Jedro

Upravnik v tej zadevi ni hkrati delil in tudi prejemal plačil od posameznega etažnega lastnika ter jih nato posredoval tožeči stranki. Vendar pa zgolj dogovor, da tožeča stranka kot dobavitelj račune neposredno izstavlja etažnim lastnikom, upravnika zakonske obveznosti po drugem odstavku 71. člena SZ-1 ne more razbremeniti. V Aneksu št. 1 je bil namreč določen le drugačen način plačevanja obveznosti, kot ga predvideva prvi odstavek 71. člena SZ-1, delitev stroškov pa je še vedno ostala v domeni upravnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh plačati 783,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: 71,43 EUR od 21. 11. 2017 dalje, 113,90 EUR od 20. 3. 2018 dalje, 104,85 EUR od 21. 3. 2017 dalje, 81,86 EUR od 20. 4. 2017 dalje, 126,97 EUR od 20. 2. 2018 dalje, 119,22 EUR od 23. 1. 2018 dalje, 80,64 EUR od 20. 12. 2017 dalje, 34,11 EUR od 19. 10. 2017 dalje in od 50,17 EUR od 20. 6. 2017 dalje.“, - v II. točki izreka pa tako, da se zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v osmih dneh plačati 783,15 EUR s pripadki (I. točka izreka). Hkrati ji je naložilo plačilo izvršilnih in pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 102,00 EUR s pripadki (II. točka izreka).

Pritožba in odgovor na pritožbo

2. Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Vztrajala je pri ugovoru nesklepčnosti tožbenega zahtevka po višini, ugovoru pasivne stvarne legitimacije in ugovoru, da bi morala tožeča stranka plačilo obratovalnih stroškov najprej zahtevati od dejanskih porabnikov energentov. Navedla je še, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti niti po temelju niti po višini. Poleg tega je sodišču prve očitala, da jo je prikrajšalo za pravico do vsebinske odločitve, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v prid oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba je utemeljena.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP, izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) odjemalci na odjemnem mestu številka 1 v toplotni postaji 1940 na naslovu ..., med njimi tudi D. V., so s tožečo stranko 16. 11. 1998 sklenili Pogodbo o dobavi toplote št. 111 (v nadaljevanju Pogodba o dobavi toplote), (2) dne 26. 9. 2011 sta upravnik M. d. o. o. v imenu in za račun etažnih lastnikov stavbe na naslovu ... in tožeča stranka k Pogodbi o dobavi toplote sklenila Aneks št. 1, (3) z Aneksom št. 1 se je upravnik zavezal, da bo tožeči stranki sporočal stanje glavne naprave (toplotnega števca) in procentualne deleže, ki odpadejo na posamezne etažne lastnike in so osnova za izstavitev računov za odjemno mesto, tožeča stranka pa se je zavezala, da bo etažnim lastnikom na podlagi teh podatkov izstavljala deljene račune, (4) tožena stranka je bila kot etažna lastnica stanovanja z ID znakom 000 v stavbi na naslovu ..., vpisana v zemljiško knjigo 30. 4. 2013, pred njo je bil lastnik tega dela stavbe D. V., (5) tožeča stranka je toženi stranki 18. 7. 2013 poslala obrazec za vstop v pogodbeno razmerje za odjemno mesto, (6) S. V. je 18. 11. 2015 vložila vlogo za spremembo plačnika na obravnavanem odjemnem mestu, tožeča stranka pa je o tem obvestila toženo stranko, (7) tožeča stranka je toženo stranko hkrati obvestila, da na odjemnem mestu obstaja dolg za dobavljeno energijo in plin, zato bo postopek spremembe na novega plačnika nadaljevala, ko bo prejela plačilo dolga in (8) tožena stranka ni neposredni uporabnik dobavljene toplotne energije, saj stanovanje uporabljata S. V. in D. V. 7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor pasivne stvarne legitimacije. Presodilo je, da je tožena stranka kot pridobitelj etažne lastnine na podlagi 69. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju: SZ-1) vstopila v Pogodbo o dobavi toplote in Aneks št. 1 namesto svojega pravnega prednika D. V. Poleg tega je menilo, da je tožena stranka dobavljeno toploto zavezana plačevati tudi na podlagi šestega odstavka 34. člena Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote in hladu iz distribucijskega omrežja za geografsko območje Mestne občine Ljubljana.1 Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ugovor, da bi morala tožeča stranka plačilo najprej terjati od neposrednih uporabnikov stanovanja. Ugotovilo je, da S. in D. V. nista najemnika stanovanja, ampak ga uporabljata brez pravne podlage. Zato je ocenilo, da ni podlage za uporabo 24. člena SZ-1, ki med drugim določa, da lastnik stanovanja za obratovalne stroške najemnika odgovarja subsidiarno. Ker iz vtoževanih računov izhaja količina dobavljene toplote, merilno mesto, cene in delež tožene stranke, kot ga je tožeči stranki sporočil upravnik, je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožba sklepčna. V zvezi z višino zahtevka je zavzelo stališče, da je bila tožeča stranka zavezana upoštevati delilnike, kot ji jih je sporočal upravnik. Zato je menilo, da bi morala tožeča stranka svoje očitke v zvezi z višino nasloviti na upravnika. Poleg tega je pojasnilo, da se delež posameznega odjemalca na podlagi 357. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1) ne odmerja na kvadraturo. Pač pa se stroški za ogrevanje in toplo vodo v večstanovanjskih stavbah in drugih stavbah z najmanj štirimi posameznimi deli, ki se oskrbujejo s toploto iz skupnega sistema za ogrevanj, obračunavajo v pretežnem delu na osnovi dejanske porabe toplote. Na podlagi navedenega je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Presoja pritožbenega sodišča

