Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil toženec (delavec) tožeči stranki dolžan javiti vsako spremembo, ki vpliva na izplačilo povračila stroškov prevoza na delo in z dela.

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je tožnik po nasprotni tožbi poti na vtoževanih relacijah dejansko opravil s svojim vozilom in ali so bile upravičene. Če so bile službene poti opravljene z njegovim vozilom in hkrati upravičene, tožniku po nasprotni tožbi skladno s 4. členom Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov pripada plačilo kilometrine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi v II. in III. točki izreka glede stroškov tožene stranke in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. točke izreka sodbe).

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni plačati 303,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2016 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka sodbe), medtem ko je višji tožbeni zahtevek, to je plačilo 2.856,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je toženka po nasprotni tožbi dolžna tožniku plačati znesek 1.953,52 EUR in zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 10. 2. 2016 do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Toženec iz vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo zoper celotno sodbo, smiselno pa zoper ugodilni del (prvi odstavek) I. točke izreka, II. točko izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka, v kolikor se nanaša na stroške toženca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse njegove stroške postopka, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi z odločitvijo v prvem odstavku I. točke izreka navaja, da ni bil dolžan preverjati, ali so se cene vozovnic na relaciji, za katero uveljavlja povrnitev potnih stroškov, pocenile oziroma ali je na tej relaciji prišlo do kakšne druge spremembe. To je obveznost tožeče stranke, ki ni dokazala, da je v letu 2011 obstajal sistem enotne vozovnice. Tudi če je takšna vozovnica obstajala, se je tožnica očitno odločila izplačevati potne stroške po cenah, navedenih v izjavi z dne 16. 4. 2009, kar pomeni, da tega sedaj ne more zahtevati nazaj. Kot primerljivi navaja odločitvi v zadevah, opr. št. Pdp 801/2009 in VIII Ips 256/2016. V zvezi z odločitvijo v II. točki izreka toženec kot relevantno izpostavlja dejstvo, ali je bila določena službena pot odrejena s potnim nalogom in dejansko opravljena s toženčevim lastnim vozilom. Trdi, da sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov, ker sodišče ni ugotavljalo, ali je toženec službene poti, pri katerih je pripisano "NE", opravil, ali jih je opravil z lastnim vozilom in ali so bile poti na teh relacijah upravičene. Dokazal je, da je te službene poti opravil s svojim vozilom. Tožeča stranka pa ni predložila dokaza za svoje trditve, da poti niso bile odrejene in so bile opravljene neupravičeno. Razlogi sodišča prve stopnje so tudi nejasni in med seboj v nasprotju, saj sodišče na eni strani kot nepomembno navaja dejstvo, ali so bile poti opravljene, na drugi strani pa, da verjame tožencu, da je "NE" pripisal zaradi samoomejevanja. Če poti ne bi bile opravljene, potem ne bi bilo potrebe po samoomejevanju. Nadalje navaja, da pripis "NE" pomeni, da za to pot ni uveljavljal potnih stroškov, ne pa, da taka pot ni bila potrjena. Sicer pa povračilo potnih stroškov ni odvisno od potrditve nadrejenih, temveč od tega, ali je bila službena pot odrejena in opravljena z lastnim vozilom. Pripisa k posameznim službenim potem ni mogoče razlagati tako, da se je toženec s tem odpovedal zahtevku ali da je odpustil svoj dolg. Odpoved terjatvi oziroma odpust dolga morata biti izrecna in nedvoumna. Navaja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na primer Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 16/2013 in na primer pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 801/2009, saj ne gre za primerljivo dejansko stanje. Priglaša stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, izrek sodbe pa je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zadostno obrazložilo tudi svoje stališče, zakaj ni ugotavljalo, ali je šlo pri vtoževanih relacijah za službene poti. Pravilnost zavzetih stališč pa pritožbeno sodišče preizkuša v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

V zvezi z zahtevkom tožeče stranke za povračilo neupravičeno izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela:

6. Predmet pritožbene presoje je najprej tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan povrniti 303,20 EUR iz naslova previsoko izplačanih stroškov prevoza na delo in z dela za čas od januarja 2011 do vključno 16. 11. 2011. Med strankama je sporno predvsem, ali je bil toženec dolžan sam javiti spremembo cene oziroma pocenitev vozovnice na relaciji, od koder se vozi na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec tožeči stranki dolžan javiti vsako spremembo, ki vpliva na izplačilo povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Zaključilo je, da je bil toženec zato brez pravnega temelja obogaten na škodo tožeče stranke, zato je znesek 303,20 EUR dolžan vrniti. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

7. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da ni bil dolžan preverjati, ali so se cene na relaciji, za katero je uveljavljal povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, spremenile. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 9. člen Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2016 in spremembe; Uredba). Po določbah tega člena Uredbe mora zaposleni, ki uveljavlja pravico do povračila stroškov prevoza, dati pisno izjavo z navedbo podatkov, določenih v izjavi, ki je v obliki obrazca sestavni del in priloga Uredbe, pri čemer mora navesti tudi ceno najcenejše vozovnice po veljavnem ceniku prevoznika (mesečna vozovnica v mestnem prometu, mesečna vozovnica v medkrajevnem prometu, kombinirana vozovnica, pavšalna vozovnica, žeton) in ceno enosmerne (enkratne) oziroma povratne vozovnice, vsako spremembo teh podatkov pa mora v osmih dneh sporočiti delodajalcu. V izjavi, ki je priloga Uredbe in jo je toženec podpisal, je navedeno, da podpisnik jamči, da so navedbe v tej izjavi, od katerih je odvisna višina povračila za potne stroške, točne in popolne ter da bo podpisnik javil vsako spremembo, ki vpliva na izplačilo tega povračila.

8. Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 256/2016, saj ne gre za primerljivo dejansko stanje: v navedenem primeru je tožeča stranka kot delodajalec delavcu izplačevala previsoko plačo na podlagi nezakonitih pogodb o zaposlitvi, za pripravo katerih je bila pristojna ona sama. Bistveni razlikovalni element v obravnavanem primeru je torej ravno dolžnost toženca, da prijavi točen podatek oz. spremembo cene vozovnice, zato je za zmoto delodajalca ozroma tožeče stranke o ceni vozovnice in posledično za plačevanje višjih stroškov prevoza na delo in z dela odgovoren toženec. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo prvega odstavka 190. člena OZ pravilno odločilo, da je bil tožnik brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, zato je prejeto dolžan vrniti. Zaradi neprimerljivega dejanskega stanja pa je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 801/2009. V tej zadevi je delavec računovodskemu servisu podal nalog za znižanje svoje plače in se tako zavestno odpovedal delu plače, ki bi mu pripadal po pogodbi o zaposlitvi. Tožeča stranka ni vedela, da tožencu plačuje previsoke stroške prevoza na delo in z dela, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni dokazala, da je v letu 2011 sistem enotne vozovnice (ki je bila cenejša od tiste, kot jo je uveljavljal toženec in ki mu jo je plačevala tožeča stranka) že obstajal. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, obstoj cenejše vozovnice v vtoževanem obdobju izhaja iz dopisa Slovenskih železnic (A12).

10. Ker v tem delu odločitve niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in skladno s 353. členom ZPP potrdilo odločitev v prvem odstavku I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

V zvezi z zahtevkom toženca (tožnika po nasprotni tožbi) za izplačilo kilometrine za službene poti:

11. Predmet pritožbene presoje je nadalje tudi zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec (tožnik po nasprotni tožbi) od tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi) za čas od novembra 2010 do oktobra 2011 zahteval izplačilo kilometrine za službene poti, ki jih je opravil s svojim vozilom in na podlagi potnega naloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri vtoževanih relacijah ni šlo za službene poti, hkrati pa se je tožnik po nasprotni tožbi tudi odpovedal povračilu stroškov v zvezi s temi potmi, zato je zahtevek iz tega naslova v celoti zavrnilo.

12. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik po nasprotni tožbi izpolnil potne naloge za službena potovanja, pri čemer je pri nekaterih relacijah pripisal "ne", takšen potni nalog pa potem predložil nadrejenemu v potrditev. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da pri navedenih relacijah ni šlo za službene poti in da mu tožena stranka po nasprotni tožbi za te relacije upravičeno ni izplačala kilometrine, ker je pri posameznih relacijah, vpisanih v potni nalog, pripisal "ne". Prav tako je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta pripis pomeni, da tožnik po nasprotni tožbi za vtoževane relacije ni imel potnega naloga.

13. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je tožnik po nasprotni tožbi poti na vtoževanih relacijah dejansko opravil s svojim vozilom in ali so bile upravičene. Če so bile službene poti opravljene z njegovim vozilom in hkrati upravičene, tožniku po nasprotni tožbi skladno s 4. členom Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Ur. l. RS, št 87/1997 in spremembe; ZPSDP) pripada tudi plačilo kilometrine, in sicer v višini 30 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov.

14. Sodišče prve stopnje je pripis "ne" pri vtoževanih relacijah zmotno štelo kot odpust dolga. Pri izplačilu kilometrine gre za pravico delavca, ki se ji ta ne more odpovedati - kot navedeno, sta izplačilo kilometrine za opravljeno službeno pot in njena višina določena v zakonu (130. člen ZDR-1). V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je v delovnem razmerju delavec šibkejša stranka, zaradi česar se ne more odpovedati zakonsko zagotovljenim pravicam. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem delu sodbe zato tudi neutemeljeno sklicuje na dva primera iz sodne prakse (Pdp 801/2009 in VIII Ips 16/2013), saj sta imela delavca v teh primerih drugačen položaj od položaja tožnika po nasprotni tožbi - bila sta pristojna odrejati izplačilo plač, hkrati pa je šlo za individualne pogodbe o zaposlitvi in s tem za plačo, višjo od minimalne, ki je določena z zakonom.

15. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstva, ali so bile vtoževane službene poti opravljene in upravičene, prav tako pa tudi ni presojalo dejstev, vezanih na višino vtoževane terjatve), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe v II. točki izreka razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek v nakazani smeri in ponovno odloči o tem delu zahtevka. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka je namreč smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Razveljavitev stroškovne odločitve v III. točki izreka pa je posledica razveljavitve odločitve v II. točki izreka.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.