožene stranke.

Revizija ni utemeljena.

Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (85. člen ZUS-1).

Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so navedeni v njej, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po presoji vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi glede na dejansko stanje, ki ima podlago v predloženih spisih, materialno pravo pravilno uporabljeno. Po določbi 10. odstavka 30. člena ZBPP lahko zahteva postavljeni odvetnik svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. V 11. odstavku istega člena ZBPP pa je določeno, da se šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila odobrena, če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz 10. odstavka tega člena, in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči. Po določbi 43. člena ZBPP se za neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč šteje že plačana pravna pomoč, ki pa jo je upravičenec dolžan vrniti in plačati vse stroške, ki jih je bil oproščen, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je v obravnavani zadevi postavljeni odvetnik B.B. v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči tožniku, zahteval svojo razrešitev zaradi razlogov, ki so na strani tožnika. Pred tem pa je bil razrešen iz razlogov, ki so na strani tožnika, tudi odvetnik A.M. S tem, ko je tožena stranka tudi na novo postavljenega odvetnika B.B. razrešila zaradi razlogov, ki so na strani tožnika, so bili tudi po presoji revizijskega sodišča izpolnjeni pogoji za uporabo določb 10. in 11. odstavka 30. člena v zvezi s 43. členom ZBPP, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Da razrešeni odvetnik v konkretni pravdni zadevi ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ne izhaja iz predloženih spisov. Zato pavšalni revizijski ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo.