Jedro

Kolektivna pogodba dejavnosti je toženi stranki omogočala takšen način vrednotenja dodatka za izmensko delo, da se ne bi obračunaval poleg osnovne plače, ampak bi bil v njej zajet. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka, da tožnik ne bi bil upravičen do izplačila dodatka za izmensko delo (ki ga zahteva s tožbo), dokazati, da je takšen način obračunavanja dodatka za tožnika ugodnejši (ter da je dodatek dejansko upoštevan pri določitvi osnovne plače).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, razveljavita se izpodbijana sodba v tč. 1.2 izreka, v točki 1.3 izreka (v delu, zahtevka, ki se nanaša na obračun davkov in prispevkov glede dodatka za izmensko delo) v točki 1.4. izreka in izpodbijani del sklepa (tč. 2. izreka sklepa) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (tč. 1.1 in tč. 1.3 v delu zahtevka, ki se nanaša na obračun davkov in prispevkov glede dodatka za pripravljenost na domu) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati dodatek za pripravljenost na domu, v posamičnih mesečnih zneskih za obdobje od 18. 3. 2004 do 18. 8. 2008, z zapadlostjo, razvidno iz izreka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. 1.1 izreka sodbe); dodatek za izmensko delo v posamičnih zneskih za obdobje od 18. 3. 2004 do 18. 8. 2008, z zapadlostjo, razvidno iz izreka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. 1.2 izreka sodbe); nadalje da je dolžna od bruto zneskov zahtevanih dodatkov plačati organom in institucijam, določenim z zakonom, ustrezne davke in prispevke (tč. 1.3 izreka sodbe) ter tožniku povrniti stroške postopka (tč. 1.4 izreka sodbe). Nadalje je sklenilo, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na obdobje pred 1. 3. 2004, ter v delu, ki se v 1. in 2. tč. zahtevka nanaša na znesek 7.339,23 EUR bruto oz. 5.093,59 EUR neto (1. tč. izreka sklepa). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.187,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačil (2. tč. izreka sklepa).

Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Tožena stranka in podjetniški sindikat sta dosegla Dogovor, na podlagi katerega je tožena stranka delavcem dodatek za izmensko delo izplačala v pavšalnem znesku za 5 let za nazaj. Tožnik se z Dogovorom ni strinjal, zato je s tožbo zahteval izplačilo celotnega dodatka. Za tožnika je nerazumljivo stališče sodišča, da tudi tako sklenjen Dogovor ne zadostuje za zaključek, da je tožena stranka priznala, da je bil delavcem v preteklem obdobju ta dodatek premalo izplačan. Sodišče ni kritično podvomilo v izpovedbo priče H.K. in to kljub temu, da je bila ta priča ena od vodilnih v strokovnih službah tožene stranke, zaradi katere so delavci dobivali napačno obračunane plače. Glede na navedeno je logično, da je priča izpovedala, da z izplačilom tega dodatka ni bilo nič narobe. Če bi bilo takšno tolmačenje pravilno, uprava tožene stranke s sindikati zagotovo ne bi sklenila takšnega dogovora. Tožena stranka je torej s sklenitvijo Dogovora in izplačilom manjših zneskov posameznim delavcem, s konkludentnim ravnanjem priznala, da je v obdobju, na katerega se nanaša Dogovor, delavce za ta dodatek prikrajšala. Ta dodatek na plačilnih listih ni bil izkazan, kot tudi ni bil zajet in vrednoten v plači za tipično tožnikovo delo. Tožnik je delal v treh izmenah, zaradi česar je upravičen do dodatka za izmensko delo, upravičen pa je tudi do dodatka za pripravljenost na domu. Resda se tožnik na zaslišanju terminološko ni izrazil z besedami, da je bil „v pripravljenosti na domu“, pa vendar je iz njegove izpovedbe mogoče smiselno zaključiti, da je tožnik izpovedoval o tem, da je moral biti dosegljiv, torej je izpovedoval o pripravljenosti na domu. To je smiselno potrdil tudi M.K. v svoji izjavi, v kateri je zapisal, da so v nekem obdobju delavci morali biti dostopni na telefonu, da so lahko v primeru klica, takoj odšli nazaj na delo, sicer pa tudi priča H.K. tožnikovih navedb ni prepričljivo zanikala. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odst. 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na dodatek za pripravljenost na domu. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, ki so se nanašali na ta del tožnikovega zahtevka, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Kljub temu, da se tožnik na zaslišanju terminološko ni izrazil z besedami, da je bil „v pripravljenosti na domu“, je bilo iz njegove izpovedbe mogoče smiselno zaključiti, da je izpovedoval o tem, da je moral biti v prostem času dosegljiv za delodajalca, in da je torej izpovedoval o pripravljenosti na domu. Navedeno je sodišče prve stopnje tudi v celoti upoštevalo, zato terminologija, ki jo je tožnik uporabil pri izpovedbi, ni v ničemer vplivala na presojo, ali je imel tožnik v spornem obdobju določeno pripravljenost na domu. Tožnik ni ponudil zadostne dokazne podlage za ta zahtevek (tudi sicer je dodatek iz tega naslova zahteval pavšalno, čeprav se v skladu s kolektivno pogodbo obračunava glede na dejanski čas, ko delavec dela v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada, in tudi ni časovno opredelil obdobij, ko naj bi bil v pripravljenosti na domu), zato je sodišče prve stopnje, tudi ob upoštevanju zaslišanih prič pravilno zaključilo, da ni uspel dokazati, da je imel odrejeno pripravljenost na domu. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je pravilna, zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo (353. čl. ZPP).

Nadalje pa je utemeljena tožnikova pritožba, ki se nanaša na izplačilo dodatka za izmensko delo. Osnovna plača je plačilo za polni delovni čas, normalne delovne pogoje in v naprej določene delovne rezultate. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) v 127. členu določa, da se dodatki določijo za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz: 1) razporeditve delovnega časa, 2) posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu.

Dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, so dodatki, ki jih določajo ZDR in kolektivne pogodbe. Že po določbah ZDR se delavcem morajo priznati dodatki za nočno delo, delo preko polnega delovnega časa, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu (torej dodatki, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa). Višina teh dodatkov se določi s kolektivno pogodbo. Vse te dodatke, ki jih ZDR taksativno našteva, je potrebno izplačati glede na dejansko opravljeno delo (oz. za vse ure dela, opravljene v teh posebnih pogojih dela, za vsako uro dela v določenem % od osnovne plače). Pri dodatkih, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (sem pa spada tudi dodatek za izmensko delo), glede na določbe ZDR, ni mogoče določiti pavšala pri zahtevnosti dela, ki se ga upošteva v osnovni plači, in to tudi, če gre za stalen posebni pogoj dela, ki izhaja iz razporeditve delovnega časa. Druge dodatke, torej dodatke za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolja in nevarnosti pri delu (ti izhajajo iz specifike opravljanja določenega dela in jih ZDR zato našteva le primeroma), pa se lahko, če gre za stalne posebne pogoje dela, upošteva že v zahtevnosti dela, ki ga opravlja delavec po pogodbi o zaposlitvi in so torej lahko upoštevani že pri določitvi osnovne plače. Resda je določba 4. odst. 47. čl. Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/1998), do spremembe v letu 2006, toženi stranki omogočala takšen način obračunavanja oz. vrednotenja vtoževanega dodatka. Vendar pa bi bil ob upoštevanju 127. čl. ZDR takšen način vrednotenja dodatka za izmensko delo pravilen le, če bi bil za delavca ugodnejši. Kaj takšnega pa tožena stranka, na kateri je v zvezi z navedenim dokazno breme, v konkretnem primeru ni dokazala.

Pritožbeno sodišče poudarja, da tožena stranka tudi ni dokazala (niti dokazovala), kako naj bi to postavko (izmensko delo) v tožnikovi osnovni plači sploh ovrednotila. Navedeno ni razvidno niti iz predloženih listin (opis del in nalog tožnikovega delovnega mesta tega vrednotenja ne dokazuje). Tožena stranka ni zatrjevala, da je bil ta dodatek obračunan v nekem pavšalu k osnovni plači delovnega mesta prodajalca, niti ni pojasnila, na kakšen drugačen način je bilo izmensko delo dejansko ovrednoteno, zato ni mogoče preizkusiti ne njenih navedb, ne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo izmensko delo že upoštevano pri vrednotenju osnovne plače prodajalca. Pa tudi če bi bilo, navedeno ne bi bilo zakonito, saj mora delodajalec dodatke, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, obračunavati po dejansko opravljenem delu v teh posebnih pogojih dela. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je ta del tožnikovega zahtevka nepravilno zavrnilo že po temelju, zato se ni ukvarjalo s presojo višine. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni pogojev za pritožbeno obravnavo, zato je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na dodatek za izmensko delo ter tako, kot izhaja iz izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da v zadevi ni mogoče ugotoviti kdaj, kako pogosto in ali je tožnik v spornem obdobju sploh opravljal delo v manj ugodnem delovnem času, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tožena stranka predložila razporede dela za čas od leta 2003 do 2008 (B10), iz katerih izhaja, v katerem času dneva in koliko ur je tožnik delal v posameznem mesecu (glej – legenda; B10). V kolikor sodišče prve stopnje šteje, da te listine niso dovolj jasno vidne, od tožene stranke lahko zahteva, da jih predloži v originalu ali v kopiji, ki bo bolj razločna.

Pritožbeno sodišče še opozarja, da je vprašanje ali je določeno ravnanje skladno s pogodbo o zaposlitvi, veljavnimi kolektivnimi pogodbami in zakoni stvar materialnopravne presoje sodišča in nikakor ne izvedenca, zato strokovno ni sprejemljivo izvedencu postaviti tovrstnih vprašanj (list. št. 111). Sodišče s pomočjo izvedeniškega mnenja namreč ugotovi le pravno relevantna dejstva, nato pa samo zaključi ali je določeno ravnanje skladno z veljavnimi pravnimi normami.

Zaradi delne razveljavitve prvostopenjske sodbe je odločanje o stroških postopka pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).