Jedro

Iz ustaljene upravnosodne prakse izhaja, da odločbe disciplinske komisije pri OZS niso upravni akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. Postopanje vodenja disciplinskih postopkov pred disciplinsko komisijo OZS ne predstavlja tiste dejavnosti te zbornice, ki bi jo ta opravljala v okviru javnega pooblastila. Zato ne gre za dejanja organa v smislu ZUS-1 in tudi subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni možno.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo Disciplinske komisije I. stopnje (v nadaljevanju DK I. stopnje) pri Odvetniški zbornici Slovenije (v nadaljevanju OZS), je bila tožnica spoznana za odgovorno dveh kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica po 18. točki 77.b člena Statuta OZS v zvezi s pravilom Kodeksa odvetniške poklicne etike in izrečena ob smiselni uporabi 53. člena Kazenskega zakonika ( v nadaljevanju KZ-1) enotna denarna kazen v višini 750,00 EUR ter plačilo povprečnine v znesku 250,00 EUR. Z odločbo Disciplinske komisije II. stopnje (v nadaljevanju DK II. stopnje) 886/2013 veza 17392/2013 z dne 29. 9. 2014 je bila potrjena odločba DK I. stopnje z dne 12. 6. 2014 s tem, da je tožnica dolžna plačati tudi povprečnino v znesku 300,00 EUR. DK II. stopnje v obrazložitvi navaja, da Statut OZS v 77.b členu določa dejanja, ki pomenijo hujšo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica. V konkretnem primeru gre za hujšo kršitev reklamiranja odvetniške dejavnosti v nasprotju z 23. pravilom Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki določa prepoved reklamiranja odvetnikove dejavnosti in tudi prepovedane oblike reklamiranja, konkretno iz 10. alineje 2. odstavka – angažiranje tretjih oseb, da za odvetnika delajo reklamo. Gre za obliko reklamiranja odvetniške dejavnosti na trgu, ki predstavlja nedovoljeno prepovedano obliko reklamiranja in je ni mogoče enačiti z optimizacijo spletne strani. Tožnica je tako na nezakonit način pridobivala stranke. O nedopustnosti takega ravnanja sta se v svojem mnenju izrekli tudi Komisija za e-poslovanje in informiranje pri OZS in Komisija za etiko. Pravno naziranje, da je bila očitana kršitev sankcionirana šele z veljavnostjo Pravilnika o spletnih objavah ter od 6. 4. 2014 dalje, je napačno. Prepoved takega načina delovanja odvetnikov določa 21.a člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv-B). Po presoji DK II. stopnje je izrečeni disciplinski ukrep primeren in utemeljen, pri tem pa so bile upoštevane vse okoliščine primera. Ugovor zastaranja zavrne, saj so bile kršitve nazadnje ugotovljene februarja 2013 oziroma aprila 2013. Tožnica v tožbi navaja, da ji je poznana sodna praksa, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da Upravno sodišče Republike Slovenije ni pristojno za sodno varstvo odvetnikov zoper odločbo o disciplinskem postopku pred OZS. Ni pa pojasnilo, katero sodno varstvo je v teh primerih možno na podlagi 23. člena Ustave RS. Sodno varstvo odvetnikov je zagotovljeno le v primerih iz 64. člena ZOdv. Po mnenju tožnice je možna analogna uporaba Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kljub načelnemu mnenju, da v primerih disciplinskih postopkov pred OZS ne gre za upravni akt, ker v tem delu OZS nima javnega pooblastila vsaj toliko časa, da se odpravi pravna praznina. Ni v skladu z Ustavo RS, da se sodišče v primerih dokončnih disciplinskih postopkov pri OZS izreče za nepristojno, čeprav ni drugega sodnega varstva. Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožnica med drugim navaja, da DK II. stopnje ni odgovorila glede bistvenega podatka, da je bila pogodba o obveščanju javnosti na najdi.si sklenjena že od 8. 9. 2008 dalje in je disciplinski postopek zastaral že 8. 9. 2010, ter ni pojasnila razloga in utemeljitev, da ni bila disciplinsko odgovorna za očitane kršitve. Komisija je kljub opozorilu tožnice isto zadevo, to je očitano pozicioniranje spletne strani na iskalniku najdi.si proti plačilu, obravnavala kot dve različni kršitvi. Kljub trditvam tožnice, da noben predpis v času domnevne kršitve ni določil, da je pozicioniranje oziroma zagotavljanje objave spletne strani odvetnika na kateremkoli mestu, na kateremkoli spletnem iskalniku, sankcionirano kot nedovoljeno reklamiranje. Statut kakor tudi Kodeks pomanjkljivo in nejasno urejata reklamiranje odvetnikov ter posledično povzročata neenakopravno obravnavanje odvetnikov. Nesporno je, da očitane kršitve niso bile prepovedane pred veljavnostjo Pravilnika o spletnih objavah, ki je pričel veljati 6. 