Jedro

Trditveno breme glede neobstoja ovir za obstoj zunajzakonske skupnosti, ki ima za posledico nastajanje skupnega premoženja partnerjev, je bilo na tožnici. Ne glede na to, da tožnica ni izrecno zatrjevala, da ne obstajajo zakonski zadržki za obstoj zunajzakonske skupnosti, ji je sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 7. člena ZPP smelo postaviti vprašanje o njihovem obstoju. Tožnica je v zaslišanju povedala, da je bila v maju 2005 še v zakonski zvezi z drugo osebo. O tem se je kasneje v postopku tudi imela možnost izreči. Sodišče je zato smelo (in moralo) upoštevati to dejstvo.

Eden od razlogov za neveljavnost zakonske zveze je obstoj zakonske zveze z drugo osebo. Tožnica bi morala podati navedbe, iz katerih bi izhajal zaključek, da je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti in da je bilo (vsaj v nezanemarljivem obsegu) kupljeno z denarnimi sredstvi, ki so predstavljali skupno premoženje partnerjev. Z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje lahko vloženo posebno premoženje izgubi naravo posebnega premoženja (in se odrazi le v večjem deležu enega zakonca oziroma partnerja na skupnem premoženju), vendar pa mora biti vložek skupnega premoženja v pridobitev stvari vsaj nezanemarljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 356,98 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe v postopkih, ki tečejo pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani na toženkin predlog zoper J. P. na nepremičnino 000. 2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Dokaz z zaslišanjem prič J. P. in M. Ž. je sodišče zavrnilo z razlogom, ki predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Ni obrazloženo stališče, da tožnica ni podala substanciranih trditev. Poleg tega je najprej sklenilo, da bo dokaza izvedlo, ko se priči nista odzvali vabilu, pa je namesto prisilne privedbe oziroma izreka denarne kazni sklenilo, da dokazov ne izvede. Razlog, da ne gre za primeren dokaz, je napačen. Obstoj zunajzakonske skupnosti se dokazuje prav z zaslišanjem prič. Podana je kršitev 8. člena ZPP in 22. člena Ustave.

Niti v zakonu niti v sodni praksi ni mogoče najti podlage za stališče, da je neobstoj zakonske zveze mogoče dokazovati le z listino. Tožnica je obrazložila obstoj vseh okoliščin, potrebnih za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti, tj. skupno življenje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost, svobodno odločitev partnerjev, obojestransko čustveno navezanost ter medsebojno spoštovanje, razumevanje in pomoč. Zaključek, da tožnica ni dokazala, da J. P. v času zatrjevanega obstoja zunajzakonske skupnosti ni bil več poročen s tretjo osebo, je zmoten. Tožnica je jasno izpovedala, da se je od svoje prejšnje žene ločil v letu 2005. Vprašanje, ali je bil J. P. ob zatrjevanem začetku zunajzakonske skupnosti poročen s tretjo osebo, ni bilo predmet postopka. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago. S tem, ko se je oprlo na nezatrjevano dejstvo, ne da bi tožnico na to opozorilo, je kršilo tožničino pravico do izjave. Če bi jo sodišče opozorilo, bi predlagala, naj J. P. potrebno listino predloži. Toženka o navedbah, o katerih naj bi izpovedale priče, predlagane s strani tožnice, ni podala nobenih nasprotnih dokazov. Tožnica in priča E. M. sta izpovedali o vseh okoliščinah, pomembnih za zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti. Tožnica je na vsa vprašanja sodišča odgovarjala konsistentno.

Napačen je zaključek, da tožničina izpovedba ni skladna s trditvami. Tožnica je v vseh vlogah trdila, da je bilo stanovanje na naslovu P. kupljeno delno iz sredstev prodaje stanovanja na naslovu T., prihrankov in skupnega premoženja, ki sta ga kot zunajzakonska partnerja pridobila z g. J. P. Zaključek sodbe glede skupnega premoženja za nakup stanovanja na naslovu P. temelji na zmotni predpostavki, da ob nakupu prvega stanovanja ni obstajala zunajzakonska skupnost. To dejstvo sploh ni pomembno, saj tožnica ni zahtevala, naj se ugotovi, da v skupno premoženje sodi to stanovanje.

Tožnica je podala dve obsežni vlogi, tako da zaključek sodbe, da so njene navedbe zelo pavšalne in celo površne, ne drži. V tem postopku ne bi bilo treba ugotoviti, da sta deleža partnerjev na skupnem premoženju enaka.

Napačen je zaključek, da tožnica ni navedla, kdaj je bila sklenjena pogodba za stanovanje na P., kolikšna je bila kupnina, kaj je bilo dogovorjeno glede načina njenega plačila, kako je bilo plačilo dejansko izvedeno. Tožnica je namreč predložila pogodbo, iz katere natančno izhajajo cena, datum, itd. V vlogi je tudi natančno navedla, kako je bilo poplačano stanovanje na naslovu P. Vsaj za stanovanje na P. je bilo zanesljivo dokazano, da je bilo kupljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče je navedlo, da bi morala navesti, od kod je dobila prihranke, katera skupna sredstva sta vložila v stanovanje in kje je bila zaposlena, vse to pa je tožnica podrobno navedla v vlogah in v zaslišanju.

Sodišče se ni opredelilo do izpovedb prič E. M. in B. M. 3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zahtevek za nedopustnost izvršbe na nepremičnino, ki v naravi predstavlja stanovanje na P., utemeljevala s trditvijo, da gre kljub dejstvu, da je v zemljiški knjigi kot edini lastnik vknjižen izvršilni dolžnik, za njuno skupno premoženje. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na stališču, (1) da tožnica ni podala zadostnih trditev, iz katerih bi izhajalo, da je ob nakupu stanovanja med njima z J. P. (kot izvršilnim dolžnikom) obstajala zunajzakonska skupnost, ki ima po zakonu enake učinke kot zakonska zveza, in (2) da iz tožničinih navedb ne izhaja sklep, da stanovanje sodi v skupno premoženje nje in J. P. 6. Prvo stališče temelji na ugotovitvah, (1) da je tožnica zatrjevala pričetek zunajzakonske skupnosti v maju 2005, (2) da je v zaslišanju povedala, da je bila sama tedaj poročena in da je zakonska zveza prenehala s smrtjo tedanjega moža v avgustu 2005 ter da je bil tudi J. P. tedaj poročen, zakonska zveza z osebo, katere imena ni vedela, pa je prenehala enkrat v letu 2005, in (3) da niti po zaslišanju ni podala navedb (in predložila ustreznih dokazov) o prenehanju zakonskih ovir za pričetek pravno upoštevne zunajzakonske skupnosti.

7. Drugo stališče temelji na ugotovitvah, (1) da je tožnica (v pravočasno podanih vlogah in na prvem naroku za glavno obravnavo) zatrjevala, da je glavni vir za nakup stanovanja predstavljala kupnina iz prodaje stanovanja na T., ki je bilo vsaj delno kupljeno iz sredstev skupnega premoženja, in da je bila kupnina poleg tega financirana še s skupnimi prihranki, ustvarjenimi z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti, in z njenimi prihranki, in (2) da tožnica kljub več dopolnitvam svojih trditev ni navedla, kdaj je bila sklenjena kupoprodajna pogodba za obravnavano stanovanje, kolikšna je bila dogovorjena kupnina, kaj je bilo dogovorjeno glede načina plačila kupnine, kako je bilo plačilo dejansko izvedeno, iz katerih virov in v kakšnem znesku iz posameznega vira je bila kupnina poravnana, oziroma na kakšen način, v kakšni višini in kdaj so bila pridobljena oziroma ustvarjena posamezna sredstva, vložena v nakup stanovanja. Po stališču izpodbijane sodbe torej tožnica ni sklepčno utemeljila svoje tožbe.

8. Navedeno stališče izpodbijane sodbe je pravilno. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje, premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, pa ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (51. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju ZZZDR). Po prvem odstavku 12. člena ZZZDR ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Eden od razlogov za neveljavnost zakonske zveze je obstoj zakonske zveze z drugo osebo (20. člen ZZZDR). Tožnica bi torej morala podati navedbe, iz katerih bi izhajal zaključek, da je bilo stanovanje na P. pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti in da je bilo (vsaj v nezanemarljivem obsegu) kupljeno z denarnimi sredstvi, ki so predstavljali skupno premoženje partnerjev. Z vlaganjem posebnega premoženja v skupno premoženje lahko sicer vloženo posebno premoženje izgubi naravo posebnega premoženja (in se odrazi le v večjem deležu enega zakonca oziroma partnerja na skupnem premoženju),1 vendar pa mora biti vložek skupnega premoženja v pridobitev stvari vsaj nezanemarljiv.

9. Trditveno breme glede neobstoja ovir za obstoj zunajzakonske skupnosti, ki ima za posledico nastajanje skupnega premoženja partnerjev, je bilo na tožnici. Ne glede na to, da tožnica ni izrecno zatrjevala, da ne obstajajo zakonski zadržki za obstoj zunajzakonske skupnosti, ji je sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 7. člena ZPP smelo postaviti vprašanje o njihovem obstoju. Tožnica je v zaslišanju povedala, da je bila v maju 2005 še v zakonski zvezi z drugo osebo. O tem se je kasneje v postopku tudi imela možnost izreči. Sodišče je zato smelo (in moralo) upoštevati to dejstvo.

10. Ko se je izkazalo, da ob nakupu stanovanja na T. v maju 2005 zaradi zakonske zveze tožnice s tedanjim možem še ni obstajala zunajzakonska skupnost med tožnico in J. P., je tožba postala nesklepčna. Skromne in posplošene tožničine navedbe, s katerimi je utemeljevala, da stanovanje na P.2 predstavlja njuno skupno premoženje, so postale nezadostne. Ne da bi tožnica navedla, kakšna je bila kupnina za stanovanje oziroma iz katerih virov in v kakšnih deležih posameznih virov je bila plačana, ni mogoč sklep, da gre za skupno premoženje. Šele te navedbe bi omogočale presojo, ali je stanovanje kljub znatnemu vložku posebnega premoženja predstavljalo skupno premoženje partnerjev ali je zaradi zanemarljivosti prispevka skupnega premoženja (ali tožničinega posebnega premoženja) šlo za posebno premoženje tožničinega partnerja (kar nenazadnje izkazuje zemljiškoknjižno stanje).

11. Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti tožbe pravilna, se o utemeljenosti ostalih pritožbenih očitkov o napakah v dokaznem postopku ni treba izreči. 12. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna toženki povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev odgovora na pritožbo (625 točk po tar. št. 21 Odvetniške tarife) in 2 % materialnih stroškov, povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 356,99 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovane po sprejemu pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Prim. odločbi VS RS II Ips 314/2016 z dne 23. 8. 2017 in II Ips 424/2011 z dne 12. 9. 2013. 2 Vsebina navedb v posameznih vlogah in na glavni obravnavi je natančno povzeta v izpodbijani sodbi.