8. Tožeča stranka (dobaviteljica toplotne energije) je od tožene stranke (etažne lastnice) vtoževala plačilo računov za dobavo toplotne energije v skupnem znesku 783,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. V pritožbenem postopku je (med drugim) še vedno sporno, ali je bila tožeča stranka dolžna navesti merila in elemente, iz katerih bi bil razviden izračun deleža, plačilo katerega zahteva od tožene stranke, ali pa zadostuje že sklicevanje na deleže, kot jih je tožeči stranki (brez meril za preverbo izračuna deleža) posredoval upravnik. Sporno torej je, ali je tožba sklepčna po višini.

10. Pritožnica je vztrajala, da se tožeča stranke ne more le „izgovarjati“ na deleže, ki ji jih je sporočil upravnik, ampak bi morala navesti, na kakšen način so bili stroški razdeljeni med etažne lastnike, torej kakšna so bila merila za delitev stroškov. Menila je, da bi lahko tožeča stranka te podatke od upravnika zahtevala na podlagi 71. člena SZ-1. Sklicevala se je na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 6/2016 z dne 25. 7. 2017.2 Tožeča stranka je stališču tožene stranke (tudi) v odgovoru na pritožbo nasprotovala. Menila je, da se določba drugega odstavka 71. člena SZ-1 uporablja le za primere, ko tretja oseba račune za storitve dobave pošilja neposredno upravniku. Ne pa torej v konkretnem primeru, ko je tožeča stranka račune pošiljala neposredno etažnim lastnikom. Sklicevala se je na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 77/2011 z dne 12. 9. 2013.3

11. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo v tej zadevi z Aneksom št. 1 dogovorjeno, da etažni lastniki svoje obveznosti do tožeče stranke poravnajo tako, da jim ta vsakemu posebej izstavi račun na podlagi podatkov, ki ji jih je posredoval upravnik stavbe. Slednji pa je toženi stranki skladno z Aneksom št. 1 posredoval le podatke o stanju glavne naprave (toplotnega števca) in procentualne deleže, ki odpadejo na posameznega etažnega lastnika. Neprerekano je ostalo, da so deleži, za katere je tožeča stranka trdila, da odpadejo na toženo stranko, na posameznih vtoževanih računih različni. Podlaga za delitev stroškov torej ni bil več delilnik stroškov, ki je bil priloga Pogodbe o dobavi toplote in je po ugotovitvah sodišča prve stopnje med drugim določal, da na D. V. odpade 24,76 % stroškov. Pa tudi sicer je tožeča stranka trdila, da je upravnik stroške delil na podlagi določil Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah (v nadaljevanju: Pravilnik). Čim pa je temu tako, je bil upravnik (kljub sklenjenemu Aneksu št. 1) tožeči stranki že na podlagi drugega odstavka 71. člena SZ-1 dolžan posredovati vse podatke, potrebne za specifikacijo višine tožbenega zahtevka.

12. Drži sicer, da upravnik v tej zadevi ni hkrati delil in tudi prejemal plačil od posameznega etažnega lastnika in jih nato posredoval tožeči stranki. Vendar pa zgolj dogovor, da tožeča stranka kot dobavitelj račune neposredno izstavlja etažnim lastnikom, upravnika zakonske obveznosti po drugem odstavku 71. člena SZ-1 ne more razbremeniti. V Aneksu št. 1 je bil namreč določen le drugačen način plačevanja obveznosti, kot ga predvideva prvi odstavek 71. člena SZ-14, delitev stroškov pa je še vedno ostala v domeni upravnika. Zato lahko tudi v tem primeru dobavitelj v pravdi od posameznega etažnega lastnika zahteva le tisti del obveznosti, ki odpade nanj v skladu s ključem delitve.

13. SZ-1 ne določa, da bi bilo dokazno breme glede višine stroškov obrnjeno. Zato je bila tožeča stranka kot dobaviteljica toplotne energije dolžna navesti merila in elemente, iz katerih je razviden izračun deleža, ki ga je dolžna plačati tožena stranka. Ker kot rečeno, že SZ-1 upniku (tožeči stranki) omogoča, da od upravnika pridobi podatke tudi o merilih in ključu delitve stroškov, za razporeditev trditvenega in dokaznega bremena ni bistveno, da je ključ delitve stroškov stvar notranjega razmerja med etažnimi lastniki (v okviru, ki ga dopuščajo veljavni predpisi).5

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka navedla le delež, ki naj bi odpadel na toženo stranko, ne pa meril, na podlagi katerih je bil ta delež izračunan. Zato tožba po višini ni bila sklepčna. V sodni praksi je sporno, ali je v sporih majhne vrednosti sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva na odpravljivo nesklepčnost tožbe dolžno opozoriti.6 Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala zahtevku (tudi) po višini. V pripravljalni vlogi, vloženi 20. 8. 2018, je tako ugovarjala, da ni logično, da se delež, ki odpade nanjo, vseskozi spreminja, in znaša med 36% in 68 %. Ugovarjala je tudi, da tožeča stranka delilnika toplote ni podala. Zato bi morala tožeča stranka sama, brez opozorila sodišča, v prid sklepčnosti tožbe po višini ponuditi dejanske navedbe o ključu delitve. Tega pa ni storila. Zato tudi sklicevanje tožeče stranke na določbo 357. člen EZ-1, na katero se je sklicevalo tudi sodišče prve stopnje, ne zadošča. Določba (prvega odstavka) 357. člena EZ-1 namreč ne pove nič o tem, kakšen je bil ključ delitve v tej zadevi. Pač pa le na splošno določa, da se v večstanovanjskih stavbah in drugih stavbah z najmanj štirimi posameznimi deli, ki se oskrbujejo s toploto iz skupnega sistema za ogrevanje, stroški za ogrevanje in toplo vodo obračunavajo v pretežnem delu na osnovi dejanske porabe toplote. Tožeča stranka pa ni trdila, da so se stroški v tej zadevi v (celoti) delili glede na dejansko porabo toplote, niti da delež, ki naj bi odpadel na toženo stranko, predstavlja delež porabljene toplote v razmerju do celotne količine dobavljene toplote.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz prve alineje I. točke izreka te odločbe (peta alineja 358. člena ZPP). Do pritožbenih navedb glede (ne)obstoja temelja tožbenega zahtevka pa se ni posebej opredeljevalo, saj je tožbenih zahtevek v vsakem primeru neutemeljen zaradi nesklepčnosti tožbe po višini.

O stroških pravdnega postopka

16. Sprememba odločitve o glavni stvari je vplivala tudi na odločitev o stroških pravdnih postopka v II. točki izreka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka v pravdi ni uspela Zato do povrnitve pravdnih stroškov ni upravičena. Tožena stranka je povračilo pravdnih stroškov sicer zahtevala, vendar pa njena zahteva ni vsebovala opredelitve stroškov po vrsti in višini, kot to predpisuje drugi odstavek 163. člena ZPP. Zato je sodišče njeno zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo.

1 Uradni list RS, št. 47/2012, 92/2012, 85/2016. 2 Vrhovno sodišče RS je v tej zadevi zavzelo stališče, da je tožnica kot dobaviteljica toplotne energije v pravdi zaradi plačila toplotne energije zoper posameznega etažnega lastnika dolžna navajati merila in elemente, iz katerih je razviden izračun deleža, ki ga je dolžan plačati etažni lastnik. 3 Vrhovno sodišče RS je v tej zadevi ob upoštevanju okoliščine, da se je med odjemalce skupna obveznost delila po njihovem „notranjem ključu“ oziroma delilniku stroškov (drugi odstavek 393. člena OZ), zavzelo stališče, da dobavitelj v ta način delitve obveznosti ne more posegati, pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti le upoštevajoč ta ključ (delilnik). 4 Prvi odstavek 71. člena SZ-1 določa: Upravnik mora brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. 5 Prim. tudi sodbo VSRS III Ips 6/2016 z dne 25. 7. 2017. 6 Stališča sodne prakse o tem, ali je materialno procesno vodstvo v postopkih v sporih majhne vrednosti dopustno in v kakšni meri, so različna - primerjaj: (1) VSL sodba II Cp 12/2008 z dne 18. 6. 2008, VSM sodba I Cp 258/2012 z dne 31. 5. 2012, v katerih je zastopano stališče, da je materialno procesno vodstvo v sporih v postopkih majhne vrednosti popolnoma izključeno in (2) VSC sklep Cpg 325/2012 z dne 13. 3. 2013, VSL sklep II Cp 3890/2011 z dne 26. 9. 2012, VSL sodba II Cp 1344/2013 z dne 1. 7 .2013, VSL sodba II Cp 2343/2015 z dne 2. 11. 2015 in I Cp 1553/2015 z dne 13. 10. 2015, v katerih je zastopano stališče, da materialno procesno vodstvo v sporih v postopkih majhne vrednosti ni izključeno, vendar pa je omejeno.