Jedro

Protipravnega ravnanja zavarovanca toženke ni najti v odsotnosti opozarjanja kopalcev na ustrezno obutev. Priča je namreč izpovedala, da je tako pri blagajni, kot znotraj bazenskega kompleksa izobešen kopalniški red, ki zgolj dovoljuje, ne pa zapoveduje, nošenje primerne obutve. Tako tožnica, kot priča sta skladno izpovedali, da sta bili kritičnega dne bosi, čeprav so nekateri drugi udeleženci fizioterapije nosili obutev, ki so jo pustili pred bazenom. Imenovana sta se tako navkljub svoji starosti in slabši gibalni sposobnosti zavedala, da lahko nosita primerno obutev, če želita, pa sta slednje zavestno opustila, kar ne more iti na škodo toženki oziroma njenemu zavarovancu.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: "I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 1. 2015 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 662,55 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti."

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 345,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) odškodnino v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 1. 2015 dalje do plačila (točka I. izreka) in ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.381,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi soprispevek tožnice k nastali škodi in zniža višino prisojene odškodnine, vse s stroškovno posledico za tožnico.

- Bistvo pritožbene graje je, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke, saj sta tako izvedenec gradbene stroke, kakor tudi sodišče prve stopnje ugotovila, da so ploščice v skladu z vsemi standardi in so varne za hojo, tudi če so mokre. Nenazadnje je bila tožnica že sedmič zapored na terapiji, zato ni slediti zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni videla opozorilnih tabel, ki opozarjajo na mokra in spolzka tla. Ob tem pritožba še dodaja, da je tožnica odrasla in zrela osebnost, ki bi se morala zavedati, da na kopališču obstaja velika verjetnost mokrih tal. V nadaljevanju pritožba izpostavlja še, da sta priči E.P. in M.L. skladno izpovedali, da se čiščenje s sesalcem opravlja sproti, vendar da ni možno zagotoviti popolnoma suhih tal, zato ni mogoče slediti očitku izpodbijane sodbe, da bi bila potrebna še večja skrbnost, pri čemer sodišče prve stopnje niti ne pojasni, kako bi zavarovanec toženke moral še skrbneje ravnati. Dalje pritožba opozarja na nelogičnost obrazložitve izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje zapise, da bi moral zavarovanec toženke zagotoviti daljši protizdrsni tepih, ki pa je s strani Zdravstvene inšpekcije izrecno prepovedan in dodaja, da je življenjsko izkustveno nesprejemljivo, da bi moral zavarovanec toženke tožnico izrecno opozarjati na možnost nošenja ustrezne obutve, ki jo kopalniški red sicer dopušča. Podredno pritožba meni, da je v danem primeru podan 50% soprispevek tožnice k nastali škodi, saj bi slednja morala biti pri hoji previdnejša in dodaja, da bi bila tožnica v skladu s sodno prakso odmerjanja odškodnin v podobnih škodnih dogodkih upravičena le do 5.000,00 EUR odškodnine.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe, vse s stroškovno posledico za toženko.

4. Pritožba je utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevanih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (341. člen ZPP), kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

7. Pregled zadeve pokaže, da je pritožbeno nesporno, da se je tožnica poškodovala dne 19. 5. 2014, ko je padla pri zavarovancu toženke S.t., d.d., sporna pa je odškodninska odgovornost slednjega. Prav tako je pritožbeno nesporno, da se je tožnica poškodovala po opravljeni fizikalni terapiji, ko se je iz bazena vračala proti tušem in ji je pred splakovalnikom za noge spodrsnilo, zaradi česar je padla in utrpela pok distalnega radiusa levega zapestja.

8. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je krivdna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke podana zaradi nezadostne signalizacije, ki bi opozarjal na nevarnost zdrsa, pomanjkljivega vzdrževanja obbazenskih površin, neustreznega obveščanja glede nošenja primerne obutve ter prekratkega protizdrsnega tepiha med bazenom in splakovalnikom za noge, s čimer pa se sodišče druge stopnje ne strinja.

9. Med pravdnima strankama je nesporno, da je bila tožnica na dan škodnega dogodka že šesti dan (in ne sedmi dan, kot to pomotoma navaja pritožba) zaporedoma na fizikalnih terapijah v predmetnem bazenu Z.R., pri čemer je izvedeni dokazni postopek nedvomno pokazal, da v terapevtski bazen in iz njega vodi le ena pot, po kateri je tožnica vsakodnevno prehajala. Sodišče druge stopnje tako ne sledi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ni videla rumene table, ki opozarja na mokra in spolzka tla, saj iz priloženih fotografij (priloga spisa B8) izhaja, da se navedena opozorilna tabla nahaja na steni neposredno pred izhodom iz ženske garderobe proti terapevtskemu bazenu, kar pomeni, da je tožnica vsakodnevno prehajala mimo nje in jo je zagotovo morala videti. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da sta priči E.P. (varnostni inženir pri zavarovancu toženke) in M.L. (reševalec iz vode) skladno izpovedali, da so navedene opozorilne table nameščene tudi na drugih vidnih oziroma kritičnih mestih kopališča, predvsem pred vhodih v vsak bazen, kar pomeni, da je bila tožnica z njimi tekom rehabilitacije nedvomno seznanjena. Glede na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da predmetna opozorilna tabla ni bila na dovolj vidnem mestu zmoten, saj je tudi izvedenec gradbene stroke dr. B.G., univ. dipl. inž. gradbeništva (v nadaljevanju: izvedenec), izrecno zapisal, da zavarovanec toženke ni ravnal v nasprotju s kopalniškim redom.

