Jedro

Tožnik v prošnji za podaljšanje posebne oblike zaščite ni navedel konkretnega novega razloga, ki bi opravičeval podaljšanje posebne oblike zaščite iz razloga priprav na njegovo trajno vrnitev v matično državo (zaradi katerega mu je bila prvič odobrena posebna oblika zaščite).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.9.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 30.6.2004, s katero je le-to na podlagi 61. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003, UPB1, v nadaljevanju ZAzil) zavrnilo tožnikovo prošnjo za podaljšanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke in se pri tem sklicuje na 2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Tožniku je bila pravnomočno zavrnjena prošnja za azil (odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 1.4.2003, ki je postala pravnomočna s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 868/2003-2 z dne 18.7.2003). Na njegovo prošnjo mu je bila priznana posebna oblika zaščite za dobo 6 mesecev, izključno iz razloga, da se pripravi na vrnitev v matično državo. Splošno situacijo v Makedoniji in možnost tožnikove vrnitve je pristojni organ preverjal že v azilnem postopku in ugotovil, da konkretno za tožnika ne obstaja kakršnakoli nevarnost v primeru vrnitve v matično državo. V vmesnem času, do odločitve v tem postopku, prvostopni organ na podlagi poročil ni zaznal poslabšanja splošne situacije v tožnikovi matični državi. Tožnik v prošnji za podaljšanje posebne oblike zaščite pa ni navedel konkretnega novega razloga, ki bi opravičeval podaljšanje posebne oblike zaščite iz razloga priprav na trajno vrnitev v matično državo. Po oceni tožene stranke, s tem pa se strinja tudi prvostopno sodišče, je tožnik kljub svoji mladosti dosegel zadostno zrelost, da si lahko sam ureja svoje življenje. Če želi ostati v Republiki Sloveniji, pa si bo moral urediti prebivanje na drugem pravnem temelju. Ker je obdobje, za katerega mu je bila priznana posebna oblika zaščite v Republiki Sloveniji, poteklo, s tem pa tudi čas, v katerem naj bi se pripravil za trajno vrnitev v matično državo, tožnik pa ni navedel niti enega konkretnega razloga, zakaj ta priprava v ničemer ni uspela in zakaj še naprej obstajajo humanitarni razlogi v zvezi z institutom posebne oblike zaščite, da se tožnika ne vrne v Makedonijo, tudi po presoji prvostopnega sodišča prosilec ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Smiselno ponovi tožbene navedbe: da izkazuje resen strah, da bo v primeru takojšnje vrnitve ogrožena njegova osebna varnost, saj razmere v Makedoniji niso takšne, da bi dopuščale njihovo varno vrnitev; ob vrnitvi v Makedonijo bo izpostavljen nehumanemu, ponižujočemu, nečloveškemu ravnanju oziroma kaznovanju; kot dezerter albanske uporniške vojske (National Liberation Army, NLA) je svojo prošnjo za azil utemeljeval s strahom pred sankcijami, ki mu grozijo kot dezerterju; sodišče in tožena stranka nista upoštevala, da so sedaj v Makedoniji nekdanji vodilni predstavniki NLA vključeni v oblastne strukture, kar jim omogoča nenadzorovano delovanje proti ljudem, ki jih štejejo za izdajalce; da se je iz ekstremističnih skupin bivše NLA oblikovala ANA (Albanska narodna armija), ki pod prisilo novači bivše pripadnike NLA; te sile delujejo izven zakona in se poslužujejo nečloveških metod ustrahovanja, temelječih na sistemu maščevanja, zakoreninjenega v albanski skupnosti; njegova vrnitev v matično državo bi glede na objektivne okoliščine pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic-načela nevračanja. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti. Meni, da je opravičen do podaljšanja posebne oblike zaščite. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, da je pritožba utemeljena in mu prizna posebno obliko zaščite v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja ponovno.

Posebna oblika zaščite po določbi 61. člena ZAzil pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Ta zaščita se odobri tujcu, če bi bila njegova odstranitev v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZAzil ali če so podani pogoji za zaščito tujcev v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodne pogodbe ( 1. in 2. alinea 3. odstavka 61. člena ZAzil). Določba 1. alinei 3. odstavka 61. člena ZAzil torej napotuje na določbo 1. odstavka 6. člena tega zakona oziroma na upoštevanje načela nevračanja oseb v državo, kjer bi bilo njihovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njihove rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja oziroma v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pri presoji zakonitosti odločbe tožene stranke, glede na ugotovitve dejanskega stanja, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, pravilno uporabilo določbe ZAzil. Tožniku je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil. Na njegovo prošnjo mu je bila priznana tudi posebna oblika zaščite v Republiki Sloveniji (odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 10.11.2003) za dobo 6 mesecev, z utemeljitvijo, da je za njegov osebni in duševni razvoj, glede na njegovo mladost, koristneje, da še 6 mesecev prebiva v Republiki Sloveniji in se v tem obdobju pripravi na trajno vrnitev v matično državo. V prošnji za podaljšanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji se tožnik sklicuje na razloge, ki jih je uveljavljal že v postopku za priznanje azila. Ogroženost osebe, ki zaprosi za posebno obliko zaščite v Republiki Sloveniji iz 61. člena ZAzil, ugotavlja pristojni organ na podlagi navedb oziroma listin, ki jih predloži prosilec in na podlagi poročil, ki jih zbere pristojni organ v matični državi. V obravnavani zadevi pa tožnik, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v upravnih spisih, s svojimi navedbami za podaljšanje posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji ni izkazal dejanskih okoliščin in konkretnih dejstev, zaradi katerih bi se lahko čutil ogrožen oziroma preganjan ob vrnitvi v matično državo. Razlogi, ki jih tožnik navaja v sedanjem postopku, so razlogi, ki jih je uveljavljal že v prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnik ne bi bil ogrožen v primeru vrnitve v Makedonijo. Isti razlogi, ki jih tožnik navaja tudi v postopku za podaljšanje posebne zaščite po ZAzil, zato ob ugotovljeni nespremenjeni dejanski situaciji v Makedoniji tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo predstavljati tistih utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se mu v skladu s 3. odstavkom 61. člena ZAzil taka zaščita v Republiki Sloveniji podaljšala.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče tudi utemeljeno pritrdilo toženi stranki, ki je po podatkih upravnih spisov oceno stanja, da je v tožnikovi matični državi stanje stabilno, oprla na poročila mednarodnih vladnih in nevladnih organizacij o stanju v Makedoniji. Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi tožnik ponovno zatrjuje, da njegova vrnitev v matično državo ni varna in da je njegov strah pred preganjanjem utemeljen. Poleg tega pa tožniku ni bila priznana pravica do posebne zaščite (dne 10.11.2003) iz razlogov, ki jih navaja v prošnji za podaljšanje te pravice, ampak, kot je že navedeno, da se v tem obdobju pripravi na trajno vrnitev v matično državo.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na načelo nevračanja. Načelo nevračanja iz zakonsko določenih razlogov samo po sebi še ne pomeni, da je prosilcu za azil dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, saj se to načelo vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu zaradi izvršitve pravnomočne sodbe po presoji pritožbenega sodišča to načelo ne more biti kršeno, zato je treba zavrniti pritožbeni ugovor, da so bile zaradi neupoštevanja načela nevračanja kršene določbe notranjega in mednarodnega prava.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

O tožnikovem predlogu, da se iz humanitarnih razlogov oprosti plačila sodnih taks, pritožbeno sodišče ni odločalo, saj je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks že s sklepom prvostopnega sodišča (2. točka izreka sodbe in sklepa). Ta oprostitev pa velja za ta upravni spor v celoti.