4. 2014. Tožnica citira 11. člen Pravilnika. Ne strinja se z mnenjem DK I. stopnje, da zadostuje že mnenje upravnega odbora OZS. Na vse ugovore vsebinske narave, da tožnica ni kršila nobene določbe kodeksa ali statuta, je DK I. stopnje pavšalno odgovarjala ter brez pravne podlage ugotavljala, da plačljivost istočasno pomeni tudi reklamiranje. Navaja istovrstno pojavljanje nekaterih odvetnikov na podlagi iskanja na: „imenik odvetnikov“. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in da obe odločbi odpravi in tožnico oprosti disciplinske odgovornosti, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka oz. podredno odločbo DK II. stopnje spremeni tako, da tožnico oprosti disciplinske odgovornosti in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo toženka prereka vse navedbe tožeče stranke ter se sklicuje na stališča upravno-sodne prakse. Z izpodbijanima aktoma se ne posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke, zaradi česar tudi ne gre za akt po 1. odstavku 4. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). Sklicuje se na sklepa Upravnega sodišča RS (U 976/2005 in III U 6/2011) ter sklepe Vrhovnega sodišča (I Up 1176/2002, I Up 37/2003 in I Up 1045/2003. Podredno pa predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, za kar navaja razloge. Med drugim navaja, da 6. 4. 2014 sprejet Pravilnik o spletnih objavah le precizira dovoljene oblike spletnega objavljanja od nedovoljenih, pri čemer dejanj ni na novo inkriminiral, saj so inkriminirana že v obstoječih določbah ZOdv, Statuta OZS in Kodeksa. Iz opisa dejanskega stanja je razvidno, da gre za dve dejanji. Tožeča stranka je imela sporno pozicioniranje zakupljeno ob vpisu iskanega gesla „odvetnica“, do najmanj januarja 2013. Sporno pozicioniranje ob vpisu iskalnega gesla, ki označuje določena specifična pravna področja, vrsto spora ali pravno sredstvo, pa je imela tožnica zakupljeno za obdobje od aprila 2013 dalje. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrže in tožeči stranki naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka oziroma podrejeno, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 20. 5. 2015 tožnica navaja, da ZOdv ne določa sodnega varstva v disciplinskih postopkih tožene stranke. Tega ne določa niti Statut OZS. Odvetniki v nasprotju s 23. členom Ustave RS v disciplinskem postopku nimajo sodnega varstva. Toženki očita neetičnost, da ugovarja pravici do sodnega varstva tožnice v nasprotju s 1. členom Statuta OZS, po katerem tožena stranka zastopa poklicne in socialne interese svojih članov in ima zakonska pooblastila (65. člen ZOdv) za ureditev disciplinske kršitve in postopka, ki ga ZOdv skoraj v celoti prepušča toženki, ki bi v tem času morala urediti sodno varstvo odvetnikov. Opozarja na pomanjkljive določbe Statuta OZS in nejasne določbe Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki omogočajo neenakopravno obravnavanje odvetnikov. V postopku je predlagala pojasnitev s strani strokovnjaka. Gre za neenako in neenakopravno obravnavo tožnice, ki je bila „kaznovana“ pred veljavnostjo Pravilnikov o spletnih objavah. Tožnica je s svojo spletno stranjo v celoti izpolnjevala zahtevane zakonske pogoje. Toženka je zaradi diskriminatornega obravnavanja tožnice poleg 22. člena kršila tudi 14. člen Ustave RS. S svojo neaktivnostjo je toženka kršila 23. člen Ustave RS. Drugo sodno varstvo tožnici ni zagotovljeno. Zato je upravičena do sodnega varstva po 3. odstavku 1. člena ZUS. Navaja odločbo Ustavnega sodišča Up 130/04 z dne 24. 1. 2005. Kljub vsem ugovorom tožnice tožena stranka ponavlja le pavšalno opredelitev v Kodeksu statuta OZS in ZOdv. Opozarja, da se odvetniki še vedno pojavljajo na prvih mestih pri drugih spletnih iskalnikih, pa toženka ni uvedla disciplinskega postopka.

Toženka se v pripravljalni vlogi 3. 6. 2015 sklicuje na navedbe iz odgovora na tožbo. V spis vlaga dve pravnomočni disciplinski odločbi, iz katerih je razvidno, da gre za podobno dejansko stanje, kot v obravnavanem primeru, ter sta bila disciplinska obdolženca prav tako spoznana za odgovorna očitanih disciplinskih kršitev. Splošno navajanje tožnice, da vsi odvetniki, ki objavljajo na spletnih straneh, kršijo določilo 23. pravila Kodeksa je neosnovano. Toženka ni kršila 14., 22. in 23. člen Ustave RS.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti, nosilcem javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). Po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovan subsidiarni upravni spor.

V obravnavanem primeru tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, ki je potrdila odločbo DK I. stopnje o disciplinskem ukrepu zoper tožnico, ki jo je spoznala za odgovorno dveh kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica po 18. točki 77.b člena Statuta OZS v zvezi s 23. pravilom Kodeksa odvetniške poklicne etike. Po presoji sodišča Odvetniška zbornica Slovenije, ki ima sicer nekatera javna pooblastila, v konkretnem primeru ni izdala izpodbijanega akta pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, saj vodenje disciplinskih postopkov pred disciplinsko komisijo pri OZS ne predstavlja tiste dejavnosti toženke, ki bi jo ta opravljala v okviru javnega pooblastila (1. člen ZUS-1). Po presoji sodišča zato, tako kot izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse, odločbe disciplinske komisije pri OZS niso upravni akti, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. To izhaja iz navedene prakse, ki se nanjo sklicuje tudi toženka, pa tudi tožnici je znana (tako npr. sklepi Upravnega sodišča U 976/2005, III U 6/2011 ter sklepi Vrhovnega sodišča RS I Up 1176/2002, I Up 462/2012, I Up 285/2008).

Odvetniki, ki opravljajo odvetniški poklic se po 41. členu ZOdv obvezno združujejo v zbornico, ki je pravna oseba (1. odstavek 43. člena ZOdv). Organizacija odvetniške zbornice in drugih organov zbornice pa je urejena s Statutom odvetniške zbornice, po katerem sta disciplinska komisija I. in disciplinska komisija II. stopnje organa zbornice.

Tako tudi po presoji sodišča, kar tudi izhaja iz ustaljene sodne prakse, očitano dejanje, s katerim naj bi se poseglo v tožničine zatrjevane pravice, ni storil organ, ki je naveden v 1. členu ZUS-1, saj ne gre ne za državni organ, niti za organ lokalne skupnosti. Odvetništvo, kot del pravosodja, ki je samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon, pa samostojno ureja svoja notranja razmerja, zato v primeru vodenja disciplinskih postopkov zoper odvetnike pred disciplinsko komisijo OZS ne gre za izvrševanje nalog, ki bi bile toženi stranki podeljene z javnim pooblastilom. Iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 462/2012 pa tudi izhaja, da ker v obravnavanem primeru ne gre za organ iz 1. člena ZUS-1, očitano dejanje glede kršitev členov 14, 22 in 23 Ustave RS ne more biti predmet presoje v upravnem sporu po 1. odstavku 4. člena ZUS-1. Tudi če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, lahko odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dejanj, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če je v te pravice posegel organ iz 1. člena ZUS-1 in ne katerikoli organ katerekoli pravne osebe (glej točko 11 navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS).

Po povedanem v obravnavani zadevi po presoji sodišča postopanje vodenja disciplinskih postopkov pred disciplinsko komisijo OZS ne predstavlja tiste dejavnosti te zbornice, ki bi jo ta opravljala v okviru javnega pooblastila. Zato ne gre za dejanja organa v smislu ZUS-1 in tudi subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni možno.

Sodišče tožbo s sklepom zavrže, če med drugim ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1). Na razloge iz 1. odstavka 36. člena ZUS-1 med katerim je tudi navedeni razlog po 4. točki, mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. V navedeni zadevi gre za procesno odločitev o zavrženju tožbe v predhodnem preizkusu tožbe, zato se sodišče tudi ni opredeljevalo do tožbenih ugovorov tožnice glede napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Po 4. odstavku 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.