10. Prav tako je sodišče druge stopnje prepričano, da je zavarovanec toženke poskrbel za ustrezno čiščenje obbazenskih površin, saj sta obe zgoraj imenovani priči skladno izpovedali, da tako reševalci (v eni izmeni so dva do trije reševalci), kot čistilke redno, in sicer na približno vsake pol ure ter s posebnimi sesalci, očistijo pohodne površine, ki pa jih ni mogoče povsem osušiti. Obe priči sta prav tako izpovedali, da se pogostost čiščenja prilagaja številu gostov v bazenskem kompleksu, kar smiselno povzema tudi sodišče prve stopnje, ko zapiše, da "ne dvomi, da je toženka redno in sproti čistila ter sušila kopalniški kompleks". Glede na navedeno in dejstvo, da je življenjsko izkustveno nemogoče, da bi se tla očistila za vsakim kopalcem, ki mu voda kaplja iz kopalk, je pričakovati, da bodo tla na kopališču zmeraj nekoliko mokra in spolzka, kot to izpostavlja pritožba. Vsled navedenega sodišče druge stopnje ne sledi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bila toženka malomarna in da ni izkazala profesionalne skrbnosti, ki se od nje pričakuje. Povedanega ne more spremeniti niti dejstvo, da je priča M.L. izpovedal, da na kopališču enkrat mesečno pride do hujših padcev, saj ne gre za padce na obravnavanem kritičnem mestu, temveč na celotnem kopališču, pri čemer pa gre za razne kategorije kopalcev (otrok, navadnih kopalcev, starejših ljudi in invalidov), kot je to potrdila priča E.P. 11. Prav tako se sodišče druge stopnje ne strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da bi moral zavarovanec toženke protizdrsni tepih podaljšati vse do splakovalnika za noge, saj je uporaba navedenega tepiha že sama po sebi prepovedana s strani zdravstvene inšpekcije, kot je to podrobneje pojasnila priča E.P. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je zavarovanec toženke navkljub temu položil predmetni tepih, in sicer zaradi 2% naklona pohodne površine, ki je v skladu z izvedenskim mnenjem v dopustnih mejah, je sodišče druge stopnje prepričano, da je zavarovanec toženke storil vse potrebno (in še več), da je v skladu z dolžno skrbnostjo zagotovil varnost tožnice in drugih kopalcev.

12. Res je, da je z namestitvijo tepiha prišlo do spremenjene drsnosti na prehodu iz tepiha na keramiko, vendar tožnica ne trdi, da je padla takoj po prvem koraku na ploščicah, temveč šele pred splahovalnikom za noge, torej dva do tri metre po koncu tepiha. Dejstvo, da pa so mokre ploščice bolj zdrsne kot suhe, pa na krivdo zavarovanca toženke ne more vplivati, saj je izvedenec nesporno ugotovil, da je na mestu padca položena ustrezna protizdrsna, površinsko hrapava keramika, namenjena za bazenske objekte, pri čemer je le-ta položena pravilno, brez okrušenih ali majavih talnih ploščic, na mestu padca pa tudi ni neravnosti, lukenj ali izboklin, tako da ustreza veljavnim gradbenim standardom.

13. Protipravnega ravnanja zavarovanca toženke, po prepričanju sodišča druge stopnje, ni najti niti v odsotnosti opozarjanja kopalcev na ustrezno obutev. Priča E.P. je namreč izpovedala, da je tako pri blagajni, kot znotraj bazenskega kompleksa izobešen kopalniški red, ki zgolj dovoljuje, ne pa zapoveduje, nošenje primerne obutve. Tako tožnica, kot priča M.P. sta skladno izpovedala, da sta bila kritičnega dne bosa, čeprav so nekateri drugi udeleženci fizioterapije nosili obutev, ki so jo pustili pred bazenom. Imenovana sta se tako navkljub svoji starosti in slabši gibalni sposobnosti zavedala, da lahko nosita primerno obutev, če želita, pa sta slednje zavestno opustila, kar ne more iti na škodo toženki oziroma njenemu zavarovancu.

14. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila "toženka premalo skrbna pri nudenju varnosti in je pri tem kršila prepise s področja izvajanja kopalniške dejavnosti", saj je izvedenec izrecno zapisal, da "ni ugotovil, da bi toženka ravnala direktno v nasprotju s kopališkim redom", s čimer se sodišče druge stopnje v celoti strinja.

15. Pravilna uporaba materialnega prava je tako pogojevala spremembo izpodbijane odločitve (peta alineja 358. člena ZPP. Posledično je sodišče druge stopnje obravnavni pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti zavrnilo, zaradi česar se ni opredelilo do nadaljnjih pritožbenih navedb o soprispevku tožnice k nastali škodi in višini prisojene odškodnine (358. člen v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP).

16. Sprememba odločbe o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovnega dela izpodbijane sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, zato je toženki dolžna povrniti njene stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

17. Sodišče druge stopnje je toženki priznalo stroške postopka v višini predujma za izvedenca gradbene stroke 662,55 EUR, ni pa ji priznalo materialnih stroškov, saj jih ni izkazala (I točka izreka).

18. Ker je sodišče druge stopnje obravnavani pritožbi ugodilo, je tožnica dolžna toženki povrniti tudi pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženki je priznalo sodno takso za pritožbo v višini 345,00 EUR (tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju: ZST-1). Sodišče druge stopnje toženki ni priznalo materialnih stroškov, saj njihove višine ni z ničemer izkazala.

19. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ).