Jedro

Za izdajo dovoljenja za nabavo orožja mora prosilec izkazati konkretno nevarnost, ki je po ZOro upravičen razlog za nabavo orožja. Posest orožja ni ustavna pravica, saj je le-ta po zakonu omejena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, opr.št. U 1494/96-9 z dne 21.5.1998.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.9.1996, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote N.m., Oddelka za upravne notranje zadeve z dne 17.6.1996. S to odločbo je prvostopni upravni organ tožniku odrekel izdajo dovoljenja za nabavo samokresa. Po presoji prvostopnega sodišča bi moral tožnik izkazati posebne okoliščine, ki bi kazale na to, da je njegova varnost bolj izpostavljena, kot varnost ostalih državljanov in da zato obstojijo posebne in tehtne okoliščine. Tožena stranka je odločila v skladu s pooblastilom, ki ji ga daje 1. odstavek 20. člena ZOro in v skladu z namenom, zaradi katerega ji je pooblastilo z zakonom tudi dano. Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, izkazane pa tudi niso kršitve postopka, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev.

Prvostopno sodišče s svojo odločitvijo ni poseglo v dejanske ugotovitve, sprejete v izpodbijani odločbi, in zato tudi izvedba glavne obravnave ni bila potrebna.

Tožnik v pritožbi in v dopolnitvah pritožbe navaja, da je bila njegova zahteva za pridobitev pravice do nošenja kratkega orožja neutemeljeno zavrnjena in taka odločitev nima zakonite podlage.

Diskrecijska pravica pri odločanju o dodeljevanju orožja ne izvira iz zakonske podlage, temveč je odvisna od drugih razlogov. Po vloženi vlogi za pridobitev nabavnega dovoljenja sledi preverjanje pri sodniku za prekrške, pri sodišču glede predkaznovanosti in preko policije. Vsa tri preverjanja so bila zanj pozitivna in upravni organ je že izdal dovoljenje za orožje, ki glasi na njegovo podjetje. Sedaj pa orožja, ki mu je bilo zaupano kot direktorju gospodarske družbe, ne bi bil več upravičen nositi, čeprav gre za isto osebo in isto orožje. Po določbah 1. odstavka 20. člena ZOro pristojni organ lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja, če ugotovi, da ni upravičenih razlogov za izdajo orožja, če tako narekujejo koristi javnega reda in mira in če gre za utemeljene pomisleke za izdajo dovoljenja. V upravnem postopku ni bil ugotovljen niti najmanjši razlog, ki bi ga lahko izločil in naredil nevrednega, da kot državljan ne bi mogel imeti orožja. Kot lovec poseduje lovsko orožje, ki ga nikoli ni zlorabil ali z njim ravnal v nasprotju z zakonom. Prav tako ni bil nikoli kaznovan kot podjetnik. Meni, da ni nobenih razlogov na njegovi strani, ki bi kazali na zakonske ovire za dodelitev orožja. Ustava RS v 34. členu zagotavlja pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. V ta okvir spada tudi pravica do nošenja orožja. Gre za psihološko pravico do občutka lastne varnosti. S svojo odločitvijo je prvostopno sodišče kršilo njegove ustavne pravice. Neutemeljeno so bili zavrnjeni predlagani dokazi, ki bi v celoti razjasnili dejansko stanje in tako je izgubil možnost za vsakršno izkazovanje razlogov ogroženosti oziroma za uveljavitev tistih razlogov, za katere mu izpodbijana odločba očita, da jih ni dokazal.Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave, je bilo kršeno načelo kontradiktornosti in s tem kršene njegove pravice kot tožnika. Ker ni ustreznih kriterijev za dodeljevanje kratkega orožja, bi bilo nujno, da bi v sporu konfrontirali obe strani. V sporu ni imel nobenih možnosti, da bi dokazal tožbene navedbe. Prošnjo za dovolitev nabave orožja so isti dan vložili trije. Dva sta dovoljenje dobila, njemu pa je bilo izdano dovoljenje za podjetje. To orožje bi lahko zadržal le, če bi imel registrirano poslovno dejavnost varovanja. Te dejavnosti ne more opravljati, ker je mlinar in zaradi ene pištole nima namena širiti dejavnosti podjetja. V pritožbi izpostavlja predvsem kršitev postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo nikakršnih dokazov in je samo ponovilo stališče tožene stranke. To pa je v nasprotju s procesnimi predpisi.

V dopolnitvi pritožbe tožnik navaja, da je v letu 1999 ponovno vložil zahtevo za nošenje varnostnega orožja in mu je bila tudi ta zahteva zavrnjena iz neutemeljenih razlogov. Trditev, da ni navedel konkretnih primerov ogroženosti, ne drži, ker je policijska inštanca prezrla konkretne dogodke, vezane na ogrožanje njegove družine in premoženja. Stanuje v demografskem ogroženem območju v bližini meje z Republiko Hrvaško, glede katere je znano, da jo dnevno prestopajo tudi kriminalci. Orožje je v pravnem prometu. Jasna bi morala biti merila, ki bi ločevala tiste, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev orožja od tistih, ki teh pogojev ne izpolnjujejo. Diskrecijske pravice ni mogoče upoštevati, če državljan izpolnjuje pogoje, da ni bil kaznovan, da je zdravstveno sposoben in da zna ravnati z orožjem. Glede na to, da že 10 let poseduje lovsko orožje, ki ga ni nikoli zlorabil in ima tudi opravljen izpit o varnem rokovanju, ne vidi ovir, zaradi katerih je bila zahteva zavrnjena. Zavrnitev tudi nima ustavne podlage, saj mu ustava daje pravico do obrambe in varnosti tudi tako, da lahko kot svoboden državljan poseduje varnostno orožje. Po mnenju tožnika nihče, ki je dobil varnostno orožje, ni izkazal svoje ogroženosti, kar zahteva od njega tožena stranka. Gre za različen pristop, ki pomeni kršitev enakopravnosti državljanov po 14. členu Ustave RS. Posest orožja je mogoče odreči le osebam, ki so nevarne, kar mora biti izkazano s pravnomočnimi sodnimi ali upravnimi odločbami. Izpodbijani odločbi sta nezakoniti in kršita njegove ustavne pravice in svoboščine, s pravico do osebne varnosti in tudi pravico do zasebne lastnine, ki omogoča tako varnost. Zato tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča in s pravilno dejansko in pravno podlago, s katero je utemeljilo izpodbijano sodbo.

Obseg pooblastila za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe, ki je bila izdana po prostem preudarku, je opredeljen v 2. odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), ki določa, da ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po zakonu, v mejah danih pravic in v skladu z namenom, zaradi katerega so mu bile te pravice dane. Zato sodišče preizkuša zakonitost akta v smislu prekoračitve meja in namena pooblastila za prosti preudarek, ne more pa, kot smiselno nakazuje pritožba, preizkušati smotrnosti uporabe prostega preudarka.

Namen in meje pooblastila za odločanje po prostem preudarku po 1. odstavku 20. člena ZOro so določno opredeljene. Iz navedenega predpisa nedvomno izhaja, da je dostop do orožja posameznikom omejen in nabava ter posest orožja nista ustavni pravici, s katerimi naj bi si posameznik zagotavljal uresničevanje pravic iz 34. člena Ustave RS. Pojma varnostnega orožja namenjenega za obrambo ZOro ne opredeljuje, zato mora posameznik, ki prosi za dovoljenje za nabavo takega orožja, dokazati upravičen razlog za to. Razlogi za omejitev pravice do nabave in posesti orožja so v naravi orožja in v tem, da je v pravni državi država tista, ki je dolžna zagotoviti varnost ljudi in storiti vse potrebno zoper kršitelje. Samo psihološka pravica do občutka lastne varnosti, ki jo navaja pritožba, ne upravičuje posesti orožja. Upravičeni razlogi za izdajo dovoljenja za nabavo orožja so podani le, če so izkazani konkretno in utemeljujejo ogroženost osebne varnosti oziroma varnosti premoženja prosilca ter bi bila z nabavo orožja ta konkretna ogroženost zmanjšana ali odpravljena. Prvostopno sodišče je pravilno presodilo, da je bila tožniku v upravnem postopku zagotovljena možnost dokazovanja konkretne ogroženosti in da tega ni dokazal. Tudi navedbe o ogroženosti zaradi prebivanja v bližini meje, ne morejo spremeniti dokazne ocene, da ni izkazana konkretna ogroženost in predlagano zaslišanje prič, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne bi zagotovilo drugačne odločitve.

Pritožbene navedbe, da je tožnik pridobil dovoljenje za nabavo orožja za svoje podjetje, na odločitev v tem sporu na morejo vplivati, saj gre za drug postopek in je bilo izdano dovoljenje na drugi zakoniti podlagi in pod drugačnimi pogoji. Zato ta okoliščina, na presojo pogojev za nabavo orožja, ki jih določa 1. odstavek 21. člena ZOro in so podlaga izpodbijane odločitve, ne more vplivati.

Pritožbeno sodišče tudi ni imelo podlage za presojo pritožbene trditve, da je bila tožniku kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Samo na splošno zatrjuje, da so bila dovoljenja za nabavo orožja izdana osebam, ki so istočasno z njim vložile prošnjo, pri tem pa ni navedel nobene konkretne osebe in dokazov, ki bi omogočali presojo take trditve.

Prvostopno sodišče je presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku popolno in pravilno ugotovljeno in je zakonitost izpodbijanega akta presodilo na tej podlagi. To presojo sprejema tudi pritožbeno sodišče in zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev iz 2. odstavka 72. člena ZUS, saj odločanje brez glavne obravnave ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.