Jedro

Mladoletna otroka, ki sta sedela skupaj z mamo na zadnjih sedežih, nista bila pripeta z varnostnim pasom. Sodišče prve stopnje je njun soprispevek ocenilo na 25 %. Pritožnika menita, da je taka odločitev nepravilna, ker sama (ob dogodku sta bila stara 2 in 4 leta), varnostnega pasu nista mogla namestiti, zaradi ravnanja njunih staršev pa jima ni mogoče naprtiti soprispevka. Očitek ni utemeljen, saj, poenostavljeno povedano, zavarovanki tožene stranke ni mogoče naprtiti odgovornosti za tisti obseg škode, ki ni v vzročni zvezi z njenim ravnanjem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna (poleg že pravnomočno prisojene odškodnine) plačati še: - drugi tožnici 300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 do plačila.

- četrtemu tožniku 225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 do plačila.

II. Pritožbi zoper III. točko izreka se ugodi, stroškovna odločitev se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških tožnikov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da prvemu tožniku plača odškodnino v višini 1.400,00 EUR, drugi tožnici v višini 750,00 EUR, tretji tožnici v višini 187,50 EUR in četrtemu tožniku v višini 600,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.439,78 EUR (III. točka izreka).

2. Sodbo v zavrnilnem delu in glede stroškov pravočasno izpodbijajo tožniki. Mladoletna tožnika izpostavljata, da sta bila v času prometne nesreče stara 4 oziroma 2 leti, zato nista mogla sama namestiti varnostnega pasu oziroma uporabiti zadrževalnega sistema. K nastanku škode je prispevalo neskrbno ravnanje staršev, zato je prvostopenjsko sodišče napačno zaključilo, da je njun soprispevek 25 %. Za uporabo 171. člena OZ je odločilno ravnanje oškodovanca, medtem ko je v konkretnem primeru nastanek škode mogoče pripisati neskrbnemu ravnanju staršev.

3. Nasprotujejo odmeri odškodnine za nematerialno škodo za telesne bolečine in se pri tem sklicujejo na sodno prakso, v katerih naj bi bila v podobnih primerih dosojena višja odškodnina. Druga tožnica ocenjuje pravično odškodnino za telesne bolečine v njenem primeru na znesek 1.200,00 EUR (upoštevaje soprispevek še 450,00 EUR), tretja tožnica na znesek 1.000,00 EUR brez kakršnega koli soprispevka (torej še 750,00 EUR), četrti tožnik pa na znesek 1.200,00 EUR brez kakršnega koli soprispevka (torej še 700,00 EUR).

4. Tožniki nasprotujejo tudi odločitvi prvostopenjskega sodišča glede odločitve o stroških postopka. Prvostopenjsko sodišče je namreč spregledalo, da je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena samo prvemu tožniku, ne pa tudi ostalim. Nagrada za zastopanje dodatnih strank v isti zadevi se ne sme obračunati skladno s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi, temveč se morajo stroški za zastopanje strank, ki niso upravičenci do brezplačne pravne pomoči, obračunati v skladu s 3. členom zakona, ki določa, da se nagrade odmerijo po Tarifi. Glede na navedeno je tožena stranka dolžna drugi in tretji tožnici ter četrtemu tožniku poravnati stroške po tar. št. 1200, upoštevajoč vrednost spora v višini 9.300 EUR (osnovna nagrada 315,00 EUR, nagrada za postopek 409,50 EUR, nagrada za narok 378,00 EUR s povečanjem za 90 % za zastopanje treh strank), kar skupaj z DDV znaša 1.152,90 EUR. Predlagajo spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

5. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Tožniki so bili (so)potniki v motornem vozilu, ki se je peljalo naravnost po cesti, medtem ko je zavarovanka tožene stranke pri vzvratnem vključevanju v promet izsilila prednost in trčila v vozilo, ki ga je upravljal prvi tožnik. V prometni nesreči so utrpeli poškodbe voznik kot tudi ostali potniki v vozilu, ki so sedeli na zadnjih sedežih motornega vozila, pri čemer niso uporabljali varnostnih pasov. Temelj odgovornosti zavarovanke tožene stranke v pritožbenem postopku ni več sporen, prav tako pa je odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, ker se tožena stranka ni pritožila, postala pravnomočna.

Glede soprispevka zaradi neuporabe varnostnega pasu mladoletnih tožnikov

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je prvostopenjsko sodišče napačno pripisalo soprispevek tožnikoma, ki sta otroka, stara štiri oziroma dve leti, in zato nista sposobna sama (pravilno) namestiti varnostnega pasu, ter da bi moralo sodišče 25 % soprispevek k nastanku škode pripisati neskrbnemu ravnanju njunih staršev, njima pa prisoditi polno odškodnino (tj. brez upoštevanja soprispevka). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko skladno z ustaljeno sodno prakso tudi ravnanje krivdno nesposobnega oškodovanca odgovorno osebo (delno) razbremeni njegove odškodninske odgovornosti. Prispevek k škodi namreč še ne pomeni tudi odškodninske odgovornosti za škodo, saj oškodovanec ne posega v tujo zavarovano dobrino, pač pa v svojo, kršitev lastne pravne dobrine pa ni prepovedana. Zato oškodovanec ne odgovarja za škodo, ki jo je povzročil sam sebi, ampak mora trpeti njene posledice v tistem delu, v katerem je sam prispeval k njenemu nastanku oziroma njenemu večjemu obsegu.(1)

9. Pri odločanju o (deljeni) odgovornosti krivdno nesposobnih oseb je treba črpati iz splošnih načel o vzročnosti. To izhaja že iz same določbe 171. člena OZ, ki govori o prispevku oškodovanca (in ne o krivdi).(2) V konkretnem primeru je treba odločiti le, ali je otrokovo ravnanje sopovzročilo škodni dogodek, pri čemer nista pomembni otrokova krivda ali neskrbnost niti neskrbnost njegovih staršev. Res je, da je nepravilno ravnanje otroka največkrat posledica opustitve potrebne skrbi s strani otrokovih staršev/skrbnikov, ni pa to nujno. Zadošča, da tožena stranka dokaže napačno ravnanje (p)oškodovanega otroka, ne glede na to, ali za takšno postopanje na strani staršev obstaja krivda ali ne.(3) Pri presoji je treba upoštevati zgolj (ne)običajnost ravnanja/opustitve in (ne)obstoj vzročne zveze.(4) Povedano poenostavljeno: za tisti del škode, ki ni v vzročni zvezi z ravnanjem zavarovanke tožene stranke, ta ne more biti odgovorna.

10. Ključno ugotovitev predstavlja dejstvo, da bi tožnika, če bi bila pripeta z varnostnimi pasovi, utrpela manjše poškodbe oziroma do poškodb, kot ugotavlja postavljeni izvedenec, sploh ne bi prišlo. Tako je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da obstaja pravno relevantna vzročna zveza med ravnanjem oškodovancev in nastalo škodo ter njun soprispevek ovrednotilo v višini 25 %.

Glede višine nematerialne škode

11. Tožniki grajajo materialnopravno presojo sodišča prve stopnje o pravični odškodnini za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, češ da je prenizka(5). Pri ugotavljanju dejstev, potrebnih za odmero (višine) odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti, se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke I. K., zdravstveno dokumentacijo in izpoved druge tožnice (v svojem imenu in tudi v imenu mladoletnih tožnikov), pri čemer dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter na nevšečnosti med zdravljenjem, pritožniki ne izpodbijajo. Menijo le, da je glede na ugotovljen obseg njihove škode, kot je ta izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, odškodnine odmerjena prenizko ter je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo.

12. Pritožba tretje tožnice ni utemeljena. Ustaljena sodna praksa je zavzela stališče, da ni vsaka nepremoženjska škoda, četudi dejansko obstoji, pravno priznana. Tako neznatne poškodbe in (pretežno) zanemarljive telesne bolečine (praviloma) ne predstavljajo pravno priznane škode in podlage za obstoj odškodninske odgovornosti. Posledično poškodbe oziroma bolečine, ki predstavljajo le neznatno škodo, ne zadostujejo za uspešno uveljavljanje (denarnega) zadoščenja.(6) Na tej podlagi tretji tožnici odškodnina za tovrstno škodo sploh ne bi šla, vendar ob odsotnosti pritožbe tožene stranke v to odločitev ni bilo mogoče poseči. 13. Pritožbeno sodišče soglaša z drugo tožnico, da je sodišče prve stopnje njeno odškodnino odmerilo prenizko. Iz podrobnih ugotovitev sodišča prve stopnje je razviden obseg njene škode. V zvezi s primeri iz sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnica, je treba opozoriti, da v pritožbi predstavlja seštevke vseh vrst nepremoženjske škode, v konkretnem primeru pa je sporna samo odškodnina za telesne bolečine. Primera VS002002 in VS002408 z obravnavanim nista primerljiva, ker sta oškodovanca v obeh navedenih zadevah trpela hude in srednje hude bolečine in sta bila oba tudi v daljšem bolniškem staležu (21 oziroma 25 dni). Iz sodne prakse (tudi iz primera VS001876) izhaja, da se za primerljiv obseg in primerljivo naravo poškodbe ter telesne bolečine nekoliko nižje intenzitete, kot jih je trpela druga tožnica, odmerja odškodnina za pretrpljene telesne bolečine (zgolj) v višini 0,8 mnogokratnika povprečnega dohodka. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da enakih primerov v sodni praksi ni in tudi ne morejo biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri, še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je druga tožnica upravičena do odškodnine za to škodo v skupnem znesku 1.000,00 EUR (brez upoštevanja soprispevka). Upoštevajoč pravnomočno prisojenih 450,00 EUR odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti (75 % od 600,00 EUR) in njen soprispevek v višini 25 %, ji pritožbeno sodišče prisoja dodatnih 300,00 EUR odškodnine (75 % od 400,00 EUR), s pripadajočimi obrestmi, v preostalem pa njena pritožba ni utemeljena.

14. Sodišče prve stopnje je škodo četrtega tožnika, četudi gre za manjšo odrgnino zgornje ustnice, manjšo poškodbo vratu z bolečim pritiskom na trnasti odrastek sedmega vratnega vretenca, nekoliko napetimi ter bolečimi obhrbteničnimi mišicami (brez zmanjšane gibljivosti vratu), ovrednotilo prenizko. Tožnik je kakšen dan stalno trpel srednje hude bolečine, te pa so se kasneje pojavljale občasno, srednje bolečine je trpel kumulativno tri dni, zatem je še kak teden občasno trpel lažje bolečine. Nezanemarljive so tudi pretrpljene nevšečnosti med zdravljenjem, saj je moral iti na dva zdravniška pregleda, poleg tega pa je bil tudi dvakrat izpostavljen za zdravje škodljivemu RTG sevanju. Glede na to, da je četrti tožnik še otrok (ob prometni nesreči je bil star 4 leta), je bilo zanj skrajno neprijetno že samo hlajenje bolečih predelov. Pritožbeno sodišče je nadalje še prepričano, da so hudo nevšečnost za otroka predstavljale tudi krvaveče dlesni in zatečena zgornja ustnica, saj mu je to preprečevalo običajen način prehranjevanja in pitja: po ugotovitvi sodišča je pil samo po slamici. Povzet obseg škode predstavlja podlago za zvišanje prisojene odškodnine v skupnem znesku 800,00 EUR (brez upoštevanja soprispevka), kar je tudi v okviru, ki ga je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Upoštevajoč že pravnomočno prisojenih 375,00 EUR odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti (75 % od 500,00 EUR) in glede na soprispevek v višini 25 %, mu pritožbeno sodišče prisoja dodatnih 225,00 EUR odškodnine (75 % od 300,00 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 3. 2012 dalje do plačila, v presežku pa njegova pritožba ni utemeljena.

15. Odločitev pritožbenega sodišča o delni spremembi prvostopenjske sodbe temelji na 358. člena ZPP, odločitev o zavrnitvi pa na 353. členu ZPP.

Glede stroškov postopka

16. Pritožniku utemeljeno grajajo odločitev o pravdnih stroških, saj je bil upravičenec do brezplačne pravne pomoči samo prvi tožnik, zato se nagrada odvetnika za zastopanje (več) dodatnih strank ne sme obračunati v skladu z znižano odvetniško tarifo, ki je določena v 36. členu ZOdvT. Ob uradnem preizkusu zadeve pritožbeno sodišče še ugotavlja, da izpodbijane stroškovne odločitve ni mogoče preizkusiti, saj pritožbenemu sodišču ni razumljiv način izračuna odmerjenih odvetniških stroškov, sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem tudi ni podalo zadostnih pojasnil. Ker je prvostopenjska stroškovna odločitev obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, jo je pritožbeno sodišče razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača v nov postopek (3. točki 365. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo moralo znova odločiti o stroških postopka, pri tem pa upoštevati zgoraj zavzeto materialnopravno stališče in svojo odločitev obrazložiti tako, da bo ta omogočala pritožbeni preizkus. Upoštevati bo treba tudi ustrezno višji uspeh zaradi delnega uspeha s pritožbo in pritožbene stroške.

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 182/2014 z dne 26. 11. 2015. Op. št. (2): Končina Peternel, dr. M., Deljena odgovornost, Pravosodni bilten, št. 2/2012, str. 105 in naslednje.

Op. št. (3): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 992/2008 z dne 5. 4. 2012. Op. št. (4): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 182/2014 z dne 26. 11. 2015. Op. št. (5): Odločitev glede višine odškodnine za strah je (že) pravnomočna.

Op. št. (6): Glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 564/2008 z dne 31. 3. 2011, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2068/2010 z dne 15.12.2010.